FON_4412 Odkrito.si

FOTO: Na obisku pri Urški Vučak Markež

Sanja Grohar s fantom_osebni arhiv Svet24.si

FOTO: Poročila se bo letos poleti v Sloveniji

horoskop_napoved Svet24.si

Horoskop za soboto, 21. aprila

dva vzporedno, kolesarji Svet24.si

Čigave so ceste? Kolesarji sami krivi za nesreče?

niall horan videospot Najstnica.si

Niall Horan razkril svoje zdravstveno stanje

moški Njena.si

Šok: 'Oče' devetih otrok izvedel, da je neploden!

nuska Njena.si

Pompozne grimase žirantov ob pevskih nastopih

Slovenija

Domačinka pripoveduje drugo plat komunistične pravljice o Dražgošah

Deli na:
Domačinka pripoveduje drugo plat komunistične pravljice o Dražgošah

Foto: arhiv Reporterja

Dražgošanka Cilka Prevc, vdova po partizanu Mihi Prevcu, je z razmeroma kratkim pismom, ki ga je poltednik Gorenjski glas objavil 21. januarja 1997 v rubriki Prejeli smo, čez noč postala manjša medijska zvezda. Nehote je namreč ovrgla utvare trezno misleče večine, daje v mit povzdignjeno dražgoško bitko naposled le dovoljeno ocenjevati še drugače, kakor so jo desetletja dolgo prikazovali borci in »pooblaščeni" kronisti NOB.

Skoraj neverjetno je, kako burne reakcije proži stavek, v katerem je 70-letna ženica, ki je dogodke v prvih januarskih dneh 1942 doživljala neposredno, kot 14 let staro dekletce, izrazila začudenje nad dejstvom, da se kljub vsemu, kar je znanega o ozadju, poteku in mnogoterih posledicah tridnevnega spopada med Nemci in Cankarjevim bataljonom, na že tradicionalnih proslavah »še vedno govori o zmagi in ne o tragediji«.

Pravico do interpretiranja in razčlenjevanja stvari si očitno tudi v novil1 razmerah jemlje le ozek krog poklicanih (kdo in po kakšnem kriteriju jih izbira, ni mogoče zvedeti). Vsi drugi naj bi vdano poslušali in bili tiho, čeprav čas ni odpihnil trpkih spominov na trpljenje in na pomorjene svojce, ki so zagotovo bistveno manj popačeni in napihnjeni od tistega, kar je v preteklosti iz selekcioniranih podatkov, subjektivnih pričevanj in samohval posameznikov nameravalo prerasti v biser sodobne slovenske zgodovine.

Jeza.

Kakorkoli že, Cilka Prevc, Markova po domače - njen oče je po umiku partizanov postal ena od žrtev nemškega divjanja - je najbrž prestopila nevidno mejo, do katere so protagonisti epopeje o pionirskem kljubovanju okupatorjem na Gorenjskem še pripravljeni popustiti. Ko smo jo prejšnji torek obiskali, je povedala: »Najbolj me boli, ker člani organizacijskega komiteja prireditve Po stezah partizanske Jelovice v današnjem Gorenjskem glasu trdijo, da 'nakladam', in sprašujejo, kdo v meni podžiga sovraštvo.

Res smo morali pol stoletja molčati, a kot se zdi, naj bi celo šest let po uvedbi demokracije ne smeli odpreti ust. V minulil1 dneh mi je telefoniralo 26 različnih ljudi od vsepovsod. Čeprav nobenega ne poznam, so se predstavili in me podprli. Zadnji, ki je klical danes dopoldne, pa je dejal, naj se ne pustim poniževati in naj na nesramnosti odgovorim.

