Problematika arhivskega gradiva je bistveno širša od same novele zakona, ki jo je pripravilo ministrstvo za kulturo, potrdila pa koalicija skupaj z NSI.
Če želimo razumeti bistvo problema, moramo najprej poznati okoliščine, ki so pripeljale do tega, da danes zbiramo podpise za razpis referenduma.
Leta 2006 je vlada Janeza Janše arhive z arhivskim gradivom, nastalim pred 17. 5. 1990, v celoti odprla. Zaščitila je samo osebne podatke ŽRTEV, ne pa tudi STORILCEV, kar uveljavlja sedanja novela zakona.
Izenačevanje storilcev zločinskih dejanj in njihovih žrtev je skrajno žaljivo in sramotno dejanje ter kaže na odsotnost tudi siceršnjega zavedanja o tem, kaj vse so žrtve pretrpele. Vendar pa glede na glasovanje koalicijskih poslank in poslancev na Komisiji za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, ko ti niso bili sposobni sprejeti osnovnih obče civilizacijskih sklepov, kot je pietetni pokop umrlih in obsodba zločinov, takšen manko empatije, pa čeprav le na simbolni ravni, niti ne preseneča.
Namesto da bi se naredila jasna ločnica med žrtvami in storilci ter tako varovala integriteta žrtev, se z izenačitvijo in prekrivanjem določenih podatkov raje ščiti integriteta storilcev, ki so delovali proti človekovim pravicam in dostojanstvu posameznika. Delovali so celo proti pravici do nedotakljivosti človeškega življenja.
Po novem zakonu se bodo namreč morali preko mehanizma anonimizacije prekriti tudi občutljivi osebni podatki javnih funkcionarjev Službe državne varnosti – SDV (kar je do sedaj veljalo le za žrtve), torej organizacije, ki jo je vrhovno sodišče leta 2002 označilo za zločinsko, saj je za preganjanje drugače mislečih uporabljala vsa sredstva.
Do sedaj so raziskovalci v arhivu podpisali obrazec, v katerem so se zavezali, da ne bodo zlorabili osebnih podatkov in so potem lahko v celoti dostopali do arhivskega gradiva. In tako bi moralo tudi ostati.
Za razumevanje celotnega zgodovinskega konteksta in iskanja resnice je ključno, da imajo raziskovalci prost dostop do arhivskih gradiv v celoti, vključno z osebnimi podatki. Le tako lahko namreč celovito in objektivno predstavijo način delovanja sodelavcev tajne politične policije in službe kot take. Seveda ob jasnem zavedanju, da osebnih podatkov ne smejo zlorabiti. Z novelo zakona pa jim je onemogočeno, da svoje delo opravijo celovito, natančno in strokovno.
Novela zakona na izjemno perfiden način zapira arhivsko gradivo SDV. Uporabniki tega gradiva so že večkrat plastično prikazali, kaj novela pomeni v praksi. Morda se v teoriji zakon lepo bere, vendar pa je udejanjanje določb zakona v praksi za raziskovalce praktično »misija nemogoče«, saj lahko zaradi zahtev, ki jih določa zakon, na gradivo čakajo tudi več let.
65 tisoč strani, kot jih obsega recimo spis pod številko 2534 (podatki Igorja Omerze), je namreč nemogoče natančno pregledati in anonimizirati v doglednem času. Ni človeka na zemeljski obli, ki bi to zmogel in tega se zavedajo tudi pripravljavci tega zakona. Zato pravim, da se na papirju zakon lepo bere, v praksi pa je neizvedljiv. In ker je neizvedljiv, zapira arhivsko gradivo.
Pri že omenjeni izenačitvi žrtev in storilcev gre za pomembno simbolno vprašanje, preko katerega ne bi nikoli smeli iti. Pa so si tako pripravljavci zakona kot tisti, ki ga podpirajo, to drznili.
Pravica raziskovalcev, zgodovinarjev, publicistov, ostale zainteresirane javnosti do celovitega vpogleda v delovanje službe nekdanje tajne politične policije je nad pravico do zasebnosti storilcev zločinskih dejanj, ki jih stranke koalicije – žal tudi s podporo NSI – preko določb novele zakona ščitijo.
V Sloveniji so leta 1990 uničili približno 80 % udbovskega gradiva. Nihče ni nikoli za to odgovarjal, pa čeprav gre za kaznivo dejanje. Zakaj ministrstvo za kulturo ni vložilo raje ovadbe zoper neznanega storilca/storilce, odgovorne za uničenje arhivov, kot pa da so novelirali zakon, ki sprememb sploh ne potrebuje? Poleg tega so leta 2011 volivci na referendumu v 70,88 % odločili, da naj arhivi ostanejo odprti. Vsakršno spreminjanje Zakona o arhivskem gradivu, ki gre v smeri zapiranja, je tako norčevanje iz jasno izražene volje ljudi.
