Za neposredne povojne razmere Đilas ni ekspliciten, kar zadeva komunistično avantgardo, četudi znotraj novega razreda govori najverjetneje prav o njej in o efektni piramidi navzdol.
Vendar ne dvomi, da vsi ti povzročajo obsežno in nečloveško tiranijo v obdobju industrializacije. Toda po njej, ko tiranija ni več neizogibna, »služi izključno kot zaščita za ropanje in privilegije nekega novega razreda«. Je danes kaj drugače, ko denimo govorimo o prvorazrednih in drugorazrednih državljanih? Đilasov temeljni sklep o skrajni moralni sprevrženosti avantgarde tako pove, da »je komunistična revolucija, ki so jo izvajali v imenu odprave družbenih razredov, privedla do najpopolnejše oblasti izključno enega samega novega razreda.« (Vse str. 48).
Ključno je, kot utemelji Đilas, da ta razred določa družbena lastnina; če bi mu jo odvzeli, bi ga ukinili kot razred. Zato danes lažje razumemo tako velik odpor proti lastninjenju »družbene lastnine«. Njihove lastnine. Zadnji primer je NLB.
Nadalje: »Novi razred je enako izključujoč kot aristokracija, vendar nima njene prefinjenosti in ponosnega viteštva.« (Str. 76) Na Slovenskem govorimo sprva o vodilnih komunistih kot o parvenijih, faliranih študentih, ročnih delavcih, ljudeh brez kulture, sovražnih tej kulturi in slovenski identiteti, o ideološko, oblastno stremljivih, človeško maščevalnih, seveda izključujočih. Danes bi rekli, da ta razred nima kulturne prefinjenosti, da je pridobitniško, anacionalno ali izrazito protislovensko usmerjen, da je kar udarjen na denar ter ropanje naroda prek bank in kjer je sploh mogoče, tako s korupcijo, in da se – kot poglavitno ideološko – še naprej utemeljuje na zločinih in genocidu nad slovenskim narodom ter sovražno proti demokratični strani med vojno in po njej. To naj bi mu dajalo legitimnost kot naslednikom tako imenovanih osvoboditeljev.
Nekateri pisci so ta novi razred v njegovem bistvu že prej identificirali. Danilo Slivnik, denimo, ga je označil kot Kučanov klan, v ožjem smislu bi rekli kot njegovo avantgardo. Še posebej ga je imenoval Organizacija.
Izključevanje se je celo formaliziralo, spomnimo na državni zbor; vse predloge opozicije poslanci koalicije načelno in tako rekoč stoodstotno zavračajo. Najbolj kritično je seveda njihovo stanje morale. Porazna za državo je njena permisivnost, spreobrnjenost vrednot dobrega in zlega, altruizma in egoizma in s tem stremljivostjo lastnega okoriščanja, z vesoljnim egoizmom tedaj. Zaradi tako sprevrženih ambicij o tej »eliti« etično in moralno vse najslabše. O morali zla tedaj, ki temelji na krvavi, nikoli legalno obsojeni revoluciji.
Še naprej latentna državljanska vojna
V čem je tedaj smisel delovanja novega razreda? »/…/ v komunističnih državah obstaja nov lastninski, monopolistični in totalitarni razred,« katerega vse spremembe delujejo s temeljnim »ciljem povečati svojo moč«. (Str. 80–81) To je temeljni motiv njihove opisane morale in etike, vključno z današnjo osamosvojeno Slovenijo. Tudi zato smo bili v njej vseskozi pozorni na latentno državljansko vojno, ki še vedno tli. Se pravi, tudi tu kontinuiteta. Đilas na to opozarja kot na zakonitost: »Komunistični režimi so oblika latentne državljanske vojne med oblastjo in ljudstvom.« (Str. 108) Tudi to je njihov socializem.
