Goran Vojnović je v zameno za nagrade vladajoče politike stopil v njen bran, nazadnje z norčevanjem iz tednika Reporter.
Darovi vladajoče politike, ki jih je doslej že prejel režiser Goran Vojnović, znan po svojem literarnem prvencu Čefurji raus!, niso bili zastonj. To se je potrdilo ne le z njegovim javno izraženim mnenjem, da množica volivcev, ki si ne zna pripraviti niti jajc za zajtrk, ne more odločati o arbitražnem sporazumu s Hrvaško, temveč predvsem z njegovo zadnjo kolumno Ein Zvitorepec - Ein Lakotnik - Ein Trdonja. V njej se je s krinko glose z omembo »tretjerazrednih šurl« povsem odkrito in neokusno norčeval iz tednika Reporter in njegovega odgovornega urednika.Z začetnim, nekoliko ponesrečenim in zmedenim uvodom kolumne se je Goran Vojnović vsaj malo pošalil s samovšečnostjo ljubljanskega župana Zorana Jankovića, a zaradi tega se mu zagotovo ni treba bati zamer ali celo tožbe »ljubljenega Zokija«, kot se je zgodilo v primeru karikaturista Mikija Mustra in odgovornega urednika Silvestra Šurle, ki je bil zaradi razžalitve Zorana Jankovića celo zaslišan pred policijo, prav zanimivo, le nekaj dni po objavi Vojnovićeve kolumne.
Vojnović zelo dobro ve, da v tej državi ne sodi v skupino tistih, ki bi jih policija zasliševala, temveč kvečjemu med privilegirance, ki se jim mora policija opravičiti, kot se je to zgodilo ob njegovem prvencu Čefurji raus!. Prav zato je tudi v nadaljevanju kolumne lahkotno zapisal nekaj prostodušnih zafrkljivosti na račun ljubljanskega župana, kar zna početi tudi televizijski in politični zabavnik Sašo Hribar, vse le z namenom, da tako vsaj malo uravnoteži svoj pravi in glavni namen.
Ein Muster - Ein Muster - Ein Muster
Kaj pravzaprav želi povedati v svoji kolumni, je Vojnović deloma razkril v naslovu Ein - Zvitorepec, Ein - Lakotnik, Ein - Trdonja, s katerim se je odkrito lotil karikaturista Mikija Mustra, zoper katerega je ljubljanski župan Zoran Janković vložil kazensko ovadbo, ker ga je Muster v Reporterjevi karikaturi primerjal s Hitlerjem. Kdor pozna ilustrirane junake Zvitorepca, Lakotnika in Trdonjo dobro ve, da jih je upodobil prav Muster in so zato so njegov glavni razpoznavni znak.
Prav zato zapis Mustrovih junakov v naslovu pomeni v resnici trikratni zapis Mustrovega imena, s čimer je Vojnović v pisni obliki označil Mikija Mustra tako, kot je Muster označil Zorana Jankovića v karikaturi. Take izenačitve se je zagotovo najbolj razveselil Zoran Janković, zato bo Vojnoviću brez dvoma oprostil njegov dobrohotni nasvet, da predlog kazenskega pregona zoper Mikija Mustra ni najbolj posrečena varianta in da je kar prav, da je sodišče zavrnilo pregon.
Uvodnemu obračunu je nato sledilo prijateljsko, dobrohotno trepljanje z zapisom, ki je bil uporabljen kot glavni citat: »Mustrov greh je lahko zgolj to, da se on, prvorazredni stripar, pusti voditi tretjerazrednim šurlam ter v svoj krasni risani svet prepušča njihove neokusne, preduhovite in nedomiselne ideje.« Miki Muster torej ni nič kriv, čeprav mu povsem ni mogoče oprostiti, kajti njegovo dejanje je »obžalovanja vredno, ne more pa in tudi ne bi smelo biti kaznivo«.
Žalostno, ampak ob tem zapisu se je resnično težko znebiti misli, da besede režiserja Vojnovića prej namigujejo na dejanje kakšnega na videz dobrohotnega udbovskega zasliševalca: najprej te prijazno zasliši, potem s tabo fizično obračuna, ker ni preveč zadovoljen s tvojo izpovedjo, vse dokler te na koncu zaradi tvoje »kooperativnosti« še prijazno potreplja po rami in konča v Vojnovićevem stilu: »Kar si storil, je obžalovanja vredno dejanje, ampak ker smo tako dobri, te ne bomo kaznovali. Ampak le glej, da ne boš še enkrat ponovil česa takega, potem bomo ravnali drugače.«
VEČ V TISKANI IZDAJI
