Za poslanca SDS Branka Grimsa je osnutek medijskega zakona "ideološko oživljanje socializma na medijskem področju". Izpostavil je določilo, ki omogoča omejitev delovanja ali celo prepoved medijev zaradi širjenja spornih vsebin ali sovražnega govora - po njegovem ni naključje, da je predlog zakona prišel v javnost nekaj mesecev po izbruhu afere bulmastifi.
Objavljamo poslansko vprašanje Branka Grimsa v zvezi s poskusom omejevanja svobode govora z novim medijskim zakonom, ki ga je naslovil na Vlado Republike Slovenije:
Vlada je v okviru svojega načrta napovedala nov medijski zakon, ki ga je kot osnutek (z veliko zamudo) Ministrstvo za kulturo poslalo v javno obravnavo kar sredi počitnic, kar že samo po sebi vladi nikakor ne more biti v čast.
Ob preučitvi vsebine osnutka novega zakona je kritični javnosti dobesedno vzelo sapo, saj osnutek zakona pomeni dejansko ideološko oživljanje socializma na medijskem področju in na mnogih mestih pomeni zniževanje že doseženih demokratičnih standardov ter grobo posega v nekatere temeljne človekove in ustavne pravice. Najbolj očitno protiustavno je določilo, po katerem bi kar v upravnem postopku agencija lahko omejila ali celo prepovedala delovanje določenih medijev zaradi razširjanja spornih vsebin oziroma vsega tistega, kar pojmujemo pod izrazom sovražni govor. Ob tem je prav to izjemno občutljivo pravno področje, kjer se celo sodna praksa evropskih institucij oblikuje zelo pazljivo in previdno. V slovenskem pravnem redu je kaj takega dopustno – pa še to le pogojno in res izjemoma v skrajnih primerih - le na osnovi pravnomočne sodne odločbe, saj gre za tehtanje ustavnih vrednot, med katerimi je svoboda govora tista, ki ji tudi evropske institucije dajejo poseben pomen, ko gre za nadzor nad funkcionarji izvršilne veje oblasti.
Naravnost v oči bode dejstvo, da je bil sporni osnutek novega medijskega zakona poslan v javno obravnavo le nekaj mesecev po razvpiti aferi »Baričevič« oziroma »bulmastifi«, v zvezi s katero je sedanja vlada grobo in načrtno zavajala javnost. Tako je med drugim MNZ sprva zamolčala podatek o 42 cm dolgem in 8 cm debelem »artefaktu« na kraju tragedije ter izrecno trdila, da so bili z izjemo enega »psi uspavani s strani veterinarja« in da »ni mogoče potrditi« morebitne spolne zlorabe psov, kasneje pa je bilo iz obdukcijskega poročila, ki ga je objavil eden od spletnih portalov, kristalno jasno, da so bili vsi psi postreljeni, nekateri od zgoraj, sledi dolgotrajnih spolnih zlorab pa so bile več kot očitne. Ob tem bode v oči tudi, da za vse to zavajanje predsednik vlade ni uveljavil odgovornosti ministrice ter predlagal njeno razrešitev. To bi bilo edino evropsko primerljivo ravnanje tudi zato, saj so v tej in drugih aferah dejansko službe prav njenega ministrstva preiskovalo ravnanje oseb,s katerimi je tesno povezana. Vseh teh dejstev in niti osnovne zgodbe javnost nikoli ne bi izvedela, če bi lahko nekdo z izgovarjanjem na zaščito otrok ali pred razširjanjem sovražnega govora kar v upravnem postopku (in torej »na horuk«) prepovedal delovanje medija, ki je vse te podatke objavil. Objava vseh teh podatkov pa je bila brez dvoma v javnem interesu, saj so vezi vpletenih očitno segale v samo vlado, razkrilo pa se je tudi vrsto nepravilnosti v delovanju različnih vladnih služb in načrtno zavajanje javnosti s strani vladajočih.
Zato je očitno, da je poskus oživljanja zloglasnega 133. člena KZ nekdanje Jugoslavije odraz dejanske politike vlade in vladajoče koalicije, ki je tudi v praksi že večkrat javno povedala, da hoče zaščititi »lik in delo« določene vladne funkcionarke oziroma funkcionarja in nas torej tudi na pojmovnem področju vrača v čas socializma, ki ga je ves demokratični svet ne le zavrgel, ampak je globoko protidemokratično vrednostno jedro in metode socializma tudi obsodil z resolucijami Evropskega parlamenta in Sveta Evrope. Tudi makijavelistična vladna politika, po kateri cilj posvečuje sredstva in je v prikrivanju sramotnih (na primer garažnih…) dejanj pripadnikov tranzicijske levice dopustno kar v upravnem postopku grobo omejevati in celo prepovedovati delovanje nekaterih medijev, očitno sodi v ta okvir zavrženega, zato je sedaj jasno vsaj to, zakaj se je vladajoča koalicija tako krčevito uprla, da bi Resolucijo Evropskega parlamenta o obsodbi vseh totalitarizmov in evropski zavesti s sklepom podprl tudi Državni zbor Republike Slovenije.
Na podlagi navedenega Vladi Republike Slovenije postavljam naslednji poslanski vprašanji:
1. Ali Vlada Republike Slovenije res ocenjuje, da nihče ne bo opazil, da bi očitno protiustavni poskus omejevanja svobode govora z novim medijskim zakonom, ki ga je MK poslalo v javno obravnavo, v primeru njegove uveljavitve v bodoče preprečeval objavo zgodbe o bulmastifih, ki je razgalila sramoto velikega dela vladajoče elite tranzicijske levice?
2. Ali Vlada Republike Slovenije ravna na osnovi ocene, da prikrivanje povezav ljudi iz vlade z osebami, vpletenimi v sramotno dogajanje v »garaži slavnih«, opravičuje ponovno oživljanje 133. člena KZ nekdanje Jugoslavije za zaščito »lika in dela« vladajočih?