Novega ljubljanskega zapora v Dobrunjah se je že prijela fama luksuznega hotela za zlikovce, ki jim bo za rešetkami menda udobneje kot študentom, upokojencem ali delavcem iz tujine.

Primož Lavre

Nabavita si šah, da ga bosta lahko igrala v Dobrunjah, je novi premier Janez Janša nedavno namignil svojemu predhodniku Robertu Golobu in njegovemu sekretarju Vojku Volku. Je šlo za grožnjo ali pa za nerodno izrečeno pohvalo odhajajoči vladi, ki je v svojem mandatu vendarle zgradila prepotrebni novi zapor v Ljubljani? Se bo po novem politike, menedžerje in druge zoprneže verbalno pošiljalo v Dubrunje in ne več na Dob? In kdaj se bo beseda Dobrunje med Ljubljančani udomačila tako kot Povšetova?

Ta in še druga vprašanja se javnosti postavljajo ob novi pridobitvi slovenskega kazensko-popravnega sistema, a zaposlene v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana, kot je bil doslej uradni naziv razvpite Povšetove, po novem pa bo Dobrunj, zaposlujejo drugačni izzivi.

Primož Lavre

Beton namesto lesa

Glavni je selitev. Novi zapor v Dobrunjah je resda uradno odprt, ni pa še popolnoma vseljen. Iz razvpitega zapora na Povšetovi so na obrobje prestolnice že preselili zapornike z odprtega oddelka, ki veljajo za nizko varnostno tveganje, a v Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij (Ursiks) so glede selitve »pravih« kaznjencev in predvsem pripornikov skrivnostni.

Primož Lavre

Da gre tu za varnostni vidik in da nočejo zaprtim osebam ali njihovim pomagačem na prostosti že vnaprej preveč razkriti. Javnosti so že nekaj let na voljo vizualizacije zapora, ki so jih ustvarili projektanti biroja Počivašek Petranovič, med drugim tudi zračni »posnetek«, a dejanska podoba in geografija objektov se je tudi po pripombah Ursiksa glede varnostnih in drugih praktičnih potreb med samo gradnjo spremenila. Treba je tudi poudariti, da so vizualizacije malce prijaznejše od končnega izdelka – stene prostorov za rekreacijo so denimo gol beton in ne prekrite z lesenim opažem, kot so si zamislili arhitekti.

Primož Lavre

Po zaporu sta ekipo Reporterja popeljala zaporniški duhovnik Robert Friškovec in Andrej Kužnik, vodja oddelka za varnost v ljubljanskem zaporu. Zlasti Kužnik je bil pozoren, da naš fotograf ne bi posnel česa, kar bi lahko razkrilo morebitne šibke točke varovanja. Že ograje osrednjega zunanjega prostora za rekreacijo denimo ni bilo dovoljeno fotografirati v celoti, da ne bi zainteresirana javnost še pred selitvijo zapornikov izvedela, kako težko ali lahko bi jo bilo preplezati ali čeznjo kaj vreči, predvsem pa, kje so nameščene kamere. Nič zato, vse potrebne podatke bodo v kratkem zbrali novi stanovalci in jih posredovali svojim zunanjim kontaktom.

Primož Lavre

Labirint na robu mesta

Kako pa se počutijo dobrunjski staroselci, ki so jim po desetletjih življenja na mirni lokaciji na obrobju prestolnice pred nosom sezidali zapor? S sosedi imamo dobre odnose, zagotavljata Friškovec in Kužnik, res pa je, da zapor še ni začel delovati. Za sosede je bila gotovo moteča nekajletna gradnja, ki pa se je zdaj končala in delujoč zapor bo vsekakor mirnejši in tišji sosed, kot je bilo hrupno gradbišče.

Primož Lavre

Morebitno tuljenje, zmerjanje in drug hrušč naj se izza debelih sten in visokih zidov ne bi slišal.

