Afera, ki trese Slovenijo: o poslih razvpitega Enesa Draganovića je pisal Reporter že leta 2021

Podjetnik Enes Draganović je družaben človek, »odprtih rok«, kot bi ga nekateri opisali, hkrati pa se ga mnogi slovenski in tuji cestni prevozniki bojijo. Zakaj? Ko se njihovi tovornjaki pokvarijo ali se zgodi nesreča na »Draganovićevem delu« slovenskega avtocestnega križa, jim grozi zelo visok račun za odvoz njihovega tovornjaka. Dokler računa ne plačajo, pa tovornjak lepo obtiči na parkirišču firme Draganović, ki ima z Darsom podpisano pogodbo za storitve avtovleke.

Enes Draganović s svojo firmo Draganović, d. o. o., iz Žalca je znan na slovenski prevozniškem prizorišču, pa tudi širše. Pred nekaj leti je tik ob štajerski avtocesti pri Žalcu odprl hotel A, poleg prevozov tovora se ukvarja tudi z vlečno službo, za kar ima za območje štajerske avtoceste in pomurske hitre ceste z Darsom sklenjeno pogodbe o storitvah avtovleke.

Na facebooku se podjetnik (nekdanji dirkač gorskih hitrostnih dirk) postavlja z dvema prestižnima voziloma znamke Lamborghini, na fotografijah je videti tudi njegov helikopter, ki je do pred nekaj leti pripadal propadlemu hrvaškemu tajkunu Ivici Todoriću. Razpolaga še z jahto, vse pa v znamenju registrske številke 888, ki je očitno zanj nekaj posebnega. Toda posebna naj bi bila tudi njegova podjetniška praksa, o čemer nam je imelo precej povedati več slovenskih in tujih cestnih prevoznikov.

Izkušnje Romunov

Govorili smo s Luarjem Lorentiem iz romunske prevozne firme Luar S.R.L. iz mesta Arad. Pravi, da je imel težavo z enim od tovornjakov svoje firme, zato je želel, da mu vlečna služba podjetja Draganović odpelje tovornjak do določenega serviserja, s katerim je sam povezan. Možnost servisiranja okvarjenega vozila pri serviserju, katerega sam želi, se mu zdi nekaj normalnega.

Podjetju Draganović je bil pripravljen plačati za prevoz, s tem ni imel nobene težave. Plačal bi, koliko stroškov in ur dela je bilo z njegovim tovornjakom. Toda kljub njegovi izrecni želji so njegov tovornjak odpeljali do parkirišča firme Draganović, od koder ga je moralo drugo vlečno vozilo odpeljati do želenega serviserja. S tem so mu povzročili dodatne stroške, opozarja, oni pa so zaslužili. Še pred tem je klical na Dars in povedal, kaj se dogaja, toda nihče mu ni pomagal.

Prav tako je imel težave, ko je pri enem od njegovih tovornjakov odpovedala pnevmatika, pri čemer je voznik ni mogel sam zamenjati. Poklical je podjetje Draganović, rekli so mu, da bo stalo približno od 60 do 80 evrov za uro. V redu. Računa ni bilo mogoče plačati z gotovino, dejali so mu, da mora voznik z njimi na  njihov servis in plačati s kartico. Računali so okoli 450 evrov, torej bistveno več, kot naj bi stalo glede na to, kar so govorili prej. Pravi, da se je v več primerih zoper podjetje Draganović pritožil na Dars, vendar tam niso ukrepali. Prepričan je, da je Enes Draganović povezan z ljudmi na Darsu.

Opisal nam je tudi primer pred nekaj leti, ko se je na štajerskem delu avtocestnega križa v njegov tovornjak od zadaj zaletel drug tovornjak. Kolikor se spomni, so mu pri podjetju Draganović računali okoli deset tisoč evrov. Na računu je pisalo, da so uporabili žerjav v predoru. Dejal je, saj ni mogoče, da ste uporabili žerjav, nesreča je bila vendar v predoru. Toda vseeno je moral plačati tudi za to, dodaja.

Tudi tedaj se je pritožil na Dars in so mu nekaj denarja pri firmi Draganović vrnili. Opozarja še, da je imel v tisti nesreči njegov tovornjak poškodovane zgolj zadnje luči na prikolici in je bil vozen. Kljub temu so mu zaračunali vleko. Zakaj niso tovornjaka zgolj spremljali z lastnimi vozili do parkirišča in to zaračunali, se sprašuje. Seveda je bil račun zaradi vleke višji za približno dva tisoč evrov.

So imele tudi druge prevozne družbe iz Romunije podobne težave s podjetjem Draganović? Luar to potrdi, pravi, da je bilo podobno z mnogimi drugimi romunskimi cestnimi prevozniki. Njegov oče je predsednik Zveze za prevoz v cestnem prometu v zahodnem delu Romunije in je seznanjen s temi primeri. Luar pozna tudi slovenske voznike s podobnimi izkušnjami. Toda DARS Draganovića ščiti, poudarja Luar. Njegova firma ima z njim težave že vsaj pet let.