Dobila sem tudi eno anonimno zmerljivko, oddano na pošto v Selcih; neznana ženska trdi, da so za uničenje Dražgoš krivi vaščani sami, ker so izdajali...« Bolj kot slaboumnost, nastala pet kilometrov proč, je pozornosti vredna logika šestih avtorjev Razmišljanja ob članku Cilke Prevc, ki jo opozarjajo, da bi kljub katoliški vzgoji lahko kazala več hvaležnosti do »komunistične oblasti«. (V uredništvu so pustili naslove janez Lušina, Miloš Rutar, France Kavčič, Ludvik Jelenc, Zdravko Krvina in Slavica Pentek .)

Tistih 50 let ji je bilo menda dano v miru živeti, v miru obdelovati svojo posest in v miru vzgajati svoje otroke, ki jih je večino pripeljala do visoke izobrazbe. Vse to kajpak po zaslugi ureditve, v kateri je smela študirati tudi mladež iz hribovitih in revnil1 krajev. V prihodnosti, preroško ugotavljajo, bo drugače!

Foto: Bobo

Potvarjanje.

Gornja lekcija je najbolj raztogotila .grešničinega. mlajšega brata Franca Kavčiča. Poudarja, da se je pet sestrinih hčera in sinov dokopalo do kruha po zaslugi lastne pridnosti, skromnosti in odrekanja vse družine, ne pa zaradi širokosrčnosti komunističnega sistema. Cilka, gospodinja in kmetica, dobiva od smrti moža dalje po njem minimalno družinsko pokojnino, ki danes znaša 22 tisoč tolarjev. (Ovdovela je leta 1977, ko so bili otroci še nepreskrbljeni šolarji.)

Pokojni Miha Prevc, nekdanji borec Prešernove brigade, ni namreč nikoli prejemal borčevskega dodatka. Zato ne, ker sta njegova dva brata ob koncu vojne zapustila Slovenijo in si našla novo domovino v Angliji. Možaku se je za življenja zdelo pod častjo posebej moledovati najpravičnejšega od vseh režimov, prošnjo, vloženo naknadno, pa je pristojni organ seveda zavrnil.

In vendar je bil Cilkin starejši brat Janez Kavčič-Orlov tudi udeleženec NOB: vojaško kariero je končal kot podpolkovnik vojnega letalstva. 'Janez je umrl novembra 1992. Zveza borcev je takrat v časopisu objavila nekrolog, v katerem je pisalo, da je spomladi leta 1942 pobegnil iz zaporov v Šentvidu in se na Katarini pridružil partizanom,' pripoveduje Franc «No, dejansko ni nikamor pobegnil, temveč so ga skupaj s preostalimi 80 Dražgošani, ki smo bili zaprti v Šentvidu, po šestih tednih izpustili.

Eno leto je bil doma, ko pa je 3. februarja 1943 dobil poziv v nemško vojsko, je končno odšel v hosto... Ampak saj je vseeno! Reči hočem le, da tudi v sami uradni verziji dražgoške bitke mrgoli podobnih in še hujših netočnosti, napačnih ali zamolčanil podrobnosti in laži, ki so jih pravi zgodovinarji že v precejšnji meri ovrgli. Toda če nanje opozori kdorkoli od nas navadnih državljanov, je pri priči ogenj v strehi. Niti tega ni primerno omeniti, da smo pozimi 1942 partizanom brez izjeme rekli še gošarji.«

Pravljice.

Bo že držalo. Branilci izročil revolucije brez prevelikih nasprotovanj puščajo do besede zgolj redke strokovnjake mlajše, neobremenjene generacije. Eden od njih je Jože Dežman, kustos Gorenjskega muzeja in nečak legendarnega narodnega heroja Tončka Dežmana. Svojega noro pogumnega strica označuje kot osebo, ki ni nikdar prerasla nagnjenosti k najstniškemu pretiravanju in ki je spomine na partizanščino podredila nebrzdanemu poveličevanju dražgoške bitke.

