Predsednik republike Borut Pahor je v uvodnem nagovoru podčrtal prežetost nacionalne in evropske ideje pred tremi desetletji in danes. Plediral je za pogumnejše razmišljanje s svojo glavo, a v evropskem kontekstu. Povzemamo nastope Nika Grafenauerja, takrat glavnega urednika NR, Dimitrija Rupla, ki je bil njen odgovorni urednik in Petra Jambreka, avtorja ljubljanske pobude za začetek procesa za sprejem nove ustave povezave. Posvet se popoldne nadaljuje.
Grafenauer je bil kritičen do stanja duha na Slovenskem; njegovo emanacijo vidi v razpadu moralnih imperativov in zapostavljenosti družbenega etosa. Zavzel se je za kritično refleksijo in družbene premislek, pogreša iskro, ki bi zbudila latentne potenciale in energije, da se slovenski svet in država izgrebeta iz močvirja v katerem čemimo. Zato, je dodal, tudi ni nobenega verodostojnega državnika. »Kar naprej se moramo vračati k vprašanju sprave. Dokler tega ne bomo razrešili in pokopali po vojni pobite, nas bo to opominjalo, da smo civilizacijsko in etično pohabljena nacija, ki se ni zmožna izkopati iz tranzicije. Na nuli je v zadnjih tudi tista državotvorne zavest, ki se je izrazila s plebiscitom. Laž in resnica se prekrivata in skupaj tvorita virtualno resničnost, ki ji verjamemo, da je prava in edina. Zato me skrbi, da se bo avtentična zgodovinska resnica naše dobe zelo kmalu uveljavila v huntingtonovskem trku civilizacije.«
57. številka NR je po mnenju Grafenauerja nehote in proti svoji volji podpirala tisto komunistično grupacijo, ki je v nasprotju s centralisti dobro zaznala dezintegracijske težnje v jugoslovanski partiji in jih pozneje neposredno pospeševala s t. i. znotraj partijsko alternativo. Slovenska partija bi jih sicer lahko že v kali zatrla. Na koncu je opozoril na dvoumnost slovenska vloga v EU, če ne bomo znali trdno postaviti tistih izhodišč, ki so vezana na našo identiteto in naše interese, ki so življenjskega pomena. Vprašal se je, kako lahko kultura, katere vrednostni horizonti se vse bolj zabrisujejo, tvori svet. Ali tradicija evropskega humanizma še daje osnove za soočenje s temeljnimi problemi individualnosti, ki se pasivizira in človeštva, ki se globalizira?
Jambrek je priznal, do se evropskega ustavotvornega projekta lotili tudi po premisleku, ki je bil podoben tistemu, ki je pripeljal do pisanja tez za ustavo Republike Slovenije v času ustavne in vsakršne druge krize v Jugoslaviji konec osemdesetih let. Primerjave se po njegovih besedah vsiljujejo same po sebi: tako SFRJ kot EU (EU v zadnjih desetih letih) sta v krizi, v obeh primerih je kriza večplastna in do te mere globoka, da se zastavlja vprašanje nadaljnjega obstoja sistema.
»S sistemskega vidika se zdi aktualno in že vrsto let trajajoče stanje dezintegracije EU primerljivo, čeprav je glede na konkretne pojavne oblike krize od jugoslovanske krize precej različno. Vzemimo: možnost brexita opozarja na identičnost monetarne in fiskalne krize; schengenska in dublinska ureditev zunanjih meja sta dejansko razpadli; migracije in terorizem se zdita sistemsko neobvladljiva; manko osrednjih, delujočih obrambnih, varnostnih in obveščevalnih mehanizmov na ravni EU države članice krpajo s posamičnimi ukrepi. Problem demokratične legitimitete in vzajemne kontrole med organi oblasti na ravni unije ter njihove odgovornosti ostaja odprt in znotraj obstoječega ustavnopravnega sistema nerešljiv ... Sklepna primerjava stanja evropske krize z zadnjo fazo razkroja jugoslovanskega sistema je še bolj in najbolj vznemirljiva. Politične in ideološke elite v Bruslju in v prestolnicah vodilnih članic EU se ukvarjajo s popravljanjem sistema navznoter in navzven, so brez vizije in programa, ki bi obetal vsaj z malo verjetnosti prenovo EU, njene gospodarske in ustavne tvorbe, ki naj bi poganjala razvoj in obstoj zahodne civilizacije. Ker je imunski sitem EU odpovedal in ker se krizna vprašanja ne rešujejo, postaja exit edini razumni odgovor oziroma rešitev za vse večje število osrednjih pa tudi manj pomembnih igralcev. Grčija je želel oditi pa ni mogla, Združeno kraljestvo je to zmoglo.«
Jambrek je rešilni čoln, ki ga ponuja »vrh evropskega režima«, to je Evropo več krogov oziroma hitrosti, označil za de javu velikosrbske inačice v nekdanji Jugoslaviji.
Nekdanji zunanji minister Dimitrij Rupel se je vprašal, kakšna nova 57. številka Nove revije bi bila primerna za današnji čas. Opozorila je evropski imperativ, ki bi mu morali posvetiti največ pozornosti, to pa je skrb za varnost, organizacijo čvrste obrambe, opustitev uveljavljenega birokratskega in tehnokratskega sistema vodenja ter utrditev občutka za varnost evropskih meja.