Nekateri pisci so ta novi razred v njegovem bistvu že prej identificirali. Danilo Slivnik, denimo, ga je označil kot Kučanov klan, v ožjem smislu bi rekli kot njegovo avantgardo. Še posebej ga je imenoval Organizacija. Označili bi ga lahko tudi kot postkomunistično elito ali točneje psevdoelito, narodu škodljivo, zločinsko elito. Blizu Slivnikovi prvi označbi sodi Kučanov Forum 21, se pravi kapitalsko združenje za lastninjenje nekdanje državne, komunistične lastnine, seveda v ekskluzivnih politično-ideoloških okvirih. V tedniku Demokracija so začeli z označevanjem tranzicijska levica. Žiga Turk navaja poimenovanje ugrabljena država, tovarišijski kapitalizem, dodamo lahko globoko državo in paradržavo, tudi udbomafijo. Očitno je bil novi razred, čeprav z drugimi poimenovanji, za slovensko kritično misel nenehno navzoč.
Po Turku ta razred »kooptira vse, ki so mu koristni«, in navaja Đilasa, da ni bila v nobenem času »pot vdanim in zvestim tako odprta kot v komunizmu«. Danes ni nič drugače. Osamosvojitev in »izgubo« Jugoslavije je Kučanova avantgarda sprejela kot nujno zlo, a se je morala v novih razmerah znajti. Zato je po Turku novi razred sprejel osamosvojitev, »ko je ocenil, da nov sistem in nova država za njegovo preživetje predstavljata manjše tveganje kot togo vztrajanje pri starem.« »Žal velik del zgodovine samostojne Slovenije ni bil boj za demontažo novega razreda, ampak boj za vstop v novi razred.«
Devetglava hidra postkomunizma paralizira slovenski narod
Ko je novi razred po osamosvojitvi utrdil svoj položaj, je postajal vedno bolj agresiven in aroganten proti drugorazrednim državljanom. Dimitrij Rupel govori celo o mnenju mnogih Slovencev, da je najnovejši razred, kot imenuje novi razred, s Kučanom kot voditeljem tega razreda premagal veliko generacijo, kot spet imenuje predvsem slovenske osamosvojitelje.
V zadnjem času da je ta novi razred »opustil sprenevedanje in pretvarjanje« v svojih pragmatičnih dejavnostih: »od trmaste rabe komunističnih simbolov do nesramežljivega nepotizma, zavračanja meritokracije, kopičenja premoženja, korupcije, instrumentaliziranja pravosodja in medijev pa zaustavljanja privatizacije.« Novi razred ne odklanja partijske tradicije in se prilagaja novim razmeram formalne demokracije, ali kot pravi Rupel: »Najnovejši razred ponavlja stare komunistične koncepte in si izmišljuje nove zaradi oblasti in z njo povezanih materialnih koristi.«
Se pravi, nič bistvenega se ni spremenilo. Resda ni nekdanje grobe represije, a tudi svobode ni. Slovenija se ne more normalno razvijati, potencial slovenskega naroda je bistveno večji, vendar zaradi stare ideologije in morale peša in zaostaja za primerljivimi narodi. Ne živi normalno, kot da ga je paralizirala devetglava hidra postkomunizma, Kučanove zaprte, zajedavske države.
Mafijska avantgarda in mafijski novi razred
Toliko bolj, ker se delovanje novega razreda in njegove avantgarde nezanemarljivo širi na mafijsko področje, se pravi na posebno protizakonito dejavnost, ki se je intenzivno prakticirala že v komunistični državi. O tem, o mafiji in udbomafiji, govorijo razni verodostojni viri, v zadnjem času denimo finančni strokovnjak Rado Pezdir (intervju z Jožetom Možino na TV SLO 1, 2. julija 2017, zdaj na portalu rtvslo.si, RTV 4).
Tako je govor o paradržavnih strukturah, poimenovanih udbomafija, se pravi z izrazom, ki ga je kar daljnosežno pred dvema desetletjema uvedel Edo Ravnikar (Edo Ravnikar, Udbomafija, Priročnik za razumevanje tranzicije, Ljubljana 1995). Udba je kot mafija delala to, kar bi morala preganjati: tihotapila je droge in cigarete, in to že od leta 1946 ter še vse v leto 1989, pri igralništvu je bila povezana celo z italijansko mafijo. Odgovorna je bila samo Centralnemu komiteju Zveze komunistov, denar so po posebnem navodilu nakazovali na skrivne račune v tujino.
