»Medijski prostor je bolj ali manj brez pomisleka pograbil zgodbo o Ì•novih dejstvihÌ•, katerih nedvoumna tarča sta odvetnik Miro Senica in notranja ministrica Katarina Kresal. In oba, Senica in Kresalova, sta bila dejansko v hipu diskvalificirana. Tako rekoč že obsojena, še preden se je proces sploh začel.« Tako so na spletni strani LDS (http://www.lds.si/si/medijski_center/odzivi/9844/detail.html) povzeli komentar Janeza Markeša, ki ga je spisal v enem od dni prejšnjega tedna.
Markeševo ime se je znašlo tudi v rekapitulaciji dobe, kot jo je za jubilejno, osemdeseto številko Zaveze (Letnik 18, št. 1, marec 2011) pripravil Justin Stanovnik. Kot končno ilustracijo razmer v očetnjavi v Post scriptumu navaja atentat, ki ga je nekdanji teolog storil nad institucijo, ki ji je pripadal, nad Katoliško cerkvijo, predvsem pa nad znanstveno integriteto ene najboljših sodobnih zgodovinark, Tamare Griesser Pečar. Stanovnik navaja stavka, v katerih se je Višje sodišče v Ljubljani opredelilo proti avtorici in izreklo priznanje difamatorni vlogi Janeza Markeša v procesu razbijanja demokratične opozicije. Stavka, ki ju je napisal Markeš, sodišče pa spoznalo za neproblematična, sta: »Logično nemogoče je, da slovenska katoliška cerkev ne bi imela takšnega projekta (udbovske revizije lastne zgodovine, op. BMT) pod nadzorom.« In drugi: »V ozadju je močno opazen namen snovalcev knjige, da bi iz dogodkov izluščili ravno prave zgodbe in prav tako prave zamolčali.« (Zaveza, str. 12)
V Sloveniji se je v tednu vnovič razplamtenih strasti in radovednosti ob aferi z Oražmove v Ljubljani zgodilo mnogo primerov poskušanja ohranitve partijskega statusa quo ante. Tistega torka, ko je v javnost prišel sodni akt, v katerem se navajata priči, ki sta videli s kraja tragedije bežati partnerja ministrice za notranje zadeve, pojavil pa se je tudi indic krvi tretje osebe na prizorišču smrti, je po nekakšnem naključju glavno informativno oddajo na RTV, Odmeve, prvič vodil Igor E. Bergant. Gledalci sicer niso mogli vedeti, da z vsakim nastopom dotičnega gledanost oddaje upade za tri odstotne točke, lahko pa so se čudili, kako da o dogodku ni bilo nobenega prispevka, niti omembe ne.
V četrtek so potem Pogledi prinesli korak naprej. Nomenklatura je Kresalovo, Golobiča, delno pa tudi Pahorja že odpisala. Ve, da z njimi ne more računati na prihodnji rezultat. Ve tudi, da je Janez Janša v tem trenutku premočan in da mu ne more škoditi. Zato ponavlja preizkušen recept: trikrat kompostirano solato iz predpretekle jeseni, Slovensko ljudsko stranko, v vsem bogastvu njenih udbovskih substratov, z »neobremenjeno« osebnostjo, Radovanom Žerjavom, obuja v življenje. Bojan Traven in Uroš Slak sta slušatelja interesov, ki se artikulirajo v ozadju. Traven jih ugane, Slak jih spelje v oddaji. Preštejte zgolj, kolikokrat se je Žerjav že pojavil v Pogledih, razglejte se po dnevnem časopisju in drugih medijih, pa ga boste ponovno ugledali.
Če vam še ni jasno, si obudite zgodbo Marjana Podobnika in njegovega razbijanja demokratične opozicije, pomislite na Franceta Zagožna in na druge »mostograditelje«, pa boste razumeli, zakaj predsednik SLS paradira tokrat. Izbrali smo dva primera deviantnosti, ki sta sicer izstopajoča, toda nič kaj nenavadna v šentflorjanski dolini solznega sprenevedanja. Morda Igor E. Bergant to počne celo iz principa: verjame namreč, da svojo izobrazbo dolguje socializmu, pa mu tako vrača z obrestmi.
