Ekskluzivna izpoved roparja: »Ja, ropal sem, pa kaj. Zdaj nič več«

Moški na drugi strani mize, pogrnjeni z nekim čudnim plastičnim prtom, je rahlo stisnil palec in kazalec. Njegova leva roka je počasi potovala ob kričečih gumbih rožnate srajce do brade in še malo naprej mimo ustnic do poirotovskih brčic, ki nikakor niso pristajale njegovi suhljati pojavi. Razširil je prsta in si obrisal smetano. Pet požirkov kapučina, pet enakih gibov. Kot ritual. Človek ne more, da tega ne bi opazil. »Ja, ropal sem, pa kaj. Zdaj nič več,« začne.

Andrej, kot se je predstavil, čeprav je ostal dvom, da mu je v resnici tako ime, je bil nekoč prestopnik. Težko je dobiti človeka, ki bi ti tako čez mizo povedal svoje roparske in vlomilske izkušnje, svojo življenjsko zgodbo. Nekoga, ki se še zdaj s tem ukvarja, pa skoraj nemogoče, čeprav je lani policija registrirala 88.722 nasilnih kaznivih dejanj, v katerih bi bilo uporabljeno orožje in bi bil kdo poškodovan, je bilo veliko manj. Andrej je bil bolj priložnostni tat in ropar kot pa okoreli kriminalec.

VEČ V TISKANI IZDAJI