Ekskluzivno: Zadnji dnevi nosečnosti Urške Bačovnik Janša

Janez pravi, da sem edina nosečnica, ki je mislila, da bo rodila brez (pre)velikega trebuha, pravi v ekskluzivnem intervjuju za Reporter Urška Bačovnik Janša, zdravnica in soproga prvaka SDS Janeza Janše. Poletje beži in vreme je muhasto. Zdaj sončno, zdaj oblačno, zdaj megla z dežjem. A v Trenti, kjer Urški minevajo zadnji dnevi nosečnosti in kjer njena želja, da bi plezala po skalah vršacov ni ugasnila, je kot vedno rajsko lepo. Skupaj si ogledujemo oblake, in ko vsak izmed njih pripoveduje svojo zgodbo, se zavemo, da so to tudi naše zgodbe, zgodbe našega življenja. V resnici je vse tako preprosto. Tako preprosto, kot je zapisal grški pisatelj Nikos Kazantzakis: »Imate čopič in barve. Sami naslikajte raj in vstopite vanj.«

V Trenti vam minevajo zadnji, najlepši poletni dnevi vaše nosečnosti. Kar težko se bo posloviti.

Tukaj preživljava najin poletni dopust že nekaj let. Kljub temu vsako leto odkrijeva kaj novega in nič ne kaže, da bi se naveličala. Tudi sedaj sem rada med hribi, čeprav nekoliko nižje.

Znano je, da ste navdušena alpinistka. Zakaj ste se odločili za ta šport in kako ste spremljali plezalno pot Tomaža Humarja?

Letos sem plezala samo še pozimi na umetnih stenah, tako se mi zdi vse tako zelo oddaljeno. Tomaž Humar je bil nekaj posebnega. Zelo zanimiv in prijeten sogovornik, nemirni duh, ki je kot alpinist ves čas tipal meje mogočega. Takšni ljudje pišejo zgodovino, žal mi je, da je prehitro odšel. So pa v Sloveniji bili in so tudi drugi vrhunski alpinisti, ki pa jih javnost ne pozna tako dobro. Alpinizem je zelo širok pojem, nedvomno pa način življenja. Skupna vsem, ki se ukvarjamo z njim, pa je ljubezen do gora in trdna volja po premagovanju samega sebe. Poti oziroma smeri, ki jih izbiramo, so zelo različne. Odvisne so tudi od obdobja v življenju, ki ga preživljamo.

Slišala sem, da naj bi se želeli z očetom povzpeti na Triglav že zelo zgodaj v otroških letih, a se vam želja ni izpolnila.

Ko sem imela šest ali sedem let, je oče prvič peljal na Triglav mojo sestro, ki je pet let starejša od mene. Jaz sem kljub moledovanju, da me vzamejo s seboj, ostala doma. Rekli so, da sem kot kakšen »divji kozliček«, ki lahko pade dol. Res sem bila užaljena.

Kasneje ste bili v Andih, kamor si je vedno želel tudi Janez Janša. V enem izmed pogovorov je dejal, da se je konec osemdesetih let skupaj s prijatelji že pripravljal na odhod, a je bil kmalu zatem aretiran. Ali je to sploh še njegova želja, ki bi jo lahko zdaj uresničila skupaj?

Jaz bi bila takoj za ali pa vsaj čez kakšno leto ... smeh. Mislim, da bo tudi za to še priložnost, v kratkem pa je seveda ne vidim.

Že velikokrat doslej je bilo omenjeno, da je Janez Janša golfist. Kaj pa vi?

Priložnostno. Silno me je presenetilo to, da to še zdaleč ni dolgočasna igra. Je odličen trening za koncentracijo ob ne prehudem fizičnem naporu. Odlična sprostitev in prijetno druženje. Letos je bilo dnevov, ko sva igrala, izjemno malo.

Z možem ste pogosto na skupnih sprehodih po Stari Ljubljani. Ali kaj pogrešate večerni utrip mesta?

To s sprehodom skupaj z Janezom pa ne bo ravno držalo. Preprosto ni časa. V mestu sem večkrat s kakšno od prijateljic. Ljubljana mi je domača od študentskih let dalje. Ravno prav je majhna in velika obenem. Žal mi je, da ne moreva večkrat na kakšen dober koncert ali razstavo.

Kako so se spremenile vaše delovne obveznosti potem, ko ste v minulem letu kot zdravnica opravila še specializacijo iz družinske medicine?

Delo se ni spremenilo. Kvečjemu postaneš pred zakonom v celoti odgovoren za svoje odločitve. Moralna odgovornost pa nas spremlja od prvega delovnega dneva.

So zadnji tedni za vas naporni? Kako gledate na nosečnost kot zdravnica?

Ne, skoraj najmanj. Nikoli še nisem imela toliko časa za branje, domača opravila in tudi za lenarjenje. Najbolj naporni so bili prvi meseci in vsakodnevna vožnja, ko me je dajala huda utrujenost. Te napore absolutno odsvetujem, če se jim je le možno izogniti. Predvsem se nekatere ženske ne znamo ustaviti. Ker sem imela vmes nekaj resnih težav, sedaj na to gledam tudi kot zdravnica bolj odgovorno. Precej sem morala omejiti gibanje, kar je bilo še najtežje. Neverjetna energija, ki jo ženske čutimo takrat, ni namenjena doseganju raznih ekstremov. Moram pa priznati, da nisem pričakovala, da se življenje tako spremeni. Janez pravi, da sem tudi edina nosečnica, ki je mislila, da bo rodila brez (pre)velikega trebuha.

Kako je videti vaše delo družinske zdravnice. Kakšna je kombinacija s terenskim delom?

Delo je zelo razgibano. Delam tako v ambulanti kot na terenu. Obiski bolnikov na domu naše delo zelo popestrijo. Žal pa je število bolnikov, ki jih moramo zdravniki vsak dan pregledati v ambulanti, absolutno preveliko. V času dopustov in nadomeščanj se to še poveča. Težko trdim, da se ohrani profesionalnost, etična ali strokovna, če ambulanto obišče tudi do sto bolnikov na dan. Med hitenjem mimogrede kaj spregledaš ali preslišiš. Ni časa za kvaliteten pogovor in pregled bolnika, kar lahko razreši mnogo nepotrebnih zapletov in obiskov pri specialistih drugih strok.

VEČ V TISKANI IZDAJI