Revija Reporter
Slovenija

Granda: Korošec in Pučnik sta naša največja politika 20. stoletja

Ivan Puc

25. maj. 2017 9:36 Osveženo: 10:03 / 09. 8. 2017

Deli na:

Tridesetega maja bo minilo sto let, ko je v dunajskem državnem zboru predsednik skupnega Jugoslovanskega kluba Anton Korošec prebral Majniško deklaracijo.

»Majniška deklaracija 1917 in Majniška deklaracije 1989 sta dva ključna dokumenta slovenske zgodovine 20. stoletja,« je na predavanju Majniška deklaracija v funkciji vstopa in izstopa iz Jugoslavije v prostorih Arhiva Slovenije v sredo dejal zgodovinar Stane Granda. Ne glede na takšne ali drugačne zadržke, gre za veliko zgodovinsko odločitev, velik državljanski pogum: leta 1917 v času prva svetovne vojne in leta 1989 v času komunizma, ko je država z Udbo že zelo dobro delovala in bi lahko režim uporabil represijo.

»Majestät, es ist zu spät. Tako naj bi cesarju Karlu dejal Anton Korošec 12. oktobra 1917. Korošec je bila takrat jasen: prepozno je, gremo na svoje. Profesor Pleterski je ob tem dodal, da je cesar zajokal. Glede nato, da je bil mož nekoliko nagnjen k pijači, bi to verjel,« je še dejal Granda. Ob tem je spomnil na besede Jožeta Pučnika po preštetih glasovih na plebiscitu (1990), ki je bil tudi rezultat Majniške deklaracije – tiste iz leta 1989. Dvakrat je ponovil: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.« Zanj ni dvoma, Korošec in Pučnik sta dva človeka, ki sta Slovence najbolj zaznamovala, sta naša največja politika 20. stoletja.

Granda je opozoril, da imamo slovenski politični zgodovini 19. stoletja nenavadno vsebinsko in pravno linijo, od peticij preko sklepov taborov do deklaracij. Posebej je omenil peticijo za Združeno Slovenijo 1848, s katero je bil zastavljen slovenski politični program, a je bila žal potisnjena ob stran. Ko večina narodov Avstro-Ogrske zahteva svoje pravice, se Združena Slovenija ne omenja.

Peticiji v letih 1917 in 1989 imata nekaj skupnih, še več pa nasprotnih potez. Povezuje ju sklicevanje na demokracijo, tudi v Majniški deklaraciji 1917 so omenjeni demokratični temelji, na katerih se naj zedinijo ozemlja monarhije, v katerih prebivajo Slovenci, Hrvati in Srbi. Njuno največje nasprotje je, da ena Jugoslavijo zahteva, druga jo ukinja. Prva ni v duhu slovenskih narodnopolitičnih zahtev in tudi njena pravna podlaga je z njo v nasprotju, druga pa izhaja iz najboljših tradicij slovenskega političnega delovanja.