Predsednik ustavnega sodišča Ernest Petrič je že večkrat opozoril na preobremenjenost ustavnega sodišča, ki veliko časa in energije izgubi pri zadevah, ki so "ustavnopravno, z vidika varovanja človekovih pravic in funkcije ustavnega sodišča manj pomembne". Zato opozarja na razmislek o spremembi ustave. Sam sicer meni, da je slovenska ustava, kar se tiče temeljnih načel in kataloga ustavnih pravic, dobra, uravnotežena in moderna, kot država pa mora Slovenija še dozoreti.
Zagotavlja, da bo ustavno sodišče vedno ravnalo neodvisno. "Naša poštenost je intaktna in neodvisna od tega, ali bi nam dali več sredstev ali manj, ali bi bil naš sogovornik pravosodni minister ali kar predsednik vlade sam," je zatrdil v pogovoru za STA.
Kako obremenjeno je bilo ustavno sodišče v lanskem letu? Se pripad zadev veča ter ali je javna debata o obremenjenosti sodišča kaj zalegla?
Do neke mere je zalegla, čeprav kaže, da bomo po dotoku zadev približno na istem, kot smo bili leta 2010, morda bo celo malo porasta. Tudi obseg rešenih zadev bo približno enak. Upam, da se bomo z dodatnimi napori približali cilju, da zadeve ne bi ležale pri nas več kot leto dni. Je bilo pa lani kar nekaj stvari, ki so ustavno sodišče nekoliko vrgle iz ritma - nekaj referendumskih zadev, Titova cesta... Te stvari vplivajo na to, da kakšna druga zadeva tudi zastane.
Kako preobremenjenost vpliva na kakovost odločitev sodišča?
Imamo ustaljeno metodologijo razvrščanja, kaj je prednostno in kaj absolutno prednostno. Čeprav nam je kdaj rečeno, da s kakšno stvarjo zavlačujemo. Denimo z odločitvijo o družinskem zakoniku nismo zavlačevali, res je trajalo dolgo, nismo posebej drveli in tudi ne zavlačevali.
Del kritik je šel v smer, da je ustavno sodišče odločilo preveč formalno, da se ni spustilo v presojo samega zakonika. A v tej fazi o tem ni bilo vprašano. Ker pa je to občutljiva tematika z vidika položaja ljudi v družbi, enakopravnosti, razvoja, je bilo med obravnavo zadeve veliko razprave.
Katere spremembe ustave bi bile po vašem mnenju najnujnejše?
Spreminjati ustavo je zelo delikatna zadeva. Zato ne gre hiteti, ampak se je treba sprememb lotiti vedno z globokim razmislekom in s tresočo roko.
Ena od sprememb, o kateri bi veljalo razmisliti, je vprašanje, kako ustavno sodišče postaviti v položaj, da bi se res ukvarjalo s pomembnimi ustavnopravnimi vprašanji. Drugo je vprašanje referenduma. Tretje so vprašanja, povezana z oblikovanjem vlade, zaupnice vladi... Gre za delno tehnična, a pomembna vprašanja. Ko se je ustava pisala, se je želelo zagotoviti stabilnost vlade, za premisliti pa je, ali so to najboljše rešitve. Verjetno bi veljalo razmisliti tudi o ustreznosti volilnega sistema.
So pa v vsaki ustavi neki temeljni principi, kot je recimo, da je naša država parlamentarna ustavna demokracija, da temelji na delitvi treh vej oblasti, da je socialna država, da se v državi spoštuje človekove pravice, da je pravna država... To pa so principi, ki so intaktni. Kakšna koli poseganja v to bi pomenila vdor v temeljno jedro ustave. Za to pa ni nobenih razlogov.
Te dni se je napovedovalo ustavno presojo zakona o vladi, celo možnost zahteve za zadržanje, kar bi lahko zapletlo imenovanje vlade. Kako ste spremljali te debate?
