V obdobju komunističnega totalitarizma po drugi vojni je poimenovanje za skupno identiteto narodov v središču Evrope povsem izginilo iz kulturnopolitičnega besednjaka. S kataklizmo totalitarizmov je Srednja Evropa kratko malo izgubila svojo identiteto, izginila s političnega kulturnega zemljevida Evrope. Točneje povedano, to umanjkanje, ki je bila njena takratna smrt, je bilo dvojno. Komunistični režimi so s poskusom radikalnega spreminjanja identitete teh narodov Srednjo Evropo povsem odpravili. Za demokratični Zahod je to zgodovinsko območje osrednje Evrope nenadoma postalo območje »onkraj«, onkraj demokracije, skupaj z novim hegemonom Sovjetsko zvezo so ga poimenovali Vzhodna Evropa.
Je mogoče takšno mednarodno uveljavljeno vrednoto, kulturno srce Evrope, ideološko izbrisati, izničiti? Prizadeti promotor Srednje Evrope Milan Kundera se je pomena tega osrednjega dela Evrope dobro zavedal: »V začetku našega stoletja [to je dvajsetega] je bila Srednja Evropa kljub politični šibkosti veliko kulturno središče Evrope, bržkone največje.« Še pred padcem berlinskega zidu je isti avtor spisa Tragedija Srednje Evrope živo občutil njeno tragično usodo, trdeč, da »zato dežele Srednje Evrope čutijo, da njihova predrugačena usoda po letu 1945 ni le politična katastrofa: je napad na njihovo civilizacijo.«
Po stvarnem in simboličnem padcu berlinskega zidu 9. novembra 1989 in s tem komunizma se je staro poimenovanje z novo nostalgijo začelo obnavljati. Komunizem starih vrednot ni mogel uničiti. A ne le to. Srednja Evropa je ob osrednji kulturni začela pridobivati novo politično razsežnost. Ob današnjih grozečih oblakih nad Evropsko zvezo po brexitu, celo aktualiziranju frexita in še kakšnega exita, se postavlja vprašanje, upamo da le teoretično, kaj bi po odhodu Francije še ostalo od Evropske zveze.
Domnevamo lahko, da bi višegrajska skupina iz nekdanjega sovjetskega tabora, prekaljena za demokracijo, ki je ob migrantski krizi pred dvema letoma zavzela povsem jasno in odločno stališče ohranitve evropske identitete, ostala trdno ali še trdneje skupaj. Interes zanjo je povsem naravno izrazila Hrvaška in tudi demokratična slovenska opozicija. To bi bila že domala Srednja Evropa rediviva. In Avstrija? Bi se v duhu habsburške avstro-ogrske tradicije pridružila tako razširjeni v išegrajski skupini (glede razmerja do nezakonitih migrantov se ji približuje) ali bi bolj germansko gravitirala k Nemčiji? In Nemčija kot morebitno novo evropsko središče ter posebno njena vedno odprta Bavarska, kje bi končali? In za njo temeljno osamosvojitveno usmerjena Padanija z Lombardijo, Venetom in Furlanijo - Julijsko krajino? Tako vidimo, da bi obnovitev Srednje Evrope lahko dobila še nov, morda celo razširjen pomen. Vsekakor se nakazuje najmanj oblikovanje izrazite podskupine Evropske zveze po zgledu Beneluksa in morda nordijskih držav.
S tem smo prišli do izhodiščnega vprašanja, zakaj pravzaprav Srednja Evropa, zakaj je nastala, kaj jo utemeljuje danes. Pri samem vprašanju utemeljenosti obstoja in identitete si dovoljujemo opreti na pred desetletjem nastalo, v sestrskem tedniku objavljeno in še aktualno besedilo.
Ko se tako lotevamo razprave o Srednji Evropi, slovenski širši domovini in alternativi ideologiziranemu Balkanu, se kljub vsej samoumevnosti tega zemljepisnega in zgodovinskega pojma najprej soočamo z dejstvom, da predstava o njem ni povsem enotna, enoznačna. Vzrok za takšno stanje je lahko pomanjkljivo znanje, ki je posledica dolgega življenja za železno zaveso, ali so tudi ne povsem enotni strokovni pogledi. Poleg tega se je sem in tja pojem Srednje Evrope relativiziral kot področje duha brez ostro začrtanih meja, navsezadnje je tudi res, da so se njene zgodovinske meje v preteklosti spreminjale. Kljub temu ne kaže sprejemati pretiranega relativiziranja, ko nam gre za eksaktnost pojma Srednja Evropa vse do fizičnih meja, s tem pa za identificiranje narodov in držav na tem območju.
