Uspeh Desusa na lokalnih volitvah je marsikoga presenetil in razjezil. Koalicijski »prijatelji« so se hiteli spraševati: mar nismo Karla Erjavca vrgli v smetnjak? Erjavec je imel očitno druge načrte, ko je na začetku letošnje volilne kampanje za lokalne volitve v velikem slogu skočil iz smetnjaka in začel z nasmehom prodajati preroško geslo »Čas je za Desus«. Ali natančneje – čas je za Erjavca.
Presenečenje in zamahovanje z roko je kmalu nadomestila zaskrbljenost ob vzponu v javnomnenjskih anketah. Ob Erjavčevem vztrajnem zavračanju predlogov strukturnih reform so se prebudili nekdaj besni borci proti »mladoekonomističnim« reformam in se prelevili v silne reformatorje. Erjavcu in Desusu sedaj očitajo, da nimajo nobene vizije. Po hitrem postopku so jih razglasili za populistične antireformatorje, ker zagovarjajo interese številnega in naraščajočega upokojenskega ljudstva.
Takim izjavam ne smemo niti za hip nasesti. Četudi podpiramo reforme, ki so nujne in nas brez njih čaka še temnejša prihodnost, si ne smemo domišljati, da so naše skrbi ob Erjavčevem meteorskem vzponu iste ali sorodne njihovim. Gre namreč za konstruktivni nesporazum. Če nas skrbi bodočnost demokracije, ki jo ogroža starajoče se volilno telo, je vladne stranke in Zorana Jankovića zajela besna panika, ker vidijo, kako »njihovi« glasovi bežijo k Desusu, obeta pa se tudi prebeg izvoljenih poslancev. Erjavčeva Desus se je vedno bolj kaže kot resna igralka in huda grožnja njihovim apetitom po oblasti.
Milan Kučan se je ob oslabitvi parlamentarnih strank na lokalnih volitvah in prepričljivi zmagi svojega favorita Zorana Jankovića veselil zatona strankokracije. Le vzpon Desusa in Erjavca je Kučana zelo razbesnel in zaskrbel. Erjavčeva Desus nemara res obeta konec demokracije, po Kučanu strankokracije, vendar drugače, kot si ta to domišlja in želi. Še bolj se je razbesnel Janković, ki mu njegovi »zvesti« prilizovalci prišepetavajo, da je zdaj pot do premierskega mesta odprta in zagotovljena. Zgolj na kakšne poceni partizanske bo zabrenkal skupaj s Kučanom, starim Stanovnikom in negativko desetletja Katarino Kresal, in premiersko mesto bo v žepu. Problem je v tem, da Erjavec in njegova Desus trkajo na denarnico ravno pri volivcih, ki jim omenjeni skušajo spet oprati možgane s partizanskimi triki. V spopadu med »partizani« in denarnico je jasno, kdo zmaga. Vedno in brez napake.
V tem je največji fenomen Erjavca in Desusa. Kdor trka na denarnice upokojencev, spreminja ideologijo, kot smo jo doslej poznali. Brišejo se ideološke razlike, rojeva se ideologija upokojenske denarnice. Niso pomembni partizani ne domobranci. Janković se lahko svaljka po tisočih partizanskih procesijah. Janša se lahko spominja Roga, Barbarinih rovov in podobnih grozot. Ko Erjavec potrka na denarnico, upokojencem ne morejo več tržiti starih zgodb. Če natančneje pogledamo, bomo ugotovili, da je upokojenska denarnica edina, ki zagotavlja spravo. Končno! Pa čeprav je ta sprava zgolj denarničarska. Ni več pomembno, ali si desni ali levi, konservativec ali liberalec, iz mesta ali s podeželja, ženska ali moški, če imaš trajno ali plešo. Denarnica je vendarle denarnica. Zato Erjavec upokojencem zagotavlja, da v skrbi za njihovo denarnico nikoli ne spi.
Obeta se nam, da se bo demokracija prelevila v gerontokracijo, vladavino starcev, le da bomo tokrat res priča dejanski vladavini starcev. Nekdanje vladavine starcev so zaznamovali stari voditelji in mlado ljudstvo, danes pa je zelo veliko mladih in manj mladih vodij, ki bodo lahko vladali le, če se bodo pokoravali starim volivcem. Interesi starih volivcev izrivajo in bodo še bolj izrivali interese mlajših volivcev in otrok brez volilne pravice. Zaradi gospodarske krize in negotovosti ob reformah pokojninskih sistemov, ki so nujne prav zaradi staranja prebivalstva, se upokojensko ljudstvo vedno bolj zaveda svoje moči. Hiti na volišča in podpira tiste, ki trkajo na denarnico. Politična kratkovidnost je po navadi recept za uspeh, vizionarske reforme pa prinašajo hvalnice kvečjemu v učbenikih in zgodovinskih knjigah. Za to politikom in volivcem ni mar, saj jih zanima korist tukaj in zdaj. Koga briga, kaj bo čez dvajset ali trideset let, ko jih že zdavnaj ne bo na funkciji. Volivce pa zanimajo samo njihove denarnice. V tej igri se tehtnica vedno bolj preveša v korist upokojenske denarnicokracije.
Vsaka stranka, katere uspeh temelji na glasovih upokojencev, zaradi demografskih sprememb ogroža demokracijo in straši z idejo totalitarizma upokojencev. Zmotno je misliti, da je problem zgolj v Erjavcu in Desus, saj jih bodo prav kmalu začeli oponašati tudi drugi politiki in stranke. Upokojenskemu ljudstvu, ki tako zvesto hodi na volitve, se ne gre zameriti. Bomo torej vsi drugi volivci in otroci postali bankomat za njihove denarnice z obetom, da bomo tudi mi enkrat prišli na svoje? O tem bi morali razpravljati in skušati najti konstruktivno reformno rešitev, ki bo breme staranja prebivalstva enakomerno razporedila. Namesto z razpravami bodo politiki na to odgovorili s prerivanjem za naklonjenost upokojenskega ljudstva, neupokojencem pa bodo izdali račun za trkanje na čedalje številnejše upokojenske denarnice.