vročina, moški, park Svet24.si

Po ohladitvi nas čaka prvi vročinski val

robert tomazin Svet24.si

Janševi politični nastavljenci že izgubljajo ...

piarovci lobisti-2 Necenzurirano

To so zmagovalci Janševega pohoda na medije in ...

branko grims Reporter.si

Sramota, kaj počne Branko Grims: na twitterju ...

doncic Ekipa24.si

Auč, naravnost v ... Curry Dončiću pokazal, ...

blaz svab Njena.si

Kakšen avto ima Modrijan Blaž Švab?

cristiano georgina 22 Ekipa24.si

Uh, kako je seksi! Ronaldova zaročenka po smrti ...

Naročilo knjige OZADJE REPORTERJA IN MAGA
Slovenija

Grozljivka v režiji komunistov: dan, ko je od Udbe nahujskana drhal v Novem mestu zažgala škofa Antona Vovka

Deli na:
Grozljivka v režiji komunistov: dan, ko je od Udbe nahujskana drhal v Novem mestu zažgala škofa Antona Vovka

Škof Anton Vovk po napadu, v katerem je utrpel hude opekline. - Foto: Wikimedia

V nedeljo, 20. januarja 1952, prav pred sedemdesetimi leti, je prišlo do poskusa umora z zažigom ljubljanskega škofa Antona Vovka. Tega dne se je spremstvom iz Ljubljane z vlakom odpeljal v Novo mesto, da bi v župniji Stopiče blagoslovil orgle. V predoru Hudo je bil v temi polit z gorljivo tekočino in nato na železniški postaji Novega mesta, kjer ga je pričakala nahujskana drhal, zažgan.

Tisti, ki je prižgal vžigalico, delavec cestnega podjetja, je vztrajno trdil, da si je zgolj prižgal šibico. Pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu je bil 14. februarja 1952 obsojen na deset dni pogojne kazni za dobo enega leta in premeščen v Škofjo Loko.

Po besedah zgodovinarja dr. Franceta M. Dolinarja, je Vovka bolj kot sramotno dejanje poskusa umora z zažigom, prizadelo sramotenje v čakalnici železniške postaje: »Z najgršimi besedami in psovkami so me začeli sramotiti kot človeka, duhovnika in škofa. Bilo je nekaj tako strašnega, da se ne da povedati. Bolečine, ki so mi jih prizadeli plameni, niso nič v primerjavi z moralnimi bolečinami, ki sem jih prenašal med podivjani drhaljo, ki so jo za to priliko posebej pripravile.«

Kalvarija v Novem mestu je trajala kar štiri ure in pol. V torek je moral škof v bolnišnico, kjer so se zdravniki zaradi kritične ravni sladkorja v krvi 25 dni borili za njegovo življenje. Sladkorna bolezen je tudi preprečila transplantacijo kože na vratu.

Že teden dni po zažigu je na sedmem plenumu CK KPS Boris Kidrič ocenil uspehe boja proti Cerkvi. Imenoval jo je za strahopetno sodrgo, ki takoj dvigne glavo, če misli, da je pri partiji odkrila kakšno slabost, vendar se takoj potegne nazaj, če človek dvakrat udari s pestjo po mizi. »To pa ne pomeni,« je dodal, »da je treba zažigati škofe.« Kidrič je po mnenju dr. Dolinarja s tem vnesel določene negotovost, ki je zaradi dogodkov v Novem mestu odražala zadrego osrednjega državnega vodstva v Beogradu.


Tudi Kardelja je reakcija zaradi atentata na škofa kot enega najvišjih jugoslovanskih politikov spravila v neprijeten položaj, zato je atentat doma in v tujini prikazoval kot neljubi eksces. Domače mediji o zažigu niso poročali, prišlo pa je do množične in soglasne obsodbe dejanja v tujini.

Med zasliševalci Vovk omenja takratnega pripadnika UDV Zdenka Roterja, svetovalca predsednika republike Milana Kučana. Vovk je opisal, kako ga je Roter spraševal, če ga je morda zažgal spremljevalec, župnik Čampa, ki je bil strasten kadilec. Roter je od Vovka tudi zahteval ožgane predmete. Udba jih je nato uničila in s tem izbrisala sledi zločina.

Roter v knjigi Padle maske piše, da ga je notranji minister Boris Kraigher poslal k škofu po poškodovani nahrbtnik in kolar ter del obleke, da bi lahko forenziki identificirali gorljivo tekočino ter tako našli kakšno sled o povzročiteljih. Vovk mu je vse brez težav in prijazno izročil. Na enem od pogovorov, je Roter škofu sporočil, da mu obžganih osebnih predmetov ne morejo vrniti, ker naj bi bili pri preiskavah v laboratoriju povsem uničeni. To je storil po naročilu Kraigherja, ki mu je dejal, da bi ti predmeti lahko postali relikvije mučeništva. Škof je sporočilo sprejel z ironičnim nasmehom in tudi Roter ni verjel, da so bili predmeti uničeni, a je, kot je zapisal v avtobiografiji, naročilo kljub temu opravil. V oddaji Spomini je dejal, da ima slab občutek, da bi mogoče moral storiti kaj več in da so ga uporabili za pacifikacijo škofa.

Roter trdi, da sta novomeška Udba in partija ravnali na lastno pest. Notranji minister Kraigher naj bi o tem, kaj se pripravlja škofu, nič ne vedel, pač so o tem bili obveščeni »tisti vodilni ljubljanski politiki, ki so izhajali iz dolenjske metropole in okolice. Bila je to nekakšna 'ostrostrelska' partijska in ideološka linija.«

Ko se je leta 1962 že kot nadškof udeležil 2. vatikanskega cerkvenega zbora, so Vovka po besedah zgodovinarja Jurija Pavleta Emeršiča tam vsi pozdravljali kot sodobnega mučenca. Tudi papež Janez XXIII, ki mu je rekel: »Jaz bi moral poklekniti pred Vami.«