Niccolò Machiavelli je v Vladarju med drugim postavil nujni pogoj: moralo lahko umaknemo v mrtvi rokav, cilj resda posvečuje sredstva, vendar mora biti naravnan na blaginjo države. Nihče ne sme ničesar storiti, kar bi zmanjševalo kvaliteto bivanja v skupnosti.
Poletno branje iz zgodnje italijanske renesanse ohladi bolj kot poznojulijski dež. Ekonomisti opozarjajo, da smo po dvajsetih letih (na 45 let podlage) socialističnega eksperimentiranja izčrpali tkivo ekonomsko-socialne podstati: utegne se nam zgoditi nekaj podobnega, kar napovedujejo za jesen Hrvaški – kolaps sistema in bankrot.Slovenija je tako med redkimi državami, v katerih niti Machiavelli ni nekaj posebnega. Ta sicer uči: lahko uporabljaš zvijačo in prevaro, vendar mora biti to posvečeno s sredstvom, ki je dobrobit države. Pri nas pa je obratno: reform-komunisti so stremeli, in to počno predvsem danes, k absolutni oblasti. To pa so vselej razumeli kot pravico razpolagati z državo po gorilji pameti: zato danes smo, kjer smo.
V Sloveniji je diktatura reform-komunističnega diskurza povzročila nepričakovano jezikovno in mišljenjsko zmedo. Globlje ko tonemo v krizi, manj je v javnosti artikulacij tistega govora, ki bi pokazal na diagnozo, na njeni osnovi pa pripeljal do terapije. To pa je gojišče klic za vse možne infekcije, ki jih v javnem prostoru ta hip ustvarjajo »neodvisni« mediji in njihovo politično ozadje.
V tem tednu so se na internetnih straneh ministrstva za kulturo pojavili osnutki novega zakona o medijih. Novosti sta predvsem dve, nobene ne najdemo v katerikoli državi, ki velja za demokratično (v ZDA in Evropski uniji). Prva predvideva več kot dvotretjinsko soglasje novinarjev za imenovanje urednika redakcije ali časopisa. Druga predvideva predkupno pravico zaposlenih v mediju za njegov nakup. Brez težav razumemo, kam pes taco tokrat molí.
Večina novinarjev v tiskanih medijih je bila rekrutirana v socializmu ali tranziciji: šli so skozi »prosekturo« indoktrinacije, kakršno predvideva nekdanja Dolančeva politična šola, danes fakulteta za družbene vede. Večina jih ni nikdar dokončala študija, ker jim to tudi ni bilo potrebno. Navidez delujejo po različnih medijih in se sektorsko ukvarjajo s »pokrivanjem« poljubnih tem, včasih celo v večjem številu. Na državni STA jih namreč kar deset skrbi za opazovanje športnih dogodkov, nekako osem pa jih motri kulturno dogajanje v domovini. V Delu je spet razmerje med naklado časopisa in tistimi, ki ga »ustvarjajo«, ena proti deset, če upoštevamo standarde evropskih časopisov, npr. Frankfurter Allgemeine Zeitung ali Figaroja. Brezoblična množica zaposlenih, ki zapolnjuje svoj prazni čas – in politično kvoto! Če bo potrebno, bo namreč pod praporom Društva novinarjev Slovenije v en mah nastopila proti kakršnikoli spremembi v državi. Na njihovi banderi vihra tudi zaščitniški emblem društva: dolgi nos zaradi kontinuirane prakse laži. Ti »novinarji« bodo tako po načelu albanskih ali severnokorejskih volitev z devetindevetdesetodstotno večino proti spremembam v redakciji.
Ko pa bo šlo za predkupno pravico, se bo našel spet kdo, ki bo šel po poti predsednika DNS, Gregorja Repovža, ki je v kavbojkah na bančno okence prinesel 100.000 evrov (sto tisoč) za nakup deleža v Mladini. Nihče ga ni vprašal, kje jih je dobil. V tem zapisu ga tako pozivamo, da v naslednji številki Reporterja navede, kje je denar zaslužil in koliko davka od tega je v RS plačal. Hvala.
V luči predstavitve novega zakona smo lahko ta teden že opazili »napredek« v eni od redakcij Dela, ki jo vodi inkvizitorka »novinarske« scene Mateja Babič. Zaslovela je pri eliminiranju ekipe nekdanjih magovcev, čemur je kmalu zatem sledil propad tednika, nakar so jo preselili na Delo Mag, novo prilogo Dela. V enem letu je tudi ta propadel, Babičeva pa si je v karierno spričevalo lahko zapisala dva uničena časopisa v dveh letih. V Ozadjih ne uničuje več časopisov, temveč (spet) ljudi, tokrat z novo taktiko. Imenuje se »naš vir pravi«. V imenu tega lahko potem po posamezniku, ki si se ga lotil, iztreseš kupe neresnic. Novo orožje je Babuška ta teden preizkusila na Slovenki leta, kardiologinji Metki Zorc. »Naš vir« ji je bil bojda zaupal stvari, ki ne samo da so skregane z zdravo pametjo, temveč tudi z elementarno logiko kardiologije in srčno-žilnih operacij. Tako daleč seže sprenevedanje, da je moč hitro ugotoviti: »naš vir« je kar zarotniška pamet Delove Babuške. »Kadija tuži, kadija sudi,« so rekli včasih.
Slovensko novinarstvo je v tranziciji večinoma odpovedalo. Služilo je in služi vzdrževanju socialistične države v postindustrijski dobi, na ta način pa se je moralno, intelektualno in sicer razkrojilo v tem nič kaj bistroumnem nesmislu. Ta vzporedno razžira tudi državo, pri tem pa še najbolj »iskrena« gesta prihaja v opozicijo celo z Machiavellijevimi postulati.
Pahor je te dni »blagoslavljal« splavitev motornega čolna Brioni 44, izdelanega v Sloveniji. Šampanjec je v bok ladje pospremil z željo po rasti slovenskega gospodarstva. Na drugem koncu sveta je Jože Plut, vodja vikariata pri Morsu, blagoslovil vojaško ladjo Triglav, ker je to zahteval vojaški protokol. Čeprav se Pahor sicer norčuje iz zasebnega sektorja (davčne obremenitve), nikakor ni pozabil svojemu nameščencu Alešu Guliču zabičati, naj udari plat zvona in Cerkev zaradi »pomorskega incidenta v Rusiji« inkriminira. To je storil ne glede na to, da je ljubljanski nadškof v treh ključnih dogodkih zadnjih mesecev (arbitražni sporazum, obletna maša v Kočevskem rogu in obisk Hude jame) optimalno skrbel za umeščanje Pahorja med nevtralne katoliške volivce, tiste, ki odločajo o zmagi.
Pahorjevo novinarstvo se je z Guličem opredelilo proti Plutu, renesančni mislec pa se je obrnil v grobu. No, tega je že vajen.