Po podatkih Arhiva RS hranijo v arhivskem fondu SI AS 1931 RSNZ (Republiški sekretariat za notranje zadeve) 3962 osebnih dosjejev nekdanje SDV, iz evidence pa izhaja, da je bilo vseh dosjejev 17.225. Velike večine izmed njih torej ne hranijo, ti imajo pri evidenci oznako »uničeno« ali »črtano«; oboje pomeni skoraj isto. Podobno številko, okoli 4000 ohranjenih dosjejev nadzorovanih oseb, uslužbencev, sodelavcev in virov SDV, je marca 2014 omenjal tudi takratni minister za kulturo Uroš Grilc, ko je zaradi uničenja štirih petin dosjejev na vrhovno državno tožilstvo in upravo kriminalistične službe prijavil sum protipravnega uničenja dokumentarnega in arhivskega gradiva nekdanje SDV.
Uničenje gradiva leta 1990 ukazala komunistična oblast
Po navedbah arhivistov, zgodovinarjev in raziskovalcev naj bi bil večji del gradiva tajne policije uničen delno že leta 1967, delno pa v letih 1989 in 1990. Znano je, da so večino dokumentacije uničili udbovci aprila in maja 1990, tik preden je oblast prevzel Demos. Toda glede na dopis Draga Ferša iz leta 1993 je bilo takrat ohranjenega precej več gradiva, kot ga zdaj hrani Arhiv: »Po oceni je bila uničenega tretjina vsega gradiva, hranjenega v dokumentaciji Službe državne varnosti. Izmed 17.000 vpisanih osebnih dosjejev, jih je bilo ob izločanju uničenih več kot polovica, pri čemer je šlo za četrtino dosjejev o osebah, ki so že umrle, pa tudi za vsebinsko nepomembna in po fizičnem obsegu skromna gradiva, ki niso imela trajnejše vrednosti.«
Drago Ferš je kot namestnik direktorja Sove v odgovoru generalnemu državnemu tožilcu Antonu Drobniču 15. decembra 1993 še zapisal, da so v začetku leta 1990 selekcionirali in uničevali del dokumentarnega gradiva SDV. Ob tem se sklicuje na takratno zakonodajo na zvezni in republiški ravni ter podzakonske akte, med njimi pravila o delu SDV in instrukcije ter navodila zveznega sekretarja za notranje zadeve: »Med slednjimi velja omeniti instrukcijo zveznega sekretarja za notranje zadeve št. 6283 z dne 15. 3. 1990 vsem republiškim in pokrajinskim sekretarjem za notranje zadeve, v kateri naroča aktivnosti za pregled, ureditev in uničenje dokumentacije pred napovedanimi inšpekcijskimi pregledi.«
Na podlagi teh predpisov je SDV »opravila selekcijo in poskrbela za izločitev gradiv v skladu s 121. členom Pravil o delu Službe državne varnosti«, pri selekcioniranju in uničevanju dokumentarnega gradiva pa je imel »določeno usmerjevalno nalogo« tudi takratni Svet Predsedstva SR Slovenije za varstvo ustavne ureditve. Mimogrede, predsednica tega sveta, v katerem so bili predvsem veljaki iz vlade in partije, je bila Majda Gaspari, mama Mitje Gasparija, pozneje finančnega ministra in prvega človeka Banke Slovenije. Kot še piše Ferš, so bile na podlagi usmeritve tega sveta že leta 1988 iz programa dela SDV »izločene vse naloge, ki se nanašajo na ugotavljanje, spremljanje, dokumentiranje in preprečevanje obveščevalnega in terorističnega delovanja proti Sloveniji in Jugoslaviji, s čimer je služba ob sprejemu programa za leto 1989 prenehala operativno obdelovati okrog 300 registriranih zadev, ki so se na osnovi tedanjih veljavnih predpisov izločile iz dokumentacijskih fondov.«
Tako se je selekcioniranje gradiva službe začelo izvajati že pred letom 1990, »ko so bila uničena predvsem gradiva o t. i. notranji problematiki ter gradiva, za katera je bilo ocenjeno, da vsebinsko niso več pomembna za varnost države ali niso več sodila v program dela SDV, niso pa bila po takratnih ocenah trajnejšega zgodovinskega oziroma družbenega pomena. V skladu z navodilom zveznega sekretarja se je pri tem selekcioniranju skušalo upoštevati tudi strokovne vidike pri varovanju delavcev in sodelavcev službe oz. pri zaščiti operativnih metod in sredstev SDV.« To pomeni, da so pred prihajajočo novo oblastjo zaščitili svoje nekdanje vohune, ki so jim ovajali politične nasprotnike, med njimi tudi tiste, ki so kmalu za tem prevzeli oblast.