Glede svojega podjetja je rekel, da se lahko tovornjaki tudi izognejo vožnji čez Slovenijo in gredo recimo čez Madžarsko in Avstrijo v Italijo, toda Slovenija je tako prikrajšana, saj ne polnijo svojih vozil z gorivom pri nas. Prepričan je, da je Draganović povezan z ljudmi visoko na pozicijah na Darsu in da gre za korupcijo. Seveda smo Enesa Draganovića povprašali glede očitkov tega konkretnega romunskega prevoznika in drugih zadev, njegov odgovor objavljamo v posebnem okviru.

Slovenski prevozniki v strahu

Lahko opišemo tudi primer slovenskega podjetja Remona, od koder je Mitja Batič. Voznik od tega podjetja je imel lanskega maja na hitri cesti pri Murski Soboti nesrečo, ki se je zanj žal končala tragično. Tovornjak je zdrsnil z nadvoza in zgorel, voznik pa je padel iz vozila, pri čemer je umrl. Batič nam je pojasnil, da so jim hoteli pri firmi Draganović zaračunati uporabo vlečnih vozil, ki jih na kraju dogodka sploh ni bilo. Kolikor se spomni, je bil račun prek 20 tisoč evrov.

Plačilo so zavrnili, Draganović je zoper njih vložil izvršbo, zadeva je na sodišču in še ni obravnavana. Obrnili so se tudi na Dars, vendar niso dobili od njih nobenih pojasnil. V Italiji bi za tako storitev (odvleči je bilo potrebno ostanke zgorelega tovornjaka) plačali šest ali sedem tisočakov, ne pa 20, opozarja Batič. Tudi on je prepričan, da ima Draganović odlične povezave na Darsu.

Dal je še eno primerjavo z Italijo. Tam imajo službe avtovleke na vsakih 20 kilometrov avtoceste, ne pa tako kot pri nas, ko ti podjetje, ki je pogodbenik Darsa za celotno območje štajerske avtoceste in pomurske hitre ceste, vleče vozilo tudi po sto kilometrov do svojega parkirišča in ti to mastno zaračuna.

Poklicali smo še dva slovenska prevoznika, ki sta nam opisala, kako so jima pri podjetju Draganović nepošteno zaračunali preveč, vendar nista želela, da ju razkrijemo, saj se nočeta zameriti Draganoviću. V enem primeru je šlo za to, da je njegovo podjetje izdalo račun, kot da so odvlekli veliko težji tovornjak, kot so ga dejansko. Račun je bil tako seveda zasoljen. Vseeno je plačal, saj ne želi dodatnih težav v prihodnje.

Pri drugem primeru pa je šlo za to, da naj bi mu firma Draganović zaračunala za več ur dela, kot ga je dejansko bilo potrebnega. Za tega podjetnika pravita, da se vede kot veliki šef, ki ima vse pod kontrolo. Oba sta s prstom pokazala na Dars, ki mu »drži štango«. Eden od njiju pozna tudi primer, v katerem naj bi firma Draganović nekemu romunskemu prevozniku zaračunala kar 36 tisoč evrov. O tem bomo še pisali.

Na Darsu zavračajo očitke

Zanimalo nas je, kako na vse skupaj odgovarjajo na Darsu pod vodstvom predsednika uprave Valentina Hajdinjaka (stranka NSI). Koliko pritožb zoper ravnanje podjetje Draganović glede odvoza tovornih vozil z avtocest so prejeli v zadnjih petih letih? Za kaj gre v pritožbah? V koliko primerih so ugotovili kršitve? Ali so katere od kršitev prijavili policiji? Kako komentirajo navedbe, da naj bi imela firma Draganović posebej zaščito Antona Travnerja (kratek čas je bil v obdobju te vlade generalni direktor policije, nato je šel na Dars), ki je na Darsu postavljen za korporativno varnost? Pravijo, da so »predpostavke in očitki brez podlage v dejstvih in neutemeljeni. Iz prakse predvidevajo, da gre za medsebojna obračunavanja med konkurenti pri izvajanju storitve avtovlek«.

Nadaljevali so, da imajo v zvezi z obravnavo pritožb in sumov nepravilnosti pri izvajanju storitev odstranjevanja ovir z avtocest in hitrih cest, pomoči na cesti in dela z avtodvigali na Darsu ustanovljeno komisijo za obravnavo pritožb in sumov nepravilnosti pri izvajanju storitev. Komisija poleg pritožb obravnava tudi vse prejete anonimne prijave in sume nepravilnosti, s katerimi se seznani oz. jih zazna pri obravnavi posamezne izvedene storitve.

Po njihovem večina pritožb izhaja iz nerazumevanja uporabnikov avtocest in hitrih cest, ki časovno  intervencije ne upoštevajo od začetka do konca, pri čemer se za začetek šteje na lokaciji izvajalca storitve, za zaključek pa, ko se izvajalec storitve vrne na svojo lokacijo. »Posledično uporabniki neutemeljeno ugovarjajo obsegu obračunanih ur, saj zmotno menijo, da so dolžni plačati le čas, ko je bil pogodbeni izvajalec na kraju intervencije, kar pa ni skladno s cenikom«.