Osebno sem jih spremljal z upanjem, da se to ne bo zgodilo in da bodo vsi ustavnopravni pomisleki razrešeni. Mislim, da je treba dati katerikoli novi vladi vsaj načelno možnost, da se organizira na sebi primeren način. Jasno, temeljna ustavna načela so intaktna, a da se vlada odloči, ali bo imela več ministrstev ali ne, je stvar, ki jo je treba po mojem mnenju prepustiti njej, pri čemer pa tudi pri tem seveda ostaja vezana na ustavo.
A zakonu očitajo tudi ustavnopravno vprašljivost, predvsem prenosu tožilstva pod ministrstvo za notranje zadeve.
To vprašanje se še lahko znajde pred ustavno presojo, zato ga konkretno ne bi komentiral. A rekel bi, da so takšna vprašanja značilna za države z ne ravno visoko ravnijo pravne in politične kulture. V državah z visoko pravno in politično kulturo se samo po sebi razume, da so sodišča in tožilstvo neodvisna in je potem malo pomembno, na katerem naslovu je denimo tožilstvo ter kateri minister ima nad njim splošno ingerenco. Kjer visoke pravne kulture ni, so pa vedno neki dvomi. To so za mene osebno znaki, da še vedno zorimo kot pravna država.
Po eni strani so v koalicijski pogodbi zaveze, da bodo podpisniki brezpogojno spoštovali sodne odločitve. Hkrati napovedujejo vzpostavitev nadzora nad učinkovitostjo, ažurnostjo in zakonitostjo dela sodišč. Kako to komentirate?
Da rečejo, da bodo brezpogojno spoštovali sodne odločbe, je sicer lepo slišati. Težko pa si zamišljam, da bi nekdo rekel nasprotno. A ponovno, ko prihaja npr. nova nemška vlada, ji tega ni treba reči, se razume samo po sebi. Pri nas je pa to mogoče dobro reči. Političnega nadzora nad sodstvom ne sme biti, strokovni nadzor pa se izvaja znotraj sodstva samega. DZ voli sodnike in jih na predlog sodnega sveta lahko razreši, nad nižjimi sodišči se izvaja nadzor prek višjega sodišča. Potrebno je, da se več pozornosti nameni učinkovitosti in kvaliteti dela sodišč. A to je stvar sodstva samega, tega ne more izvajati nekdo drug. Tako tudi razumem napoved iz koalicijske pogodbe - kot okrepitev nadzora znotraj sodstva.
Napoveduje se tudi sprememba ustave, ki bi uvedla poskusni sodniški mandat, temu bi sledil trajni...
Trajni mandat je velika vrednota v sodstvu in ena od bistvenih postavk za krepitev neodvisnosti sodstva. Kako se do trajnega mandata pride, morda tudi s preizkusnim obdobjem, je pa drugo, bolj tehnično vprašanje.
Se vam zdi prav, da bi v ustavo zapisali tudi zlato fiskalno pravilo?
Samo po sebi, v normalnem času in brez krize, to verjetno ni norma, ki bi sodila v ustavo. Toda ker smo v konkretnem času, ko preti, da se utegne naše življenje zelo poslabšati in se utegnejo pod vprašaj postaviti naše temeljne vrednote in vrednote zahodne evropske demokracije, je verjetno tudi Slovenija v takem položaju kot drugi in osebno mislim, da bo to treba v ustavo zapisati.
Menite, da se bo varčevanje v javnem sektorju poznalo tudi pri delu ustavnega sodišča?
Že lani smo določen znesek v proračun vrnili, ker smo zelo racionalno gospodarili. Gotovo sledijo ukrepi, ki bodo prizadeli finančno plat delovanja vseh institucij in dobro se zavedamo, da smo v težkem času, ko moramo vsi dati svoj prispevek. Ni pa nevarnosti, da bi morebitno krčenje sredstev proračunskih porabnikov vplivalo na kakovost dela ustavnega sodišča.