Za primerjavo naj navedem, da je bilo v Nemčiji uničenega le 5 % arhivskega gradiva tajne politične policije Stasi. Ko se je razvedelo, da se gradivo uničuje, so pred zgradbami Stasija izbruhnili nemiri in več kot 100 tisoč ljudi je doseglo, da se je prenehalo z uničevanjem.
Še več, Nemčija je zločincem Stasija sodila in jih tudi obsodila, pri nas nismo sposobni najti niti krivcev za uničenje arhivskega gradiva, kaj šele da bi posamezniki odgovarjali za zločinska dejanja, storjena v imenu nekdanjega režima. Namesto tega ti isti ljudje še danes obvladujejo družbeno-politično situacijo v državi.
Slepljenje samega sebe in slepljenje ter zavajanje družbe nasploh, da nerazčiščena preteklost nima nobenega vpliva na sedanjost in prihodnost, pomeni trmasto vztrajanje, ki vodi v napačno smer.
Vse države, ki so opravile oz. razčistile s preteklostjo, imajo danes ekonomsko in gospodarsko stabilnost in vse pogoje za svetlo prihodnost. Takšen prelom se bo moral zgoditi tudi pri nas.
Glede na to, da ni bilo prav nikakršne potrebe po tem, da se novelira Zakon o arhivskem gradivu iz leta 2006, lahko mirno zapišem, da ni šlo za strokovno, temveč za politično odločitev, ki ima izključno en sam cilj, in sicer onemogočiti raziskovalcem dostop do arhivskega gradiva, da ne bi mogli odkrivati zločinskih dejanj Udbe. Obenem pa tudi onemogočiti rehabilitacijo žrtev nekdanjega režima.
Zakaj je vlada ravno v času odkritij umorov, za katerimi naj bi stal tudi Zemljarič, novelirala zakon o arhivskem gradivu, ki tehnično zapira arhive? Na izrazito demagoški način očitati sedaj 10.500 podpisanim pod referendumsko pobudo, da bi bilo bolje, da bi se ukvarjali s čim drugim, je skrajno neresno in »poceni«.
Vsaka odgovorna opozicija mora reagirati na nesprejemljiva ravnanja izvršne veje oblasti, še posebej, če je pod vprašajem spoštovanje človekovih pravic, kar nedvomno je pravica do védenja. Pravica védenja zgodovinske resnice.
Vrhovno sodišče je v odločbi tudi zapisalo, da je objavljanje arhivskega gradiva nekdanje tajne politične policije v interesu javnosti, kar seveda pomeni, da je kakršnokoli onemogočanje dostopa do arhivov, nesprejemljivo.
Predsednica NSI Ljudmila Novak je včeraj pozvala SDS, naj umakne referendumsko pobudo. Kot prvopodpisana pod omenjeno pobudo bi ji lahko predlagala, da naj vlada in NSI umakneta zakon, če ga seveda lahko, mi pa se bomo odpovedali referendumu.
Ker pa se zakon ne more več umakniti, bomo tudi mi še naprej zbirali podpise, saj je to edini način, da preprečimo zapiranje arhivskega gradiva Udbe. V kolikor bo referendum skupaj z volitvami v Evropski parlament, pa naj sredstva, ki bi sicer šla za referendum, namenijo digitalizaciji arhivskega gradiva, kot predlaga Novakova. Čeprav je potrebno povedati, da digitalizacija in objava nato na spletu, v kolikor bo gradivo po zakonu anonimizirano, nima nikakršne veljave, saj bo velik del vsebine prekrit.
V okviru razprave o arhivskem gradivu imamo tako sedaj na eni strani ministra za kulturo dr. Grilca, nato politično nastavljenega direktorja arhiva Cvelfarja ter predsednico stranke NSI Ljudmilo Novak, ki trdijo, da se arhivi po novem zakonu še bolj odpirajo, na drugi strani pa zgodovinarje Tamaro Griesser Pečar, Jožeta Dežmana, dr. Andrejo Valič Zver, stalna uporabnika arhivov Omerzo in Leljaka ter enega največjih poznavalcev arhivskega gradiva in nesporno avtoriteto na tem področju, dr. Žumra, ki trdijo ravno nasprotno, to je, da se onemogoča dostop do arhivskega gradiva.
Komu boste bolj zaupali oz. na katero stran se boste postavili, presodite sami.
Moja odločitev je jasna. V tem »spopadu« zmagajo strokovnjaki in uporabniki pred politiki oz. tistimi, ki jih je politika nastavila.
*Tekst je bil prvotno objavljen na Facebook profilu poslanke SDS Eve Irgl.