Z izgovorom, da je nekako vendarle treba pokriti skoraj dva milijona evrov težko izgubo v letu 2011, četudi je časopisna hiša Delo v zadnjih devetih letih iz naslova javnih sredstev prejela rekordnih 25 milijonov evrov (po podatkih Supervizorja znaša natančen znesek 25.310.375,63 evra) je Jurij Giacomelli, predsednik uprave Dela, sprejel odločitev, da se del prostorov v 14. nadstropju Delove stolpnice odda v najem najboljšemu ponudniku.
Kot je že seznanil nadzornike družbe, je bil med ponudniki namesto ene izmed nepremičninskih agencij, ki naj bi imela slabšo ponudbo, raje izbran evropski poslanec Jelko Kacin, vidni član na volitvah povsem propadle LDS. Vsak, ki vsaj malo pozna ozadja, seveda ob tem dobro ve, da izjemno veliki prostori, v katerih je bila nekoč redakcija tednika Mag, ki je bil uničen prav ob asistenci stranke LDS in Golobičeve zdaj prav tako povsem propadle Zares, ne bodo uporabljeni zgolj za delo enega samega poslanca, temveč bodo služili kot pisarniški prostori sedeža stranke LDS.
Bolj kot to, od kod stranka LDS sploh zmore plačevati najemnino, saj se tudi sama nikakor ne zmore izvleči iz več milijonov evrov težkih dolgov, zaradi česar ni bila sposobna plačati niti študentov, ki so zanjo opravljali delo v času volilne kampanje, se postavlja vprašanje, kako je mogoče, da »neodvisni in osrednji« slovenski časopis, za kar ga vehementno razglašajo tako vodstvo hiše kot zaposleni novinarji, sprejme tako neetično, nedopustno in z vsako zdravo pametjo skregano odločitev.
Kdor je že pozabil, naj ga ob tem spomnimo, kako silovito so se upirali zaposleni Delovi novinarji, in to samo zato, ker se je v to isto 14. nadstropje, kjer je danes sedež LDS, leta 2006 preselilo uredništvo tednika Mag. Nadstropje se je nemudoma preimenovalo v nekakšno orlovo gnezdo črnih novinarjev in lahko si predstavljamo, kaj vse bi se zgodilo, če bi denimo tedanji predsednik uprave Danilo Slivnik sprejel morda kakšno drugačno odločitev, denimo to, da bi z namenom dodatnega zaslužka takrat oddal prostore stranki SDS oziroma predsedniku stranke Janezu Janši. Sicer pa bi bilo odpiranje vrat za stranko SDS v prostorih časopisne hiše Delo tudi danes pospremljeno prav z enakim žolčnim gnevom.
Vsaka kolikor toliko normalna politična stranka seveda ne bi niti pomislila, da bi najela prostore v kakšni časopisni hiši, kar pa seveda nikakor ne velja za nekoč mogočno, zdaj pa povsem propadlo stranko LDS. Več kot pomenljivo je, da je ugnezdenje stranke LDS na vrhu Delove stolpnice potekalo brez najmanjšega nasprotovanja. Oglasila se ni niti odgovorna urednica Dela Romana Dobnikar Šeruga, še manj predsednik Aktiva novinarjev Janez Markeš, ki se je v zadnjem času raje v izdatni meri posvečal brezplačnikom, pravkar izvoljeno vlado pa že pozval, naj se distancira od nekakšnih samo njemu znanih fantomskih medijskih umorov.
Kar je očitno normalno za Romano Dobnikar Šeruga in Janeza Markeša in obenem za vse tiste Delove novinarje, ki se jim gostovanje politične stranke v prostorih časopisne hiše sploh ne zdi neetično in škandalozno, velja kot povsem nesprejemljivo in nerazumljivo v uveljavljenih časopisnih hišah v drugih, demokratičnih državah. Ali si sploh lahko predstavljamo, da bi novinarji najbolj znanih časopisnih hiš, kot so denimo Guardian, New York Times ali nemški FAZ, delili iste prostore s sedeži političnih strank? To je očitno možno samo v Sloveniji – na Delu!