Medtem ko čakajo na selitev, se pravosodni policisti in drugi zaposleni privajajo na novo delovno okolje. Že od zunaj si lahko opazovalec predstavlja, da gre za velik objekt, sprehod po dolgih, na videz neskončnih in novemu obiskovalcu labirintnih hodnikih pa še poudari velikost zapora. Odvisno od količine opravkov se lahko pravosodni policisti v enem delovnem dnevu prav pošteno nahodijo – že mi smo se, pa nam Friškovec in Kužnik še zdaleč nista pokazala celotnega objekta.

V Dobrunjah so urejeni novi prostori za obiske, ki so popolnoma ločeni od prostorov, v katerih se gibljejo zaposleni, velika pridobitev pa je sodna dvorana, zaradi katere zahtevnejših zapornikov ne bo treba vselej transportirati na sodišča. Za zapornike ali pripornike, ki jih bodo pripeljali sredi noči, je na voljo več sob, v katerih bodo lahko počakali jutro in tako ne bo moten nočni red v zaporu.

Brez razgleda na gore

V novem zaporu je, vključno z odprtim oddelkom s 60 posteljami, prostora za 388 zaprtih oseb. Skupaj 328 jih bo v zaprtem oddelku, kjer bodo razporejeni v 23 namestitvenih modulih z večinoma eno- ali dvoposteljnimi sobami, nekaj pa je tudi troposteljnih.

Primož Lavre

V največjem modulu bo do 16 ljudi, v najmanjšem samo šest. Ideja je, da bi vsak modul lahko deloval kot enota zase, kjer bi zaporniki imeli stik z drugimi zaprtimi osebami, a hkrati bi lahko tako ločili pripadnike kriminalnih združb, saj bi bili zaprti v različnih modulih. S tako rešitvijo zapor, ki se že tako sooča s kadrovsko krizo, potrebuje manj ljudi za nadzor zaprtih oseb, te pa bi ob vodenju zaporskega svetovalca znotraj modula same skrbele za režim in dolžnosti znotraj svoje skupine.

Primož Lavre

Modul ima skupno kuhinjo in jedilnico, v kateri bi si zaprte osebe predvsem kuhale kavo ali čaj in se družile, ob tem pa še pralnico in telefonsko govorilnico. Po dva modula si delita še skupen zunanji atrij, v katerem se lahko zaporniki razgibavajo ali nadihajo svežega zraka, ne morejo pa uživati v razgledu. Arhitekti so bili na zahtevo naročnika pozorni na to, da se bo v zaporu videlo sonce ali oblake, ne pa denimo Kamniško-Savinjskih Alp, ki sicer ponujajo mamljiv razgled s parkirišča pred zaporom.

TV in hladilnik v sobi

V zaporu so tudi skupni prostori za gledanje televizije – čeprav so sobe opremljene s stenskimi nosilci za televizorje, ti niso del standardne opreme, pač pa jih bodo morali zaporniki oz. priporniki sami nabaviti, za povrh pa bo izbor programov omejen na to, kar ujame antena, torej programe TV Slovenija.

Na televizorjih v skupnih prostorih bo izbira nekoliko večja, a nikakor ne gre za pakete 100 ali več programov in za povrh še kak Netflix. Predvsem toliko, da bodo lahko spremljali največja športna tekmovanja, ki so po ugotovitvah zaporskega osebja televizijski dogodki, ki zanimajo največje število zapornikov. Friškovec in Kužnik ob tem obljubljata, da se ne bo zgodilo kaj podobnega, kot se je v preteklosti, ko so pazniki ob podaljških tekem ugasnili televizijo in izzvali upor zapornikov.

Sobe imajo tudi male hladilnike, a nabor hrane in pijače v njih bo omejen na to, kar bodo lahko kupili v zaporski trgovinici ali pa jim bodo prinesli obiskovalci, seveda s precejšnjimi omejitvami. Dovoljen je namreč le vnos hrane (in drugih izdelkov) v originalni proizvajalčevi embalaži, kar pomeni, da zaporniki ne bodo mogli uživati v doma pečeni piti ali v čisto pravi domači klobasi. Na tak način bi namreč v zapor lahko prihajale prepovedane snovi ali prepovedani predmeti.