V njej naj bi pobil več kot petsto emcev, kar je popoln absurd. Tudi Ivan jan, avtor treh knjig, kopice člankov in razprav ter lastnik bržkone najobsežnejšega gradiva na to temo, v odmevu na sestavek Cilke Prevc z dne 28. januarja potrjuje, da so v zasebnih stikih Tončka Dežmana že pred mnogimi leti zaman skušali postaviti na trdna tla, saj se fikcija o množici padlih okupatorskih vojakov ne bi izšla niti, če bi z vsakim nabojem, ki ga je imel, položil deset napadalcev.

Malo čudno je torej, da iz nastopov, govorov, memoarskil1 tekstov in šolskih lekcij v šestdesetih, sedemdesetih in v začetku osemdesetih let ni izginilo pravljičarstvo, zaradi katerega se še zmeraj zdi vprašljiva verodostojnost tudi čisto korektnih navedb bolj oddaljenega datuma. Vendar je takratna politična klima dobesedno spodbujala fantazmomanijo in prikrojevanje resnice.

Vaš novinar se je njega dni po naključju udeležil sestanka, na katerem je akademski slikar Ive Šubic, sam udeleženec spopada v Dražgošah, razgrnil osnutek monumen- talnega mozaika nad spomenikom tik pod vasjo - in le z največjo težavo izpodbil kritične pripombe, češ da dve tretjini upodobljenih likov nosi klobuke namesto titovk. »Primojduš, saj smo jih zares nosili!« se je branil. Popustil je le pri rdečih zvezdah, ki jih je namestil na več pokrival, kot je prvotno nameraval.

Foto: Bobo

Zagonelke.

Zato čisto sveža faktografska zmota dr. Matjaža Kmecla, slavnostnega govornika na letošnji spominski prireditvi, ni ravno prispevala k umiritvi strasti in navzkrižnih obtoževanj ob slehernem poskusu dvodimenzionalnega vrednotenja dražgoške bitke. V izvajanje je namreč vključil navedbo, da so esesovci kar pod Dražgošami pobili 40 Luksemburžanov, mobilizirancev v nemško vojsko, ki naj bi se odkrito izmikali jurišu na vas.

Tako Jože Dežman kot Ivan Jan, iz čigar knjige je dr. Kmecl domnevno črpal informacije, sta ga gladko demantirala - prvi celo s precejšnjo mero zajedljivosti. Kajti poglavje o vlogi in usodi Luksemburžanov ni dokončno raziskano, čeprav drži, da so emci že zaradi slabih izkušenj v decembrskih spopadih izgubili zaupanje vanje.

Na zelo skrbno obdelavo čakajo tudi z raznih strani navrženi namigi in indici, po katerih je gestapo v poznejši fazi vojne vsaj eno skupino Luksemburžanov poslal v vnaprej pripravljeno partizansko zasedo, partizani pa so e na enak način znebili nezanesljivih, od partije odpisanil1 borcev. Manever naj bi bil plod ultra tajnih zakulisnih obveščevalskih dogovarjanj, večinoma organiziranih v medvoški gostilni Pri Bohincu. A ta segment vojne na slovenskil1 tleh je dovolj občutljiv, da bo morebiti postal predmet nevtralnih zgodovinskih preverjanj šele, ko bodo pokopali zadnjega še živečega vpleteneža.

Mrtvi.

Kakšna je torej približna bilanca dražgoške bitke, če vanjo zajamemo še dosežke poljanske vstaje in naknadne posledice samega spopada pod obronki Jelovice? Nemški teror, brutalnost in razseljevanje intelektualcev, duhovnikov ter lokalnih uglednežev so omogočili, da je v ozračju tlečega revolta ..par komunistov nategnilo par sto Poljancev« - kot je moderator lanske okrogle mize v Poljanah, publicist Miha Naglič, skozi poenostavljeno definicijo neimenovanega zgodovinarja povzel fenomen nastanka Cankarjevega bataljona, ki naj bi na vrhuncu obstoja, pred jesenskim osipom, štel okrog 400 borcev.

