Jaklitsch: Na Teharjah je zlo zadihalo s polnimi pljuči in si dalo duška

Tu je zlo zadihalo s polnimi pljuči in si dalo duška, je opozorila Jaklitsch v zapisu, ki so ga včeraj prebrali na slovesnosti v spomin na teharske žrtve.

Jaklitsch je v pismu, ki ga je na dogodku prebrala njena sestra Katarina Jaklitsch Jakše, navedla, da najbrž nikoli ne bomo izvedeli, koliko žrtev je bilo zvezanih rok odpeljanih na bližnja in bolj oddaljena morišča. Storilci so se po njenih besedah potrudili, da za storjenim zločinom ne bi ostala nobena sled, saj so na mrtve nasuli tone smeti, nad njimi zgradili ceste, z dinamitom zasuli jame in nanje zasadili smreke.

Tisti, ki so zaukazali ta zločin, so zapovedali molk o njem, je izpostavila Jaklitsch.

Tragično in nedoumljivo se ji zdi, da pozivu k molku in pozabi pogosto pritrjujejo celo ljudje, ki ne morejo prižgati sveče na grobu svojih prednikov, ker nimajo grobov, pa tudi tisti, katerih domači so prenašali hude krivice in zaničevanja, ker so bili "proti nam."

Jaklitsch v tem vidi totalitarno poškodovanost, za katero da trpimo in o kateri moramo znova in znova govoriti, če hočemo, da jo bomo nekoč resnično začeli zdraviti. Če hočemo kot narod preživeti, se moramo upreti molku in zahtevati zdravljenje za "našo ranjenost", je prepričana. Stvari je treba povedati take, kot so in kot so bile, je pozvala.

Zbrane je nagovoril tudi celjski župan Matija Kovač, ki je povedal, da se s spominskim dogodkom, kot je včerajšnji, spominjamo žrtev izvensodnih pobojev na Teharjah. Zgodovine po njegovih navedbah žal ni mogoče spremeniti, naša obveza in moralna dolžnost pa da je, da ohranjamo pietetni spomin na žrtve viharnih in tragičnih časov po vojni, na dogajanje, ki predstavlja temno stran slovenske zgodovine.

"Ta tradicionalna spominska slovesnost predstavlja pomemben prispevek k ohranjanju spomina na žrtve in dogodke, ki so močno zarezali v naše narodno tkivo in se ne bi smeli nikoli več ponoviti," je sklenil Kovač.

Spominsko mašo je letos daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž, ki je dejal, da še vedno na tisoče povojnih žrtev leži brezimno zakopanih po številnih znanih in neznanih moriščih po državi, da so kosti izkopanih žrtev še vedno odložene v plastičnih vrečah in čakajo na končanje političnega ignorantstva ter na dostojen pokop.

Podčrtal je, da je treba vztrajati in govoriti resnico o povojnih žrtvah, že zaradi otrok, da jih ne bi doletela usoda Petrička. "Treba je govoriti resnico, postavljati spominske table, obujati žalostne spomine z roko v roki, hoditi skupaj, saj le tako lahko kot narod premagamo razdvojenost. Četudi bo že naslednji dan zopet zagorelo," je poudaril škof Matjaž.

Na območju nekdanjega nemškega vadbenega centra na Teharjah so po končani drugi svetovni vojni začasno namestili zajete domobrance, vojake, civiliste, žene in otroke, ki so jih zavezniki skupaj z ubežniki in begunci s Hrvaške in Srbije zaustavili na Koroškem ter jih potem izročili novi partizanski oblasti.

Večino so jih brez sodbe pobili, delno v bližini taborišča v Bukovžlaku ali v bližnji okolici Celja, še več pa so jih odpeljali v smrt v Hudo Jamo pri Laškem, v rudniške rove Hrastnika ali Pečovnika.

Na mestu nekdanjega taborišča so leta 2004 odprli spominski park, ki pa je še vedno nedokončan. Po mnenju teharske župnije je premalo politične volje, da bi ga v celoti uredili.