Ekskluzivni intervju z Albertom Tombo

»Tomba la bomba« so več kot deset let vpili vsi italijanski smučarski navijači. »Tomba la bomba« je postal priljubljeni refren tudi vseh ljubiteljev belih strmin od Japonske do Evrope in Amerike. Njegov slog je bil inovativen, njegova pojava pa še bolj. V šport, ki so ga od vedno obvladovali severnjaško tihi in zaprti športniki, je vnesel sredozemskega duha veselja in zabave.

Kako se počutite, ko se že dvanajsto sezono leto za letom vračate na rob smučarskih prog in od zunaj opazujete to, kar je vedno bilo vaše največje veselje, tekmovanje v velikem belem cirkusu?

Občutki so zelo prijetni. Z veseljem opažam, da še vedno obstajajo pravi navijači, ki se zbirajo in te z veseljem sprejemajo. To se dogaja tudi danes, ko ne tekmujem več: večkrat je dovolj, da se pojavim v ciljni areni, pa je vse veselo. Očitno sem v svojih tekmovalnih letih le pustil vidno sled. Poleg tega se rad vračam na progo, da si od blizu ogledam nove mlade smučarje. Ko sem bil jaz na smučeh, so bili povsem drugačni časi z drugačnimi razmerami. Po mojem mnenju pa je predvsem pomembno, da je med tekmovalci vedno kdo, ki je vlečni konj za celotno smučarijo. Če se ustavim pri italijanski reprezentanci, je bil to lani Giuliano Razzoli na olimpijskih igrah. Za Italijo bi bilo pomembno, da doseže čim več zmag in stopi čim večkrat na zmagovalne stopničke. To bi dalo nov polet našemu smučanju, ki je v tem trenutku nekoliko »utrujeno«.

Res je. V vaših časih je bil med Italijani zelo konkurenčen tudi Kristian Ghedina, pred nekaj sezonami je veliko obetal Giorgio Rocca, dejansko pa pravega naslednika Alberta Tombe na Apeninskem polotoku še ni.

Alberta Tombe ni več. Treba pa je povedati, da Alberto Tomba ni postal to, kar je, samo zaradi zmag. Vedno sem bil zelo odprt človek, ljudje so se ob meni radi nasmejali. Po zmagah sem se veselil, dejansko sem se s svojimi navijači veselil tudi takrat, ko nisem zmagal. Odraščal sem v mestu, na gričevnatem območju, in imam zato nekoliko drugačen karakter od tistih kolegov, ki so odraščali v gorah in so morda osebnostno bolj zaprti. Rad sem se zabaval in bil odprt do vseh, čeprav so me mnogi želeli prikazati kot zlobneža. S tem so si povečevali naklado: to se dogaja na vseh področjih, a jaz sem bil v smučarski panogi vseskozi na muhi, ker so se lažne novice o meni najbolj prodajale. Kar me je najbolj motilo, je bilo dejstvo, da so bile vse te namišljene medijske bombe povsem neresnične.

Ljudje vas imajo še vedno radi. Ko ste se pojavili v zagrebški ciljni areni, so vam stoje ploskali.

Predvsem v Zagrebu me imajo res radi. Drugače je s številnimi prizorišči v Italiji.

Katerimi?

Ne bi se rad spuščal na raven nizanja teh krajev in ljudi. Dejstvo pa je, da so zavistneži in nevoščljivi posamezniki najpogosteje tvoji rojaki, lahko bi rekli, da so to sosedi. V njihovih očeh bi se moral jaz vedno znova dokazovati. Z blatenjem na moj račun želijo postati pomembnejši. Kaj si jaz mislim o njih? Treba jih je pomilovati. Jaz grem po svoji poti. Še vedno sem v formi in ne tehtam 150 kg, kot so nekateri privoščljivo namigovali. V javnosti po meni še vedno sprašujejo, in to povsod, v zahodni in vzhodni Evropi, na Japonskem in v ZDA. Nekatere očitno to zelo moti. Taki ljudje sodijo o meni, ne da bi me sploh poznali, kaj šele da bi se z mano kdaj pogovarjali. Morate vedeti, da je vsak povprečni Italijan specializiran kritik.