(Komunistični pobudniki vstaje so informacijski vakuum, ki ga je vzdrževala nemška oblast, zapolnili z bajko o popolnem porazu emcev pred Moskvo in o skorajšnjem prodoru Rdeče armade do Karavank). Bataljon je 12. decembra 1941 v Rovtu uničil močno okupatorjevo policijsko patruljo 50 mož. Pozneje, med dražgoško bitko, je bilo na nemški strani ubitih 27 vojakov, o številu ranjenih pa se posamezni avtorji še vedno malce razhajajo. (Dva Dražgošana, pred 55 leti odpeljana v šentviške zapore, pravita, da jil1 je 16 ležalo venem od sosednjih prostorov, in po njihovil1 izjavah so bili vsi zadeti med obleganjem vasi).

Slovenska stran v širšem pomenu besede je uspehe drago plačala: 8 ubitih partizanov v Dražgošah, od tega 6 ali 7 mitraljezcev, ki so Nemcem povzročali daleč največ preglavic; 14 padlih na Mošenjski planini, potem ko se je bataljon po umiku čez Jelovico razdelil v tri ali štiri skupine (eno od teh so gorski lovci presenetili med spanjem v leseni kočo; 41 pobitih vaščanov in 81 požganil1 poslopij v naknadnem divjanju okupatorjevih rabljev; številne žrtve kazenskih pohodov, katerimi je poveljstvo na Bledu skušajo v naslednjih tednih in mesecih razbiti «banditske tolpe»; najmanj 6 civilnih žrtev likvidacijskih akcij partizanov zoper domače izdajalce v Selški dolini...

Likvidacije.

Kar zadeva likvidacije, je zanimivo, da so se režimski kronisti doslej potruditi deloma pojasniti le vzrok za uboj selškega župana in mlinarja Franca Be1ledika. Slednji je, v vlogi varuha interesov domačega prebivalstva ter nekakšnega veznega člena med njim in okupacijskimi oblastmi, dvema odposlancema Dražgošanov, ki sta ga prišla obvestit o navzočnosti »gošarjev«, dejal, naj jm na vsak način prepričajo, da ne morejo ostati, ker v nasprotnem primeru nič in nihče ne bo preprečil krvavega posredovanja Nemcev. Toda od poveljnikov bataljona je, kot vedo domačini, edino komandir Pečnik, katerega moštvo je bilo nastanjeno v Kavščevi hiši, menil, da je bolje, če zapustijo vas.

V Rusiji šolanega komunista je skrbelo zlasti pomanjkanje streliva. Vendar je drugačno stališče Gregorčiča, Žagarja in Bernarda prevladalo, Pečnika pa je dva meseca pozneje nekje nad Kropo za kazen zaklal eden od tovarišev v orožju. A vrnimo se k podjetniku Benediku, sicer intimnemu občudovalcu nemških delovnih navad, organizacijskih sposobnosti in tehnične kulture. Po izbruhu vOjne ni skrival razočaranja nad barbarskimi metodami, ki so jih nemudoma začeli prakticirati zavojevalci.

Slutil je, da bo nepotreben teror sprožil reakcije, in se bal razmaha komunističnih nazorov. Zavedal se je tudi, da posebna Hirnmlerjeva odredba o začasni zaustavitvi izseljevanja ljudi z Gorenjske, izdana 25. avgusta 1941 po posredovanju peščice bolj razsodnih Slovencev nemškega rodu (zasluge naj bi imel zlasti Radovljičan dr. Kaltenegger), zamuja več mesecev, saj je po Hitlerjevem napadu na Sovjetsko zvezo vajeti vzelo v roke militantno boljševistično krilo v OF.