Ljubljana
S takšno zamejitvijo fluidnega duha lažje spregovorimo tudi o vsebinski identiteti tega posebnega, osrednjega evropskega prostora, lahko pojmovanega še kot posebni del Zahodne Evrope v širšem pomenu in s tem zahodne krščanske civilizacije. Glede na zahtevnost tematike, pri kateri težko govorimo o povsem nedvoumnem, enotnem modelu Srednje Evrope, bo najbolje ta pojav pogledati v vseh razsežnostih od zemljepisne istovetnosti do še posebno pomembnega zgodovinskega vidika in nedvomno ključnega kulturnega in duhovnega identitetnega pomena, ob njem pa nemara še nakazati posebnosti v primerjavi s preostankom Zahodne Evrope. Se pravi s tistim delom, s katerim skupno izhajata iz vrednot grško-rimske kulture in judovsko-krščanske vere v njeni katoliški in protestantski različici.
Zemljepisni in zgodovinski vidik
Za dosedanje geografsko pojmovanje Srednje Evrope se to območje praviloma takoj širi na družbenogeografsko ali še predvsem na zgodovinsko in kulturno področje, vendar kot dejstvo brez njune obravnave in utemeljitve. Tako pride v soočenju z zgodovinsko obravnavo, kot jo načenjamo naprej, in sploh s civilizacijskim pojmovanjem, do nedvomnih razlik. Za geografsko gledanje je Srednja Evropa jasno določen prostor med Zahodno in Vzhodno Evropo, ki se še deli na zahodni in vzhodni poddel, na germansko polovico z Nemčijo, Avstrijo, Švico in Liechtensteinom ter na pretežno slovansko s Poljsko, Češko, Slovaško, Slovenijo in še ugrofinsko Madžarsko. Če upoštevamo vso zgodovinsko problematiko z bistvenimi medsebojnimi razmerji posameznih narodov, se Srednja Evropa izkaže kot evropski prostor med dvema imperijema, nemškim in ruskim oziroma po oktobrski revoluciji in do razpada sovjetskim.
Kot bo še razvidno, se vloga Nemčije v tem zgodovinskem pogledu različno pojmuje. Nasprotno je vlogo zaščitnice manjših narodov med tema imperialnima silama dolgo uspešno opravljala habsburška država, dokler ni po marčni revoluciji 1848 stopnjujoča se nacionalistična ideologija germanizma povzročila njen razpad.
Da je šlo za resničen problem srednjeevropskih narodov, je leto pred njenim razpadom opozoril češki predsednik Tomaš G. Masaryk, ki je zaznal nujnost oblikovanja federacije narodov Srednje Evrope, ki naj jih zaščiti pred Rusijo in Nemčijo. Kataklizmično dogajanje v sledeči vojni in njene posledice vse do padca berlinskega zidu – se pravi najmanj pol stoletja, so mu dale več kot prav.
Za geografsko gledanje je Srednja Evropa jasno določen prostor med Zahodno in Vzhodno Evropo, ki se še deli na zahodni in vzhodni poddel.
Kakor se želi propadli ruski imperij še danes znova oživljati, tako je ostajalo dolgo v preteklosti odprto vprašanje imperialne Nemčije in njenega razmerja do Srednje Evrope. Sam pojem tega posebnega območja je postal zgodovinsko aktualen, ko se je iz 18. stoletja izoblikovalo poimenovanje Vzhodna Evropa. Po njem je na začetku 19. stoletja avstrijski kancler Klemens von Metternich razmejil srednjeevropsko ozemlje med Francijo in Rusijo, na katerem naj bi ohranila vpliv habsburška država. Slovanski, zlasti češki vidik v letu marčne revolucije je bil samoobramben, poudarjajoč nujnost oblikovanja federacije narodov monarhije in s tem obrambo pred poglavitno nevarnostjo, Nemčijo in Rusijo (danes lažje razumemo, da tega resničnega zgodovinskega in sodobnega problema ne najdemo v komunističnih učbenikih, ko je bila zgodovina sredstvo ideološke propagande).
Friedrich Naumann je v svoji že znameniti knjigi Mitteleuropa (Berlin 1915), kjer je pojem Srednje Evrope prvi utemeljil, izrazil interese novo nastalega nemškega cesarstva (1871), zavzemajoč se za združen vpliv s Habsburško monarhijo na Srednjo Evropo, kjer naj bi njeni nenemški narodi pod nemškim vplivom ohranili pravico do obstoja in razvoja.