Izginjanje udbovskega gradiva v Sovi
Ferš se je v svojem dopisu skliceval tudi na poizvedbe Varnostno-informativne službe, ki jih je v zvezi z izginotjem dosjejev SDV leta 1992 odredil takratni direktor Miha Brejc. Ta je takrat tudi napovedal, da bodo celotno gradivo nekdanje SDV prenesli v Arhiv MNZ, kjer ga bodo strokovno obdelali. Komisija, ki je raziskovala izginotje udbovskih dosjejev, je ugotovila, da so odločitev o uničevanju tega gradiva leta 1990 sprejeli najvišji zvezni in republiški funkcionarji organov za notranje zadeve in SDV; v Sloveniji sta to bila Tomaž Ertl in Ivan Eržen. Takrat so javnost tudi obvestili, da je bilo uničenega več kot polovica od 17.000 osebnih dosjejev, po približni oceni naj bi bila uničenega četrtina vsega dokumentarnega gradiva, ki ga je hranila tedanja SDV. Številka je enaka kot tista, na katero se je leto pozneje skliceval Ferš, vendar pa je drugačna o tiste, o kateri govorijo v Arhivu.
Če je bilo leta 1993 na Sovi manj kot polovica od 17.000 dosjejev, to pomeni približno 8000, danes pa jih je v Arhivu manj kot 4000, se pojavlja logično vprašanje, kam je izginilo preostalih približno 4000 udbovskih dosjejev. To je polovica tistega, ki ga je Sova prejela od Udbe. V Sovi so na naše vprašanje, kaj se je zgodilo s tem gradivom, kdo ga je uničeval, zakaj, za kakšno gradivo gre in če so bile oziroma bodo sprožene kakšne sankcije proti tistim, ki so to počeli, odgovorili: »Gradivo nekdanje SDV, ki se je ohranilo in je prešlo v hrambo Varnostno-informativne službe in nato Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, je agencija postopoma predala Arhivu RS in ga ni uničevala.« Če ga ni uničevala in je vsega predala, kje je to gradivo?
Sova je gradivo nekdanje SDV predajala zelo dolgo, več kot dvajset let. Nekaj gradiva je prevzel že Arhiv MNZ, ki so ga julija 1998 pripojili k Arhivu RS, ta pa je od Sove dobil prvo pošiljko udbovskega gradiva decembra 1997. Nato so prevzemi udbovskega gradiva sledili novembra 1999, julija 2000, julija 2003, junija 2004, maja 2005, oktobra 2006, februarja, marca in novembra 2007, junija 2008, februarja in marca 2013 ter marca, maja in junija 2014. »Del leta 2004, 2006 in 2008 prevzetega gradiva in gradivo, prevzeto leta 2005, je bilo fizično v Arhiv RS preneseno avgusta 2011,« so še odgovorili v Arhivu.
To pomeni, da je Sova del gradiva v Arhiv prenesla tako, da je fizično ostalo v njenih prostorih, kjer raziskovalci do njega niso imeli dostopa. Zaradi tega se je razburjala že posebna vladna komisija v prvi Janševi vladi, ki jo je vodil takratni pravosodni minister Lovro Šturm, a očitno brez uspeha. Šele po letu 2012, ko je Sovo prevzel Damir Črnčec, so v Arhiv prišli tudi najbolj pikantni dosjeji SDV, kot je o udbovski ugrabitvi in izginotju Stjepana Crnogorca, o sodelavcu Hanziju in podobno.
Udba prevzela Sovo
Poglejmo, kdo so bili direktorji Sove, ki so preprečevali javnosti, da bi zvedela za udbovske zločine. Po Brejcu sta bila leta 1993 Janez Sirše in Silvan Jakin, tesna sodelavca premierja Janeza Drnovška. Toda še isto leto je tajno službo prevzel Drago Ferš, ki velja za direktorja Sove z najdaljšim stažem. Za njim so prišli i Tomaž Lovrenčič (2000–2002), Iztok Podbregar (2002–2006), Matjaž Šinkovec (2006–2007), Andrej Rupnik (2007–2010) in Sebastjan Selan (2010–2012).
