Njen široki spekter se še posebno nanaša na dvatisočletni razvoj evropskega duha, na njegove emanacije v umetnosti, znanosti, izobraževanju, lahko še v širše pojmovani ravni kulture v vsakdanjem življenju ter ne nazadnje v veri.
Kultura je tako skupni imenovalec srednjeevropskih narodov, kakor je hkrati stvar njihove posebne, individualne identitete. Govorimo o skupnem v različnem ali, če hočete, o različnem v skupnem. Kultura je zanje življenjskega pomena, ker daje posameznim večidel ne velikim ali manjšim narodom identiteto, jim tako zagotavlja obstoj, utemeljujoč jih kot prepoznavne zgodovinske subjekte. Zato govorimo – tudi v primerjavi z Zahodno Evropo – o posebni zgoščenosti duha v Srednji Evropi.
Končno civilizacijsko določa te narode religija, vrednostno-moralno izhodišče kulture, ki je s katoliško-protestantsko različico krščanstva sooblikovala tip zahodne in s tem srednjeevropske civilizacije. Če jo primerjamo s pravoslavno ali islamsko pa tudi z drugimi, zlahka ugotovimo, da predstavlja najrazvitejši del sveta. Tako tudi lažje razumemo, zakaj nekdanja skupna jugoslovanska država, umetna versajska in umetna komunistična tvorba na stiku treh civilizacij, ni mogla obstati; nasprotno, razpadla je – kot vemo – v ognju srbskega imperializma. Razvitost ni bila v materialnih dobrinah, te jo lahko le potrjujejo, razvitost je v načinu mišljenja, v zgodovinsko izoblikovanem sistemu vrednot, v morali, znanju.
Od tod tudi skrivnost večje »razvitosti« Slovenije in Hrvaške v nekdanji skupni državi in velik pomen življenja na srednjeevropskem območju. Za slovensko državnost domala dveh stoletij antičnega Noriškega kraljestva, šestih stoletij srednjeveškega kraljestva, kneževine in poznejše velike vojvodine Karantanije kot tudi šestih stoletij v Habsburški monarhiji, česar se ne zavedamo dovolj in zaradi ideološko vsiljenih modelov ne cenimo prav. Na to bi vendar morali biti ponosni.
Če smo bolj stvarni, označuje srednjeevropske narode podoben način razmišljanja, podobno pojmovanje odgovornosti, smisla za red, organiziranosti, odnosa do dela in vrednotenja znanja, ustvarjalnosti, posebnega spoštovanja presežnega duhovnega in s tem sprejemanja idealizma ter na sploh visokega pomena morale in poštenja. Sooblikoval se je v podobnih sistemih izobraževanja, pojmovanja družbenih elit, razumniških, meščanskih, političnih, s podobnim narodnostnim oblikovanjem, vrednotenjem kulture, jezika.
Srednjeevropskega duha kar simbolizira Jože Plečnik, arhitekt Dunaja, Ljubljane in Prage
Najbolj žlahtna posledica povezovanja tega srednjeevropskega duha in ustvarjalnih vplivov je umetnost s svojimi dosežki od srednjega veka, renesanse, razcveta baroka, še posebno evropskega vrhunca v dunajskem glasbenem klasicizmu, spet novega razcveta v romantiki, nove evropske identitete v fin de sièclu ali evropskega zgleda v širši umetnostni klimi ekspresionizma. Tako sega od starih mojstrov do ustvarjalcev polpreteklosti, kot so bili Kafka, Rilke, Ivan Cankar, doma v Ljubljani in na Dunaju, Miroslav Krleža, Robert Musil, pa v naš čas Claudio Magris ali slovenska privrženca Marjan Rožanc in Drago Jančar.
Srednjeevropskega duha kar simbolizira Jože Plečnik, arhitekt Dunaja, Ljubljane in Prage, ali spet enkratno Gustav Mahler v svoji karieri od Ljubljane do Dunaja. Ali renesančni mojster Jacobus Gallus, po besedah dirigenta njegovih del Paula van Nevela »Slovenec v Srednji Evropi« in eden najboljših poznorenesančnih skladateljev, ki je živel in deloval v svojem naravnem okolju od Kranjske do Nižje Avstrije, Češke, Moravske, Šlezije, sklepajoč svojo ustvarjalno pot v Pragi.
Resda je iskanje razlik, primerjava med tistim, kar duhovno pripada Srednji Evropi in kar je zahodno od nje – poleg tega, kar je seveda skupno – zahtevnejše vprašanje. Razliko občutimo, če denimo na občutljivem glasbenem področju primerjamo skladateljska prizadevanja Gustava Mahlerja s kakšnim evropskim sodobnikom, kot je bil Claude Debussy: zadnji se je utemeljil kot simbol francoskega esprija, estetizirajoč in prefinjen, prvi kot »usodovec«, simbolizirajoč srednjeevropsko kulturo, čustveno intenziven in prizadet, poglobljen v razmerju do življenja in smrti.
Navedli bi lahko še precej predstavnikov tega posebno zgoščenega duhovnega območja, ki seveda pripadajo svetovni kulturi, tako med glasbeniki Mozarta in Schuberta ali Chopina in Dvořáka, pa romantična in nacionalna operna vrhunca Verdija in Wagnerja ali Schönberga in Berga ter prav tako vrhunske dosežke v filozofiji, literaturi, likovni umetnosti, arhitekturi ...
Srednja Evropa danes?
Kljub tem dejstvom in imperativu življenja v skladu z narodovo identiteto sedanje slovensko stanje duha o naši srednjeevropski domovini ni vzpodbudno: hladna vojna je končana, berlinski zid je padel, ostali pa so berlinski zidovi v glavah. Postkomunisti in privrženci njihove ideologije na Slovenskem želijo nadaljevati dosedanjo temeljno izkoreninjenost slovenskega naroda s srednjeevropskega prostora.