Toda opazujem življenje okoli sebe. Veliko zahtev je po zmanjšanju sredstev za javno upravo v najširšem smislu. To naj bi omogočilo večji zagon gospodarstva. Pogovarjam se s kolegi v gospodarstvu in hudo jih skrbi; toda nekateri še vedno razmišljajo o jahtah, velikih potovanjih, o zelo dragih avtomobilih... Mislim, da smo v skupnem čolnu in se bo treba marsičemu odreči. Ne le pri plačah sodnikov, učiteljev, uradnikov ... temveč na vseh straneh.
Ste zagovornik tega, da bi se morale plače sodnikov najprej uskladiti s poslanskimi in šele nato znižati?
Osebno menim, da bi bila to najbolj pravilna pot. Videti pa je, da zaenkrat ni možna.
Ali so nezaupanje v sodni sistem in občutek dveh pravnih držav še poglobili gospodarska kriza in konkretni primeri, ki so odmevali v javnosti?
Verjetno da. Živel bi v svetu iluzij, če ne bi opazil, da naši ljudje pogosto ne mislijo, da bodo uspeli, če bodo dobro delali in spoštovali zakone. Pot do tega, da se utrdi splošna zavest, prepričanje, da sodišča neodvisno odločajo, je še dolga. V kriznih časih se to še toliko bolj izpostavlja in menim, da je tu velika odgovornost politike. Če ni pravne države in če ne bo hkrati zavesti ljudi, da živijo v pravni državi, bomo veliko izgubljali na poti k temu, da bi živeli v blagostanju in socialno varno. Naj dodam: pravna država niso le predpisi in organi pravosodja in pregona. Pravna država je občutek v ljudeh, kaj je pravično, moralno, pravno. Če tega ni, če vlada nek relativizem, ki ga vodi pohlep, je družba v globoki krizi.
Tudi sami menite, da imamo dve pravni državi?
Tega ne bi rekel. Je pa žal pri številnih ljudeh tak občutek. Vendarle sem prepričan, da sicer s težavami, včasih počasi, naš pravni red vendarle funkcionira. Srečujem se z ljudmi, ki mi govorijo, da ni pravne države. Ko prosim za račun za delo, ki ga je opravil, pa pravi, da bi bilo brez računa ceneje. Pri ljudeh je žal prevečkrat prisoten razmislek, kako pravno državo obiti. Pravna država je torej odvisna od vseh nas, zlasti tistih, ki imajo moč, politično in gospodarsko.
V zadnjih letih je pri nas veliko govora o varovanju človekovih pravic in dostojanstva, morda tudi zaradi polpretekle zgodovine. Se je ustavno sodišče ravno s tem srečalo pri odločitvi o Titovi cesti?
Ta odločitev je bila težka, ampak potrebna. Želel bi, da bi jo tisti, ki jo zelo zlahka kritizirajo, tudi prebrali. Slovenija je demokratična država s solidno ravnjo spoštovanja človekovih pravic, o tem ni dvoma. Toda strahotno nas bremeni ta zgodba iz preteklosti. Osebno bi želel, da na vse to, kar se je dogajalo in je bilo grozovito, gledamo z neko časovno distanco in vendarle s temeljnim izhodiščem, da so bili žrtve takrat na kateri koli strani predvsem živi ljudje. S svojimi čustvi in življenji... ljudje, kot smo mi. Mladi, stari, ki so šli skozi viharen čas, ki je lomil človeške usode in sproščal zelo nizke strasti.
Želel bi, da bi z nekoliko več empatije in spoštovanja gledali na tiste čase ter na vse te ljudi gledali predvsem kot na ljudi in dali bolj ob stran to, katero uniformo so nosili. Po svoje sem prizadet, da je tega razumevanja, empatije, pri nas premalo. Moti me, da smo preveč strastni pri ugotavljanju, kdo je imel prav in kdo ne, kdo je bil na pravi in kdo na nepravi strani. Saj vemo, kako je šla zgodovina, katere vrednote in ideali so zmagali. Saj če ne bi zmagali, Slovencev kot naroda verjetno danes ne bi več bilo.