Utemeljenost navedenih Masarykovih opozoril se je dramatično potrdila v obdobju nacionalsocializma in ideologije »Drang nach Osten«, ko sta si obe največji imperialistični in totalitarni državi med seboj razdelili srednjeevropske narode in jih okupirali. Medtem ko je zlom nacizma z denacifikacijo in demokratizacijo Nemčijo vodil do gospodarskega razcveta, ki je v postmoderni Evropski zvezi skupaj s Francijo eden njenih poglavitnih stebrov, se je nasilje sovjetsko-ruske okupacije v Srednji Evropi ohranilo vse do razpada te totalitarne državne skupnosti. Takrat, v obdobju vzpostavitve komunističnega bloka, je Srednja Evropa – kot smo že ugotavljali – prenehala obstajati, njen slovanski del z Madžarsko je postal Vzhodna Evropa. K njenemu ponovnemu vstajenju že po padcu berlinskega zidu je pozval papež Janez Pavel II. z besedami, da mora Evropa znova zadihati z obema kriloma pljuč.
Povojne srednjeevropske pobude
Še pred propadom komunizma je ideja o Srednji Evropi znova vzniknila, tako na prehodu v sedemdeseta leta prejšnjega stoletja v Italiji, predvsem na Tržaškem in Goriškem, kot spoznanje o zgodovinski in kulturni bližini z nekdanjo skupno habsburško državo, s tem pa kritičnega razmerja do juga lastne države. Od tu je naravno v času hladne vojne vzniknila zamisel o regionalnem povezovanju v Delovni skupnosti Alpe–Jadran (ustanovni sestanek njenih dežel, republik in regij je bil najbrž ne naključno v Benetkah leta1978), ki je izhajala iz habsburške preteklosti in jo utemeljeno širila. Iz teh zametkov se je postopno in glede na politične možnosti razdeljene Evrope izoblikovala nekakšna zahodna Srednja Evropa.
Vključevala je vse zahodne županije Madžarske, osrednji del Avstrije z zveznimi deželami Koroško, Tirolsko, Solnograško, Gornjo Avstrijo, Štajersko, Gradiščansko, švicarski kanton Ticino, severni del Italije od Fulanije - Julijske krajine, širšega Poadižja in Veneta do Lombardije, se pravi od Milana in Benetk do Trsta in Gorice; celotni Slovenijo in Hrvaško ter le navidezno presenetljivo Bavarsko, uradno že tako »svobodno državo« in najbolj samostojno nemško deželo, s srednjeevropskim Münchnom.
Praga
V primerjavi s tem praktičnim vidikom so se na prehodu v osemdeseta leta načelno odzvali nekateri razumniki, pomembni privrženci češkega, madžarskega in poljskega oporečniškega gibanja. Znana disidentska imena Havel, Michnik, Konrad, Kundera so priklicala v zavest nasilno pokopano vrednoto, stvarnost nacionalne povezanosti in duhovne odličnosti Srednje Evrope, kjer komunizem po njihovem prepričanju ni imel večjih možnosti. Zanjo je Václav Havel menil, naj se obnovi kot demokratični, nevtralni osrednji del Evrope »svobodnih in neodvisnih narodov«. A tudi na Slovenskem ni šlo za nekaj neznanega; za idejo Srednje Evrope se je že pred vojno zavzemal veliki Slovenec dr. Lambert Ehrlich, po vojni pa zlasti razumniki blizu Društvu slovenskih pisateljev, ki se od 1986 uresničuje s podeljevanjem srednjeevropske književne nagrade vilenica.
V prizadevanjih za staro-nove vrednote je v drugi polovici osemdesetih let posebno odmevala polemika pisateljev Draga Jančarja s Petrom Handkejem o Srednji Evropi, za avstrijskega pisatelja po materi slovenskega rodu je bila ta meteorološki pojem. K stvarnemu odmevu za novo vrednotenje naše širše domovine je leta 2003 pod pokroviteljstvom Slovenske akademije znanosti in umetnosti prispeval mednarodni simpozij Glasbena identiteta Srednje Evrope.
O političnem vidiku srednjeevropskega povezovanja lahko naposled govorimo v letu padca berlinskega zidu, ki je omogočil združevanje v t. i. kvadrigonalo in za tem heksagonalo (takrat sta se Avstriji, Italiji, Madžarski in nekdanji Jugoslaviji pridružili Češkoslovaška in Poljska), ki je po dveh letih prerasla v Srednjeevropsko pobudo, združujoč 18 članic. Drugače od dolgo funkcionalno zasnovanega srednjeevropskega združenja CEFTA je Srednjeevropska pobuda – ne bi bilo presenetljivo, če ne tudi s prizadevanji komunističnih in postkomunističnih predstavnikov iz Slovenije – postala svoje nasprotje, ko je povabila medse države, ki nimajo s Srednjo Evropo nikakršne zveze, tako tudi celoten Balkan. To je bil najboljši način, kako prvotno zamisel razvodeniti, relativizirati, z njo zavajati in s tem idejo Srednje Evrope znova razvrednotiti.