Mislite na medije? Mislite morda bolj na svet, ki se v Italiji vrti okoli smučanja?

Na nekatere medije. Na tiste, ki vse  dneve posedajo po uredništvih in tuhtajo, kako čim bolj škodoželjno napisati naslov, ki se razlikuje od vsebine članka in resničnosti. Vem, da se s takimi medijskimi vatli meri na vseh področjih. Zdi pa se mi neokusno, da se medijska gonja spravlja nad športnike, ki so pristen in zdrav zgled. Nihče nima pravice vtikati nosu v našo zasebnost. (Tomba se obrne k piarovcu in ga vpraša: »A te moti, da govorim o tem? To je pač resnica.« Nato se spet obrne k nam in nadaljuje.) Resnična dejstva niso zanimiva. Ne vem, ali se to dogaja tudi pri vas. Ne vem, do kdaj bomo morali še čakati. Do leta 2021? Potreben bi bil zasuk, velik zasuk.

Naj povem, da kljub vsemu temu živim umirjeno življenje. Na prvi pogled morda delujem razočarano in nezadovoljno, a vse neupravičene kritike in natolcevanja se me ne dotaknejo. Rad pa v javnosti povem svojo verzijo dogodkov: obstajajo novinarji, ki športnike spoštujejo, in taki, ki jih ne. Kdor ni sposoben osnovnega spoštovanja, je revček. Problem se pojavi pri tem, da si bralci ustvarijo napačno sliko. Moji sovražniki so torej nastali prav ob prebiranju člankov, ki so jih napisali novinarji najnižjega ranga.

Vrniva se k smučanju. Kako vi gledate na disciplino, v kateri ste bili konec osemdesetih in v začetku devetdesetih eden najboljših?

Ne vem, jaz ga za zdaj še ne vidim. No, to je bilo bolj za šalo. Od takrat, ko sem jaz tekmoval, se je dejansko spremenilo vse. Danes se uporabljajo drugačni materiali, drugačne so razmere. Ni več strasti, s katero smo nekoč delovali v tem športu, ni več občutka za estetsko lep in dovršen stil smučanja. Nekoč je bilo smučanje ljubezen. Ampak da ne bo pomote, to se lahko spet spremeni, od slabšega na boljše.

Razmere, ki ste nam jih opisali, pa niso značilne samo v smučanju. V vseh disciplinah se strokovnjaki pritožujejo, da fizična moč povsem prevladuje nad tehniko in nepredvidljivo iracionalnostjo, ki je bil nekoč element razlikovanja med dobrimi športniki in zvezdniki. Danes sta tehnika in »fantazija« v ozadju, pomembna je predvsem fizična priprava. Drži to tudi za smučanje?

Ja, sprememb je bilo v zadnjem času res veliko. Spremenili so se materiali dobaviteljev, spremenil pa se je tudi smučar. Jaz bi v današnjih razmerah tekmoval deset let dlje, kot sem sicer. Pri tridesetih letih danes športnik še ni star, zmaguje lahko celo pri štiridesetih. Žal mi je, a sedaj je že prepozno. Profesionalno smučanje sem sklenil pri enaintridesetih letih, takrat sem bil res izčrpan, predvsem mentalno. Petdesetkrat sem stal na najvišji stopnički, čeprav lahko mirne duše povem, da bil lahko dosegel sedemdeset ali osemdeset prvih mest.

Kaj počnete danes?

Več časa posvečam morju, plavanju, rekreiranju v toplih krajih. V življenju sem moral prenesti veliko preveč mraza. Tako kot vsi smučarji.

Ena od osrednjih sprememb v smučarskem svetu so v zadnjem desetletju bile smuči karving. Gre za krajše in vbokle smuči, ki so za smučarje prijaznejše; predvsem v tehničnih disciplinah jih smučarji laže ukrotijo. Posledično lahko rečemo, da je bila vaša generacija tehnično veliko bolj popolna, ker je na istih strminah krotila dva metra dolge smuči, ki niso bile do smučarja nič kaj prijazne. Se strinjate?

