Enciklopedija komunističnih tatvin

Kardelj, Maček, Kidrič in drugi komunistični mogočniki so si po  drugi svetovni vojni prilastili nakradene umetnine. Razkrivamo, na čigavih stenah še danes visijo umetniške slike velikih vrednosti, in komu so bile zaplenjene. Dediči še danes večinoma ne vedo, kaj jim pripada in kje naj iščejo svojo lastnino.

Na tej povezavi si lahko prenesete inventarno knjigo Federalnega zbirnega centra iz Narodne galerije

Dokument, ki ga hrani Narodna galerija v Ljubljani, je zadnji v vrsti dokazov, ki potrjujejo obstoj povojnega ropa stoletja. Gre za do sedaj najbolj izčrpen dokument, ki ga predstavljamo (smo ga predstavili) v času, odkar zapisujemo zgodbo po vojni brezpravno odtujenih umetnin in umetnostnih izdelkov. Dokument je inventarna knjiga: vanj so zapisovali podatke o nekdanjem lastniku umetnine, podatke o umetnini (pri platnih naslov, tehniko izvedbe in dimenzije) ter velikokrat tudi ime novega prejemnika.

Kot taka ta inventarna knjiga ni edina: gre za nekaj knjig, ki jih še hranijo ustrezne institucije (eno nam je uspelo pridobiti v Arhivu Slovenije) in za katere je značilno, da so enakega formata. To pomeni, da je na desni strani (gledano s strani dokumenta) zapisana tekoča številka umetnine (od ena do devet tisoč, toliko so jih povojni razlastitveni centri zbrali), bolj levo je opis umetnine ali umetnostnega izdelka, s katerim je moč določiti identiteto predmeta, njegov obseg, velikost ali višino.

Takoj zatem je – ločeno z dvema vertikalnima črtama – zapis lastnika. Rokopis je dokaj čitljiv in je na tej osnovi omogočil skoraj stoodstotno možnost identifikacije. Tako rekoč ni več umetnine ali umetnostnega izdelka, katerega lastnik bi šest desetletij in pol po ropu ne prišel vnovič na plan: sicer že zabrisan v času in fizično ne več obstoječ, lahko vsaj moralno potrka na vest tatov ali njihovih dedičev.

Ker vemo, da skoraj nobena od umetnin ni bila vrnjena (izjem je za prste dveh ali treh rok), lahko z gotovostjo sklepamo, da še danes krasijo stene ali dnevne prostore posameznikov oziroma organizacij, ki so iz povojnega ropa izšle (od družin konkretno Borisa Kocijančiča, Edvarda Kardelja in še nekaterih, od institucij pa CK ZKS, Semoličeve sindikate, protokolarne objekte predsednika Tita – Brdo, Mestno skupščino Ljubljana, celjske organe lokalne oblasti in druge).

Osebje zbirnih centrov si je namreč med letoma 1945 in 1949 (po tem letu so centri prešli v pristojnost tedanjega ministrstva za prosveto) vzporedno zapisovalo potek odtujevanja umetnin in umetnostnih izdelkov. Tako so obstajali reverzi, lističi, na katere so posamezniki iz vrha partijske hierarhije s svojim podpisom jamčili, da dragotine prejemajo v začasno hrambo in ne last. Številka reverza ustreza knjigovodski zaporedni številki, pod katero je bila umetnina vpisana kot izposojena.

Tako najdemo reverz z dne 10. oktobra 1947, v katerem si je s podpisom med drugim Žiga Vodušek sposodil »pet starinskih kozarcev brušenih, barvastih, inv. št. 2825, 2830, 2829, 2828« (AS, 231). To dokazuje digitalni posnetek reverza. Iste stvari najdemo vpisane v knjigi FZC iz Narodne galerije pod istimi številkami. Na strani 92 lahko sledimo v prvi koloni številkam od 2825 do 2855, v katerih so navedeni ti kozarci. Za njimi je lastnik: zapis se glasi »Kolman«, kar lahko identificiramo kot družino Kolman - Blinc s stanovanjem na Mestnem trgu 16 v Ljubljani.

VEČ V TISKANI IZDAJI