Doslej so nas naganjali na Balkan, poleg njega najvišji vrednoti sta bili Sovjetska zveza in z njo Rusija ter tretji svet revščine, zaostalosti in diktatur. Tudi sedemdeset let v obeh Jugoslavijah pod srbsko dominacijo z značilno zaostalo balkansko družbo pravoslavno-turške in muslimanske provenience, ki pet stoletij ni bila v stiku z razvito Evropo, z njeno kulturo, je zelo prizadelo Slovenijo, zavrlo njen ekonomski in nacionalni razvoj, jo balkaniziralo.
Izdajalci slovenskega naroda še posebno nočejo nič vedeti o srbskem nacionalnem zatiranju in ekonomskem izkoriščanju slovenskega naroda in seveda nič o srbskem poskusu okupirati Slovenijo leta 1991, kaj šele da bi zahtevali povrnitev vojne škode. Milan Kučan je na pogajanjih na Brionih leta 1991 za vojne reparacije navajal vsoto tri milijarde dolarjev; k njej sodi še sedem milijard takratnih nemških mark za v Srbiji zaplenjeno slovensko imovino in srbski trgovinski dolg.
Dvakrat presenetljivo je, da se vladna zunanja politika vse do danes noče odmakniti od ideološko vsiljenih psevdovrednot. Balkan in Rusija sta nekritično ohranili svoj ideološki pomen, Srednja Evropa za to politiko ne obstaja, kot ni pri komunistih. Le še manj zakrito popolna kontinuiteta. Ne spoštuje se niti nedvoumno izražene ljudske volje na plebiscitu leta 1990 o odcepitvi od Balkana in tudi ne vključenosti v Evropsko zvezo novih vrednot.
Še več. Sporna ni zgodovinska vloga Rusije z vsem ideološkim zlom in celo grožnjo okupacije v času informbiroja. In prav tako ne civilizacijsko zaostali in revni Balkan, od koder so nas že poskušali okupirati, še danes sod smodnika, ki je postal komunistična alternativa Srednji Evropi, njen ideološki surogat za povzdigovanje tretjerazrednosti namesto prvorazrednosti. Drugače povedano in kar že dobro poznamo: na glavo postavljene vrednote.
Še določneje se sprašujemo, kje so tu odnosi s srednjeevropsko Češko. Med vsemi narodi Srednje Evrope in ne le njimi je slovenskemu narodu zgodovinsko-kulturno najbližje prav češki narod. Najbolj razvit slovanski narod, ki mu je slovenski uspešno sledil. S češke strani nas v tem potrjuje velika politična avtoriteta Václav Havel (gl. uvodne besede Václava Havla v njegovi knjigi Živeti v resnici, Ljubljana 1994). Češki duhovni vodja za oba naroda govori o »zlati niti naših medsebojnih odnosov, ki jih je pretrgal šele komunistični režim« in »se vije od Otokarja II. Přemysla, našega skupnega vladarja v letih med 1269 in 1276, …«
V tej zlati niti vidi Gallusa, Prešerna in K. H. Macho, Dobrovskega in Kopitarja, vidi sokolsko, orlovsko in masarikovsko gibanje, tu jim dodajmo kulturnopolitične in družabne prireditve bésede, ki so jih tudi s češkim poimenovanjem prevzeli v slovensko nacionalno gibanje v času marčne revolucije.
Balkan je sinonim za nedemokracijo, stagnacijo, revščino, krvavi srbski imperializem, Srednja Evropa za demokracijo, nov razvoj in razcvet, za visoko razvito in bogato družbo.
Havel govori z občudovanjem o »legendarnem« Plečniku in ne pozabi na prvega dirigenta prve Slovenske filharmonije Václava Talicha; dodajamo jim vsekakor Dvořáka, častnega člana ljubljanske Glasbene matice, mnoge slovenske študente v Pragi, češke arhitekte v popotresni Ljubljani in drugje; nadalje pred Talichom in po njem pri nas delujoče češke skladatelje, vključno s tvorcem prve slovenske nacionalne opere Antonom Foersterjem. Havlov sklep je zgovoren in v skladu z dejstvi: »Z izjemo Slovakov bi težko našli druga dva naroda, ki bi med seboj bila povezana s tako trdnim notranjim odnosom, kakor so ravno Slovenci in Čehi.«
Zato vendar že recimo odločen ne sovražniku in agresorju na Slovenijo, ideološko vsiljeni Srbiji, pritrdimo končno prijateljem, zatajevanim in nam usojenim Čehom! Ne Balkan, Srednja Evropa! Koliko časa še življenje v tej izkoreninjenosti? Na prihodnjih volitvah bo moralo biti tudi to vprašanje v ospredju: katera stranka zagovarja kontinuitetno probalkansko in prorusko politiko, stanje izkoreninjenosti, in katera je v skladu s slovensko identiteto usmerjena v Srednjo Evropo, s tem pa resnično v združeno Evropo in siceršnji razviti demokratični svet, ki mu pripadamo.
Balkan je sinonim za nedemokracijo, stagnacijo, revščino, krvavi srbski imperializem, Srednja Evropa za demokracijo, nov razvoj in razcvet, za visoko razvito in bogato družbo. Potrebna je že temeljna odločitev: za vedno se posloviti od formalne postkomunistične demokracije, krvave in razdvajajoče ideologije s smetišča zgodovine in s tem od neverodostojnega Balkana ter z Evropsko zvezo sprejeti življenje v identiteti, kar pomeni živeti v naši širši domovini Srednji Evropi, domovini bogate kulturne tradicije in demokratične normalnosti.