Med njimi je zagotovo najbolj zanimiv prav Ferš, saj je prišel neposredno iz nekdanje Udbe, kjer je delal dve desetletji. Njegov vzdevek naj bi bil »Totengrober« (Pogrebnik), ker naj bi pred tem na območju Lenarta kot mizar izdeloval krste. Vendar te niso problem, pač pa to, da smo ga našli tudi v arhivskem gradivu nekdanje SDV. V dosjeju Tolstoj se pojavlja kot operativec, ki je spremljal domače in tuje zgodovinarje, ki so raziskovali povojne poboje, prav tako pa tudi zapise v medijih, zlasti v Mladini. Med drugim je bil na zvezi z zgodovinarjem Dušanom Biberjem, s kodnim imenom Kaktus, o njegovih poročilih je poročal Igorju Dolancu (sinu zloglasnega Staneta Dolanca). Zanimivo, da Ferševo imenovanje ni povzročilo odpora Lojzeta Peterleta (SKD) in Janeza Janše, s katerima je bil takrat Janez Drnovšek (LDS) v koaliciji. Kot tudi ne pozneje pri Marjanu Podobniku (SLS), ko je koalicijo z LDS sklenil leta 1997. Vsi so vedeli, da je Ferš prišel iz Udbe.
Prav Ferš naj bi poskrbel za rehabilitacijo nekdanjih udbovcev in za reaktivacijo nekaterih, ki so jih v času Brejca upokojili. Verjetno tudi ni naključje, da sta bila njegova svetovalca Janez Žirovnik in Boštjan Šefic, ki sta pozneje postala namestnika direktorja Sove Iztoka Podbregarja. Zlasti sporen je Žirovnik, saj je bil med drugim kot operativec SDV na zvezi s sodelavko Miro Dorić, ženo sodelavca Hanzija, ki je po naročilu SDV vohunil za hrvaškim oporečnikom Nikolo Štedulom na Škotskem, na katerega je SDV leta 1988 izvedla neuspešen atentat. Danes je sodnik na mariborskem okrožnem sodišču, Šefic pa je državni sekretar na notranjem ministrstvu. Žirovnikova žena Cvetka in Šefic sta bila tudi tesna sodelavca prejšnjega notranjega ministra Gregorja Viranta.
Varuh udbovskega gradiva Srečko Brišar
Zanimivo je še eno ime, ki se pojavlja v zvezi z uničevanjem in izročanjem gradiva nekdanje SDV. To je Srečko Brišar, ki je bil načelnik 5. oddelka SDV, postavljen za arhive, nato pa je isto nalogo opravljal tudi v Visu in Sovi. Brejc ga je obdržal, ker je šlo za osamosvojitev in ni hotel vojne še z Udbo. Koliko časa je bil tam zaposlen in ali je on uničeval Arhive tudi v Sovi, nam v slednji niso hoteli odgovoriti, češ da so podatki o zaposlenih v Sovi tajni in da jih zato ne morejo javno komentirati. Srečka Brišarja je kot šefa arhiva v Udbi in Sovi omenjal tudi Roman Leljak na seji komisije za človekove pravice, zapisnik je javno objavljen na portalu državnega zbora. Na isti seji je nekdanji direktor Arhiva Vladimir Žumer povedal, da se je za prevzem dokumentacije nekdanje SDV dogovarjal z Brišarjem. Isti človek, ki je skrbel za uničenje udbovskega gradiva, je potem ohranjeno gradivo izročal Arhivu.
Da je udbovsko gradivo izginjalo tudi v času Sove, potrjuje pričevanje Igorja Omerze pred to isto komisijo, povedal je, kako je iskal dosje Tomaža Miklavčiča, nekdanjega šefa ljubljanskega tožilstva. Miklavčič leta 1993 ni dal soglasja parlamentarni komisiji pod vodstvom Franceta Bučarja, ko si je hotela ogledati njegov udbovski dosje. Takrat je torej nedvomno obstajal. Potem ko je Omerza dvajset let pozneje zbiral podatke za knjigo o Dragi in je hotel pogledati v njegov dosje, so mu v Arhivu povedali, da ne obstaja več. Koliko takih dosjejev je izginilo v zadnjih dvajsetih letih, lahko ugibamo. Morda kje vendarle obstajajo in so jih nekdaj pomembni veljaki Udbe vzeli s seboj. In še danes z njimi izsiljujejo marsikoga.
Udbovsko gradivo uničeno zakonito?
Policija je 24. marca 2014 na Vrhovno državno tožilstvo RS podala poročilo o ugotovitvah, »v katerem smo predstavili način in oblike uničevanja arhivskega gradiva. Policija ni ugotovila, da bi bilo kateri od oseb mogoče dokazati samoiniciativno uničevanje oziroma uničevanje dokumentov mimo takrat
veljavnih zakonskih določil in usmeritev, ki so jih izdajali takratni organi bivše države.«