Primož Lavre

Iz fitnesa na čik

Filmi nam ponujajo podobe zaporov, v katerih zaporniki kar na zunanjih igriščih intenzivno dvigajo uteži. Takih podob v dobrunjskem zaporu ne bo, ima pa vseeno sedem prostorov za fitnes, vsi so opremljeni z osnovnimi utežmi in za povrh še s kako vadbeno napravo – nam so denimo pokazali steper.

Primož Lavre

Dodatno se lahko zaporniki rekreirajo v atriju ob namiznem tenisu ali z vadbo na drogovih, ima pa zapor, kot že rečeno, velik skupni prostor za rekreacijo z mini atletsko stezo in več športnimi igrišči. Za morebitne poškodbe ali bolezni imajo Dobrunje mini ambulanto, zdravnike pa Ursiksu posoja Zdravstveni dom Ljubljana. Kot protiutež ima zapor kadilnice, v katerih se lahko kadilci zastrupljajo brez motenja drugih zapornikov. Za dušo pa se lahko poskrbi v posebnem prostoru za obrede, ki je brez specifičnih verskih oznak in lahko tako gosti skupine vernikov različnih veroizpovedi.

Zaporsko »udobje«

Da prostori, v katerih bivajo zaporniki, bolj spominjajo na apartmaje kot na stereotipne celice, je bila ob prvih objavljenih fotografijah iz novega zapora ena pogostejših kritik. Verjetno so glavni argument za ta očitek okna – namesto ozkih lin z rešetkami imajo celice velika, do stropa segajoča okna z razgledom na zunanji skupni prostor, namenjen rekreaciji.

Primož Lavre

Okna se sicer ne odpirajo, za zračenje lahko zaporniki odprejo le ozke, zamrežene line. Celice so zaradi obilja naravne svetlobe svetle, za povrh še sveže prebeljene, a to je tudi edino »razkošje« prostorov, v katerih bodo bivale zaprte osebe. Gre namreč za ne posebej velike sobe z lesenimi pogradi, betonskimi policami, delovno mizico in omaro, vsak od teh prostorov pa ima še svojo kopalnico s tušem in straniščno školjko. Oprema je preprosta, špartanska, a obenem je še čisto nova, brez desetletij obrabe in umazanije, brez zaporniških grafitov, brez uničenega inventarja.

Primož Lavre

Tako je seveda daleč od uveljavljene predstave zaporov, ki so nam jo skozi desetletja slikali filmi. Zaprte osebe v Dobrunjah ne bodo bivale v sobah hotelskega standarda, pač pa v celicah. Modernih in svetlih celicah, a še vedno bodo v njih zaprte za debelimi vrati, v katerih bodo po potrebi izolirane od preostalih zapornikov. Za mnoge bo najpogostejši stik njihov zaporniški cimer, ki jim bo določen in s katerim bodo potencialno nekompatibilne. Saj veste, pekel so ljudje. In če kdo ne more preboleti, da zaporniki niso v sesutih prostorih, naj pomisli, kakšen bo zapor čez nekaj desetletij, ko bo že krepko zdelan in bodo ključni sistemi začeli crkovati.

Primož Lavre

Propadajoči zapor

Takšen torej, kot je danes stari ljubljanski zapor na Povšetovi. Ta je v obupnem stanju. Prastari objekti (najstarejši deli so še iz časov Marije Terezije) so kljub delni prenovi v 90. letih in na prelomu tisočletja zastareli, v slabem stanju, neudobni in z varnostnega vidika v 21. stoletju popolnoma neprimerni. A za zagovornike stroge kaznovalne politike je prav to zapor, kot se šika, kjer zaprte osebe trpijo ne samo zaradi izgube prostosti, ampak tudi zaradi prenatrpanosti, vprašljivih sanitarij, poletne vročine in vsega drugega, kar prestajanje zaporne kazni ali pripor naredi še dodatno neprijetno.

Bolj normalni ljudje se zavedajo pomanjkljivosti Povšetove in neprimernosti izpostavljanja zapornikov in pripornikov slabim razmeram. Država je zaradi stanja zapora že tako v preteklosti morala plačevati odškodnine zaprtim osebam in vsaj v Dobrunjah naj bi bili državnemu proračunu taki stroški (in z njimi povezana sramota) prihranjeni.