V primeru ugotovljenih kršitev komisija pripravi predlog za izrek ustreznih sankcij skladno z določili pogodbe. »Kršitve so bile že večkrat ugotovljene in izrečeni s pogodbo predvideni ukrepi zoper različne pogodbene izvajalce, pri čemer komisija enako obravnava vse pogodbene izvajalce, odločitve pa sprejema izključno na podlagi (ne)utemeljenosti očitkov kršitev pogodbe v posameznem primeru.«

Glede podjetja Draganović, d. o. o., so ugotovili, da je v dveh primerih kršilo pogodbo o izvajanju avtovlek in sta ji bila izrečena in tudi izvršena dva tedna prepovedi opravljanja storitev. Pojasnili so še, da ima to podjetje približno 200 intervencij letno. Glede vloge Antona Travnerja pa so navedli, da je svetovalec uprave za korporativno varnost. »V nobenem primeru ni samostojni odločevalec glede kateregakoli vprašanja, vezanega na avtovleke, zato so očitki o tem, da naj bi ščitil posamezne izvajalce avtovlek, v celoti neutemeljeni.«

Prejeli smo tudi odziv Travnerja. Najostreje zavrača vsakršna namigovanja ali klevetanja v smislu, da bi pri svojem delu kadarkoli ali kakorkoli favoriziral podjetje Draganović ali celo ščitil to družbo ali gospoda Draganovića. Meni, da so navedene klevete plod domišljije nekaterih posameznikov in zlonameren poskus diskreditacije.

Draganović, d. o. o. : obtožbe so absurdne

Pri družbi Draganović iz Žalca so navedbe iz naših vprašanj označili za absurdne in so po njihovem plod želje očrniti podjetje Draganović transporti. Obrazložili so, da so zaradi izogibanja plačilu zoper družbo Remona za storitev, opravljeno maja 2020, vložili izvršbo. Šlo je za hudo prometno nesrečo tovornjaka podjetja Remona pri Murski Soboti, ki je presegala klasičen odvoz, saj je zahtevala reševanje s specialnimi vozili. Pravijo, da je sodelovalo več njihovih vozil, dejanski stroški, na katere je vplival način nastanka nezgode in potrebno reševanje, pa so znašali 20 tisoč evrov. Račun je bil izdan v skladu s cenikom Darsa in obračunanimi urami. Družba Remona za opravljeno storitev po letu in pol od opravljenega dela ni plačala niti evra.

Glede romunske prevozniške družbe Luar trdijo, da z njo niso imeli nobenega spora. V zvezi z očitki za zaračunavanje prevelike teže odvlečenih vozil pa so zapisali, da nam ne morejo odgovoriti, saj nismo navedli konkretnih okoliščin. Seveda bi jim lahko navedli zelo konkretne okoliščine, pa nas je prevoznik sam prosil, naj tega ne storimo. Poudarili so, da se z višanjem računov na podlagi lažnih informacij o teži vozil v njihovi družbi Draganović ne ukvarjajo.

Trdijo, da s Travnerjem z Darsa nimajo nobenih stikov. Dars je zoper njih sprožil dva postopka. Eden je v zvezi s firmo Remona, drugi pa glede računa 1100 evrov. Vprašali smo jih tudi, ali jih je kdaj v zvezi s kršitvami pri vlečni službi obravnavala policija. Pravijo, da s tem niso seznanjeni. Nihče iz njihove družbe v zvezi z navedenim nikoli ni bil klican na pogovor z uradnimi osebami.

Past za tovornjakarje?

Poznavalci so nas seznanili še z neverjetno zgodbo, da naj bi imeli pri podjetju Draganović na svojem makadamskem parkirišču pri njihovem hotelu A tik ob avtocesti pri Žalcu do prek nekaj meseci celo nekakšno past za tovornjake. Tovornjakarji včasih namesto počivališča Lopata, ko je zasedeno, za počitek uporabljali tudi parkirišče podjetja Draganović. Toda ob dovozu na to parkirišče (po makadamu) naj bi bila svoj čas past za voznike, ki so s sprednjimi kolesi na mehkem pasu na dovozu »potonili« in jih je morala reševati vlečna služba podjetja Draganović.

Parkirišče, ki naj bi bilo »brezplačno«, je tako nekatere zelo drago stalo, kot izhaja iz zapisov na bosanski spletni strani teretnjaci.ba. Eden od prevoznikov je zapisal, da je tam naj… Iz firme Draganović so ga »rešili«, potem pa zaparkirali tovornjak pri njih, da ni mogel nikamor, dokler ni plačal 650 evrov za reševanje in še 250 evrov za »vleko, dolgo dva metra«.

Kako so na vprašanje glede te pasti odgovorili pri družbi Draganović? Pravijo, da na njihovem parkirišču niso nikoli nastavljali nikakršnih »pasti« tovornjakarjem. S prijavo policiji, povezano s kakršnimikoli »pastmi« na njihovem parkirišču (naši viri pravijo, da je bilo šele potem konec pasti) niso seznanjeni, policije v zvezi s čimerkoli takim na njihovem parkirišču nikoli ni bilo.