Po apokalipsi v Dražgošah je zgodaj spomladi 1942 s težavo izposloval vsaj izpustitev 81 v Šentvidu zaprtih Dražgošanov, o čemer kot o manjšem čudežu pripoveduje že Franc Kavčič, ki je od blizu gledal, kako so dan ali dva poprej enako veliko skupino vaščanov Mišač pri Dobravi strpali v vagone in poslali v koncentracijska taborišča.

Foto: Bobo

Upor.

Benedika je pokosila krogIa avgusta 1942, ko se je peš vračal od nedeljske maše iz Selc v Dolenjo vas. Umiral je dobri dve uri. Vmes je bil vseskozi pri zavesti in je vztrajno zahteval, da zaradi njega ne smejo izvajati nikakršnih represalij, nikakršnega streljanja talcev.

53 let pozneje, ob otvoritvi spominske plošče na steni pokopališke kapele v Selcih, je ta detajl prvi javno, pred zbrano množico, razkril dr. Tine Velikonja. Zakaj so januarja 1943 partizanski likvidatorji v pičli uri s puškinimi kopiti pokončali Benedikovo vdovo Ano, ustrelili njegovega sina Franca, vaškega gostilničarja Jurija Berganta, znano dobričino, ter zraven še dva druga Dolenjščana, pa se neidentificiranim -režiserjem- iz ozadja doslej ni zdelo vredno razložiti.

Škof dr. Vekoslav Grmič, eden od gostov decembrske Glasove preje v Poljanah, je polemiko o upravičenosti upora Slovencev označil kot neumno, saj je šlo za visoko moralno dejanje in za udejanjenje naravne, tudi katoliško utemeljene pravice do upiranja brezobzirnim poskusom narodovega iztrebljanja. Vendar je v dokaj naelektrenem vzdušju vseskozi ostajal na načelni ravni in se je diplomatsko izognil razčlenjevanju dražgoškega konflikta.

Ta je, če ga ocenjujemo iz psihološkega in geopolitičnega Vidika, predstavljal hladen tuš za naciste in hkrati veliko spodbudo komunističnemu gibanju. V očeh vrha KPJ s Titom na čelu je spričo izredne odmevnosti najbrž prinesel pomembne točke slovenskemu partijskemu vodstvu ter utrdil prepričanje o njegovih sposobnostih in o borbenem duhu Slovencev nasploh.


Apokalipsa.

A že po strogo vojaški logiki, ki upošteva konkretne dosežke, koristi in izgube, je bila bitka v Dražgošah nesmisel. Najspornejša pa je kajpak etična plat, saj so partizani zavestno spremenili vas v bojišče in nič hudega sluteči civilni živelj proti njegovi volji izpostavili grozljivim konsekvencam - čeprav opozoril, da takšno početje pelje v katastrofo, ni manjkalo.

Gre za omejen primer zgodnje totalizacije vojne, kakršno je v sili razmer prakticiral Stalin, ko je v uvodni fazi velikega spopada, med obrambo Moskve, goloroke množice nagnal ustavljat nacistični uničevalni stroj, in kakršne se ni ustrašil Hitler, ko mu je začela teči voda v grlo. (Goebells: -Vsi smo bojevniki, vsa dežela je fronta, vsaka hiša je trdnjava!«)

Zato so Dražgoše specifika, ki zasluži ločeno obravnavo in poseben pristop. Ni jih mogoče metati v isti koš z Žirovskim vrhom ali Poreznom kot so bombardiranje Dresdna zgodovinarji oddvojili od sistematičnih zračnih napadov na nemška industrijska središča in prometna vozlišča.

Kajti navzlic Churchillovim izmikajočim tolmačenjem je šlo za akt maščevanja, za grobo, vojaško neutemeljeno uničenje mesta brez motečil1 tovarn, na katerem so prvič preizkusili nepogasljive fosforne bombe, predhodnice napalma... Se pravi, da bitka še traja. Bitka za celovito resnico o Dražgošah namreč.

VIR: ARHIV TEDNIKA MAG