Bivši predsednik Milan Kučan ima nedvomno prav, da ima njegov stric Jožef Turk grob na soboškem pokopališču, nedaleč od groba njegovega očeta Kolomana Kučana. Kučanovega strica so po vojni usmrtili kot narodnega izdajalca, ker je bil privrženec madžarske pronacistične stranke puščičastega križa oziroma njilaševcev, kot so jim rekli v Prekmurju. Njegovega groba nisem našel na svojem »pohodu po Prekmurju«, kot je moje terensko poizvedovanje imenoval Kučan, čeprav sem na istem pokopališču fotografiral grobova njegovega očeta in mame. Kučanovo družino sem raziskoval novembra 2001, po njegovem intervjuju za Delo, v katerem se je skliceval na svoje starše, ki naj bi bili del naprednega gibanja že pred drugo svetovno vojno.
Med poizvedovanjem pri domačinih sem ugotovil, da je bil njegov oče pred vojno ravnatelj osnovne šole v Križevcih, kar je ostal tudi v času madžarske okupacije. Potem ko so ga vpoklicali v madžarsko vojsko, pa je ravnateljstvo prevzela njegova mama. V pogovorih z domačini sem tudi ugotovil, da je v času okupacije poučevanje v tej šoli potekalo izključno v madžarščini in da so prekmurščino (ne slovenščine) dopuščali le toliko časa, da so se učenci naučili madžarsko. Samo dejstvo, da sta bila starša učitelja, nisem nikoli problematiziral, seveda pa sem podvomil o »idejni naprednosti« staršev, če se pod tem pojmom razume naklonjenost socialistični oziroma komunistični politični ideologiji.
V zadnjem članku Partijski dosje Milana Kučana sem pisal o partijski karieri bivšega predsednika, a ne ker bi »presenetljivo« ugotovil, da je bil član partije, ampak ker se je v zvezi z udbovskimi arhivi postavljalo vprašanje njegove obveščenosti o umorih in likvidacijah, ki jih je organizirala nekdanja tajna služba enopartijskega komunističnega sistema. Zapisal sem, da je bil Milan Kučan v funkciji predsednika predsedstva CK ZKS kot šef edine dovoljene stranke po svoji funkciji vrhovni poveljnik slovenske veje SDV.
V svojih prejšnjih člankih o udbovskih umorih sem že navedel ugotovitve hrvaške preiskovalne komisije o komunističnih zločinih (Hrvaška je bila tako kot Slovenija del skupne države Jugoslavije), da so se odločitve za pomembnejše akcije SDV, kot so likvidacije, ugrabitve in podobno, sprejemale v vodstvih vladajoče Zveze komunistov. Kadar je šlo za zvezno SDV, so odločitve sprejemali v vodstvu zvezne partije (Milan Kučan je bil član predsedstva CK ZKJ od 1982 do 1986, torej tudi v času umora Stjepana Đurekovića), kadar je šlo za republiške SDV, pa so odločitve sprejemale republiške partije. Na ugotovitve iste komisije se je sklicevalo tudi višje pokrajinsko sodišče v Münchnu, ko je razsojalo o odgovornosti za umor pobeglega direktorje Ine Stjepana Đurekovića.