Vendar neformalna Udba deluje še po letu 1990, skrivno, zato moramo govoriti o domnevah, a za poznavalce dovolj nedvoumno. Tako z denarjem iz kriminalnih transakcij nadzira precejšen del politike in družbe na Slovenskem – denimo korupcijo oziroma preplačilo medicinske opreme, vpliva na javna občila, pravosodje in tudi banke. Sem sodi milijardno pranje iranskih dolarjev v NLB, ob vseh okostnjakih, ki lahko še padejo iz bančnega sektorja. Tudi če vse to ne bi obremenjevalo nekdanje Udbe ali udbomafije, se vse striktno dogaja znotraj privilegiranega novega razreda. Znova smo tedaj pri njem.
Razumljivo seveda ne gre za tipične mafijske povezave z vrhom oblasti, ker je to sama ista neformalna postkomunistična oblast v ozadju. Nasprotno lahko z gotovostjo domnevamo, da gre denimo z vrhom te neformalne oblasti v ozadju za tajne povezave s srbsko narkomafijo, delujočo s predstavniki tu živečih slovenskih državljanov. To potrjujejo močno presenetljive oprostilne sodbe za te predstavnike slovenske narkomafije, ki so jo obsodili tako v Srbiji kot v Italiji. Drugi primer, najverjetneje s prejšnjim povezan, je triletni pripornik Milko Novič. Nedavno je bil obsojen kot nadomestni morilec, ker pravega skrivajo, da se ne bi razkrilo celotno narko podzemlje v Sloveniji in kar je poglavitno, še predvsem njihove povezave s slovenskim političnim vrhom. Ta mafija je najbrž rabila usluge Kemijskega inštituta za pripravo droge.
Dr. Ivan Klemenčič, muzikolog in publicist
Zato za obravnavano neformalno oblast v ozadju, poosamosvojitveno avantgardo z novim razredom, govorimo o mafiji. Kaj jo določa:
njeni člani niso izvoljeni na volitvah
ne odgovarjajo nikomur razen sebi
delujejo podtalno, ne na očeh javnosti
govorimo o posamičnih umorih (primer Ivan Kramberger, na predsedniških volitvah konkurent Milanu Kučanu; kakšna priča je kar »padla z lestve« in se ubila)
ključno je, da skrbijo materialno zase na račun skupnosti (vzpostavitev omrežja za organizirani bančni kriminal – pod njihovim nadzorom se krivce ščiti in zato skriva; podobno je s propadlimi podjetji – denar se odtuji v tujino in tudi tu nihče ne odgovarja, za delavce tem tako imenovanim socialistom ni mar ipd.)
deluje nelegalno in nelegitimno.
To je slovenska oblastna mafija, ki se stalno okorišča na račun slovenskega naroda. Ta mafija tudi nastavi vlado, ki mafijske posle ščiti (korupcija v zdravstvu, bančništvo) in omogoča njihov organizirani kriminal. Razlika s klasično mafijo je le v eni podrobnosti, da namreč ta druga deluje za parcialne cilje, kot so mamila, orožje … Povezana je praviloma z vrhom oblasti. Postkomunistična oblastna avantgarda iz ozadja deluje na ravni celotne države: to je že tako imenovana ugrabljena ali globoka država. Cilji so maksimalni, materialni in oblastni: imeti z vsemi sredstvi neformalno oblast nad celotnim narodom in državo in k temu tudi formalno in navidezno legalno oblast. Imeti stalno možnost ropati slovenski narod. To avtomatično pomeni tudi njegovo zatiranje, manipuliranje z njim.
Imamo torej novi razred z avantgardo, ki sta se vsilila slovenskem narodu. Imamo njen diktat in diktaturo, imamo mafijski novi razred z mafijsko avantgardo. Delajo vse, da se ohranijo na oblasti, da večajo svojo oblastno moč in da imajo zanjo materialno podporo. Da so pri finančnih virih. Vse na račun slovenskega naroda. Koliko časa bo ta še pripravljen v svoji trpni vlogi na zatiranje in ropanje?