V prvi vrsti je razliko čutiti prav pri dolžini smučk: jaz sem se spuščal v dolino na smučeh, ki so bile dolge 2,05 metra. Danes je maksimalna dolžina 1,60 metra. To je zelo velika razlika. Gre za popolnoma drugačen način smučanja in sploh za drugačno perspektivo. Tudi proge so različne: ampak to je navsezadnje razvoj in tehnološki napredek. In pravilno je, da se to dogaja. Res pa je tudi, da svojega obdobja od sedemdesetih do devetdesetih ne bi zamenjal za nobeno ceno.

Torej zaradi novejše tehnologije in smuči karving nastrada tehnika vrhunskih smučarjev?

Ja, za smučarskega turista je nedvomno zdaj lažje. Pa tudi za profesionalce: včasih je težko opaziti slog smučarja ter hitre in dovršene tehnične prehode. Tehniko smučanja so v današnji smučarski areni osvojili morda trije smučarji. Za gledalce je bil seveda drugačen občutek, ko so gledali na primer mene. Dejali so, da imam »pogon na vsa štiri kolesa«. Na smučeh sem imel pravi naklon, nisem se ukvarjal z nepotrebnimi lepotnimi dodatki. To je tudi ključ za razumevanje številnih preobratov, ki sem jih bil sposoben v drugem spustu, če sem si v prvem nabral določen zaostanek.

Novi način smučanja potem zavira učenje čiste tehnike.

Težko je primerjati. Mladi so se že rodili s tehniko karving. Danes ni teh težav. Smučanje je nedvomno lažje za »turista«.

Omenili ste dva ali tri smučarje, ki še obvladajo tehniko iz vašega časa. Na koga ste mislili?

Lepo je gledati, kako se spušča Benjamin Raich. Lepo se je nagledati tistih smučarjev, ki imajo zmagovalno mentaliteto in eleganten slog. Ted Ligerty je izreden v veleslalomu, Marlies Schild je tako dobra slalomistka, da bi lahko tekmovala z moškimi. Ona je rojena zmagovalka in prepričan sem, da bo letos dobila svetovni pokal. Schildova pa je zmagovalka tudi zunaj prog, to se ji vidi že navzven, karakterno. Ona je zelo prijetna oseba. Kdor goji sovraštvo in zamere, verjemite mi, ne bo nikoli zmagal.

Kako bi opisali našo današnjo najboljšo smučarko, Tino Maze?

Tina je zelo dobra smučarka. Tudi ona je lahko zmagovita v obeh disciplinah. Pri njej pogrešam morda nekoliko tekmovalne zagnanosti. Gledal sem jo v Zagrebu: zmagovalne stopničke so povsem v njenem dometu. Manjka ji le tista dodana vrednost, ki je lastna samo nekaterim smučarkam. Recimo to, kar je lani odlikovalo Lindsey Vonn: Američanka je bila lani neuničljiva. Mazejevi morda manjka konstantnost in še kake izkušnje več. Ima pa to prednost, da tekmuje v vseh disciplinah. Če se ji ponesreči ena tekma, ima takoj za tem možnost popravnega izpita.

 

Kaj pa osebnost? Je Mazejeva dovolj močna osebnost?

Ja, o tem ni nobenega dvoma. V Zagrebu sem se pogovarjal z njenim trenerjem in menedžerjem Andreo Massijem. Ona je bila po tekmi zaposlena z novinarji. Žal je potem nisem več videl. Škoda. Hotel sem se na kratko pogovoriti tudi z njo in ji ponuditi kak nasvet. Kot »starček« smučarskih prog sem hotel izmenjati z njo besedo ali dve. Pa je nisem več našel. No, svojo namero pa bom skušal izpeljati. Pred tekmo v Garmischu jo bom poskušal poiskati. To bo moje darilo Sloveniji, prav?

 

VEČ V PRVI ŠTEVILKI REPORTER MAGAZINA