Zagotovo pa človek iz prvega odstavka tega ne počne iz takšnih nagibov. Upravičeno moremo torej domnevati, da predsednik novinarskega kolektiva Dela svojo nenavadno gorečnost opira na bolj jedrne vzvode svoje »osebnosti«, kot se je ta oblikovala v tranzicijskem času. Da bi doumeli »sporočila«, ki jih Janez Markeš tako rekoč vsak dan naslavlja slovenski javnosti, si moramo od bližje ogledati »motor« te neizmerne produkcije, neizmerne po obsegu in silovitosti, kot tudi distorzični energiji, s katero udarja po »nasprotnikih«. Teh je bilo v dveh desetletjih kar precej, vsi pa so oblikovali Markeševo identiteto. Tvegajmo delovni sklep in povejmo, da šef novinarskega kolektiva osrednjega časopisa v državi udriha po svojih lastnih obrazih, kot jih je pred javnostjo oblikoval skozi čas.
Vse začenja na teološki fakulteti, na kateri se je dotičnik usposabljal za doktorja svetih znanosti. Potem je sledila apostaza, odpad, Cerkev je postala prvi od eksistencialnih krivcev, s katerimi se je Janez Markeš začel spopadati. No, z njo se ni spopadel kar takoj in kar popolnoma; Stanovnikov navedek namreč povzema zadnjo etapo v evoluciji njegove »cerkvene« misli, prej so bile druge. Na primer tiste, v katerih je pri Slovencu po načelih »klerikalne mafije« (pomensko jedro izraza bo kasneje tolikokrat uporabil) tolkel po onih, ki so si prizadevali v pravi smeri, pač glede na postavo in evropska načela. Markeš je bil velikokrat v prvih vrstah novinarskih likvidacij, še posebej brižno je Slovenca pripravljal na veliko koalicijo med LDS in SKD (čistka avgusta 1992). Ni pa bilo to sobivanje čisto brez materialnih blagrov: tedaj je namreč »priposestvoval« družbeno stanovanje, ki ga je kasneje oddajal, sedaj pa ga mukoma vrača.
Potem se mu je zalomilo, in s ceste ga je pobral Danilo Slivnik. Markeš iz te periode je nekakšna hudo vnetljiva mešanica klero-udbovske jeze in Slivnikovih tez o tranziciji. To je tudi doba poveličevanja Janeza Janše, Jožeta Možine, demokratične opozicije in »prave Cerkve«. To je tudi čas »osebne zrelosti«. Opravi šolo za električarja, »za vsak slučaj, če me bo udba vrgla na cesto«, zapiše poln slavnostnega razpoloženja.
Da bi ga udba vrgla na cesto, se ne zgodi, prej narobe. Po ritualnem zaužitju golaža in piva v Unionu prestopi med pivovarski klan in postane urednik Dela. Potem služi krajši čas Pahorju, daljši Golobiču, naposled odkrije predsednika Türka, ki ga brani kot mati mlade, zapis z internetne strani LDS pa kaže, da se je že ogledal po novem gospodarju.
Če bo prišla druga republika, se bo vnovič prilagodil: tako silovito kot danes napada Janeza Janšo, ga bo hvalil. Vendar to ne bo nič novega: pod Slivnikom je pisal še kaj krepkejšega. Ima pa eno srečo: družbe, ki takšne ljudi producira, ne bo nihče mogel v celoti postaviti pred odgovornost. Če bi se to le zgodilo, in se bo na sodišču znašel njegov najbolj izpostavljeni manipulant, se bo gladko izvlekel s sklicevanjem na neprištevnost: če bo dobro predstavil svojo biografijo, ga ne čaka nič hudega.