Bolj kot poniglavost dveh opozicijskih strank, ki sta se zaradi domnevne prepovedi oddaje Tarča odločili za bojkot vseh predvolilnih soočenj na nacionalki, motijo kriteriji, po katerih bo RTV Slovenija v studio vabila politične stranke.

Vajeni smo že dveh kategorij, namreč parlamentarnih strank na eni ter tistih drugih, neparlamentarnih vaških posebnežev, ki praviloma nimajo nobenih realnih možnosti za uvrstitev v parlament, na drugi strani.

Nacionalko obvezuje zakon o RTV Slovenija, v katerem se skriva stavek, ki je vsaj zakonsko sporen, če ne celo protiustaven, saj kot parlamentarne definira tiste stranke, ki imajo v državnem zboru najmanj enega poslanca – po analogiji pa to velja tudi za Evropski parlament.

Zakon o volitvah v državni zbor je preciznejši: samo stranka, ki doseže parlamentarni prag – in ta znaša 4 odstotke – in se uvrsti v državni zbor, je lahko parlamentarna. 

Zakon o volitvah v državni zbor je sicer eden najbolj spornih zakonov v tej državi. Morda ne veste, vendar je njegov 7. člen napisan tako dvoumno in nelogično, da bi ga ob dobesednem tolmačenju lahko razumeli (tudi) tako, da imajo aktivno in pasivno volilno pravico izključno tisti državljani, ki so na dan glasovanja dopolnili osemnajst let starosti.

Niti po tridesetih letih se zakonodajalcu ni zdelo vredno prvi odstavek 7. člena smiselno spremeniti, da bi ga lahko razumeli, da ima pravico voliti in biti voljen za poslanca vsak državljan, ki je »na dan glasovanja star najmanj osemnajst let«.

Kajti to bi pomenilo, da imajo volilno pravico na dan glasovanja vsi, ki so stari 18 let ali več, ne pa zgolj tisti, ki so »dopolnili 18 let starosti«, kot se zakon glasi zdaj.

Če bi bili dlakocepski, potem bi 22. marca lahko volili ali bili voljeni le tisti, ki imajo takrat 18. rojstni dan. Ker je jasno, da tako ne gre in da je zakon pač nerodno napisan, se še vedno tolažimo z razlago, da »ni bilo tako mišljeno« ipd. Toda dejansko gre za odnos do države in njenih pravil, ki urejajo eno ključnih človekovih pravic v demokraciji in vladavini prava – volilno pravico.

Zaradi tega je določba zakona o RTV Slovenija, ki status parlamentarne stranke podeljuje vsaki, formalno tudi zunajparlamentarni stranki, če ima vsaj enega poslanca, sporna. V tem grmu se skriva ne le eden, ampak več zajcev.

Miha Kordiš, recimo. Resda je poslanec državnega zbora, kamor je bil izvoljen kot kandidat stranke Levica, a jo je kasneje zapustil in postal t. i. nepovezani poslanec, se pravi poslanec, ki deluje samostojno in ni član nobene poslanske skupine.

A ker je Kordiš kasneje ustanovil novo politično stranko Mi, socialisti, ki je formalno seveda neparlamentarna, saj je leta 2022, ko so bile zadnje volitve, še ni bilo, ga nesrečni zakon o RTV Slovenija danes mirno opredeljuje kot predstavnika (in predsednika) parlamentarne stranke.

Enako velja za Anžeta Logarja, ki je malo na boljšem, saj mu je uspelo ustanoviti celo poslansko skupino (zbral je še dva člana, saj so za ustanovitev potrebni najmanj trije poslanci). Toda predsednica državnega zbora, ki zna zelo avtoritativno razlagati parlamentarni poslovnik (ki mu pravimo tudi »mala ustava«), je bila ne glede na to mnenja, da Logar svoje poslanske skupine ne more imenovati Demokrati, ker za to niso izpolnjeni pogoji, ki jih določa poslovnik. 

Zmeda je kar precejšnja, kajne? Dodajte poslanca Dejana Kaloha, še enega odpadnika, ki je prav tako ustanovil svojo stranko, vendar ga nacionalka na soočenje predsednikov parlamentarnih strank ni povabila.

Zakaj pa ne, se boste vprašali. V čem ima Kaloh manj pravic od Kordiša ali Logarja, da ni dobil vabila RTV Slovenija, ki se pri tem, koga je vabila, sklicuje na »svoj« zakon, torej na zakon o RTV Slovenija? Odgovora bržkone ne vedo niti na Kolodvorski, kjer so na Kaloha enostavno pozabili. Kot da ne obstaja.

Še pri Prebiliču, ki niti ni poslanec državnega zbora, pač pa sedi v Evropskem parlamentu, so se elegantno izognili neprijetni dilemi, koga pravzaprav predstavlja. Elegantno pravim zato, ker jih je zadrege rešila stranka Vesna, na listi katere je Prebilič na zadnjih evropskih volitvah tudi kandidiral, danes pa je Vesna v predvolilni zvezi z Levico, kar pomeni, da ima de facto status parlamentarne stranke.

Tudi Prebilič ga očitno ima, ker je pač evropski poslanec in s tem izenačen s poslancem državnega zbora. Toda Vesna bi lahko temu oporekala in celo sodno spodbijala odločitev nacionalke, da ga vabi kot predsednika parlamentarne stranke Prerod. Ki prav tako ni nastopila na zadnjih volitvah, saj je takrat še ni bilo.

Da je Prebilič šef parlamentarne stranke, je torej vsaj tako bizarno kot to, da sta v očeh naše nacionalne RTV hiše, za katero vsako slovensko gospodinjstvo oziroma odjemalec električne energije plačuje obvezen RTV prispevek, predsednika parlamentarnih strank Anže Logar in Miha Kordiš.

Veliko nedoslednosti in jeb**** v glavo državljanov, ki moramo prenašati takšno predstavo. Že to, da od petih (!) političnih strank, ki so zastopane v državnem zboru, dve odklonita nastopanje v predvolilnih soočenjih RTV Slovenija, je žalosten indikator stanja duha.

Izgovor SDS in NSI je pač za lase privlečen, kajti pri Tarči ne gre za vprašanje medijske svobode, cenzure ali celo ukinitve, o čemer sem pisal že minuli teden. Trem parlamentarnim strankam, Svobodi, Socialnim demokratom in Levici, so se na koncu v studiu pridružile tri stranke, ki niti slučajno niso parlamentarne – mislim na Logarjeve Demokrate, Kordiševe socialiste in Prebiličeve karkoli že so –, ampak so zgolj prevzele ta status zaradi zakonske nedoslednosti, neusklajenosti in zelo verjetne kršitve enakosti pred zakonom. 

Mislim, da je odločitev nacionalke v tem primeru diskriminatorna, o čemer je lahko stoodstotno prepričan zgoraj omenjeni Kaloh, ki ga niti niso povabili v studio. Seveda ne gre za to, da bi si ga kdorkoli želel reklamirati. Gre zgolj in samo za spoštovanje pravil, ki so si jih na Kolodvorski sami postavili in jih zlobirali v zakon. Ki se ga zdaj sami ne držijo.

O nujnosti ukinitve državnega financiranja političnih strank, ki so prejele vsaj odstotek glasov na volitvah, pa naslednjič.