Razmejitev srednjeevropskega prostora
Glede na povedano je že čas, da se vprašamo, kateri narodi in države sestavljajo Srednjo Evropo. Pri tem naj nam bo izhodišče nekdanja Habsburška monarhija. In to kljub dejstvu, da se je ta več kot sedemstoletna državna tvorba spreminjala, širila in tudi krčila in čeravno njeni deli niso bili vedno enako trdni, lahko pa je segala še zunaj srednjeevropskih okvirov. Od njenega nekdanjega središča je ostala Avstrija, kot najstarejša in s tem prva ob Bavarski še iz časov predavstrijske Karantanije se ji pridružuje Slovenija, pozneje del Notranje Avstrije (14.–18. stoletje), za tem v novem veku postopno Češka in Slovaška, Madžarska in Hrvaška, Poljska prvotno le s Šlezijo in s srednjeevropsko kulturo zaznamovanim Krakovom; ves goriško-tržaško-beneški del in nazadnje Lombardija ter zunaj monarhije po svoji srednjeevropski identiteti in bližini Bavarska.
Dodatno je to razmejitev natančneje določil Samuel Huntington (v svojem delu Spopad civilizacij, 1996, slovenska izdaja 2005) z aktualnim izhodiščem, da se Nato uresničuje kot ekskluzivni varuh zahodne civilizacije, ki razmejuje katolicizem od islama in pravoslavja. Znotraj zahodne civilizacije je tako vključil prej od Sovjetske zveze okupirane baltske države, znotraj svoje virtualne versko-civilizacijske vzhodne meje zahodne civilizacije pa dodal še zahodne dele Belorusije, Ukrajine s srednjeevropskim Lvovom in Romunije, ter Hrvaško, čeprav resda še pred njeno pričakovano vključitvijo v Nato, se pravi večidel nedvomne dele Srednje Evrope. In če bi govorili o duhu, ki da brez meja veje v tem srednjeevropskem prostoru, bi vanj s svojo kulturno tradicijo sodili nemški središči Dresden in Leipzig.
Hrvaška, tudi po Huntingtonu s svojo zahodnokrščansko civilizacijo, zarisuje civilizacijsko mejo z Balkanom.
Gravitacija še večjega območja k Srednji Evropi, to je vsega omenjenega severnoitalijanskega kompleksa, ki je bil pred oblikovanjem italijanske države – vsaj kar zadeva časovno zadnjo Lombardijo, najmanj poldrugo stoletje del habsburške monarhije, se je izkazala za daljnosežno. Potrdila se je z gibanjem Severne lige za odcepitev načrtovane Padanije od italijanske države, nekdaj tako visoke vrednote. Primer torej, kako je prevladal pomen regionalne povezanosti nad nacionalnim, s tem pa podobne miselnosti, sistema vrednot, tradicije, kulture, kar je klasičen primer prevlade duhovnih meja nad nacionalnimi in državnimi.
Hrvaška, tudi po Huntingtonu s svojo zahodnokrščansko civilizacijo, zarisuje civilizacijsko mejo z Balkanom. Ta v eni od sprejemljivih in poenostavljajočih geografskih variant poteka od Črnega morja po rekah Donava, Sava, Kolpa do Reškega zaliva. Zagreb je tako srednjeevropsko središče, več kot devetstoletni sedež Zagrebške škofije in prav tako dolgo njegove prve omembe, medtem ko je Dalmacija politično in kulturno gravitirala na Zahod, še zlasti k Benetkam. Nasprotno niso baltske države, ki jih sicer nekateri prištevajo k srednjeevropskemu prostoru, s tem prostorom ne zgodovinsko, ne politično, ne kulturno povezane, so pač povsem naravni del zahodne civilizacije Severne Evrope.
In sporna Nemčija? Morda prihaja z združeno Evropo in to postmoderno osrednjo evropsko državo čas, da se zgodovinsko-civilizacijski pojem Srednje Evrope s preostalo in s tem celotno Nemčijo razširi na prvotno geografski pojem Srednje Evrope, ki ji je kulturno nedvomno bližje, kot sta ji denimo Francija ali Anglija, kljub oddaljenosti njenega severa s prestolnico Berlinom. Težje bi to veljalo za Švico, ki je kljub vsej bližini srednjeevropskemu prostoru toliko samostojna in samosvoja – ne kaže niti, da bi postala del Evropske unije – da ostaja kljub kulturnim povezavam in jezikovni bližini s preostalima nemško govorečima državama nekako samozadostna.
DRUGI DEL ESEJA IVANA KLEMENČIČA BO OBJAVLJEN JUTRI
