Dramske pisateljice in pisatelji: odpoved razstave slovenskih umetniških del v EP je (nezaslišana) tragedija

Enota dramskih pisateljic in pisateljev, ki deluje v okviru ZDUS, je v odzivu zapisala, da bi pred letom in pol odpoved razstave slovenskih umetniških del v Evropskem parlamentu med slovenskim predsedovanjem Svetu EU označili za (nezaslišano) tragedijo, danes pa se po njihovih besedah "(nezaslišane) tragedije vrstijo ne samo dan za dnem, ampak iz minute v minuto, tako da jim kot pišoči umetniki ne zmorejo več dajati oznak, saj jih je zmanjkalo".

Spomnili so, da so priprave za razstavo v polnem teku, umetniki, kustosi in številni drugi so v to vložili nepregledno število ur. V enoti so se ob vsem skupaj vprašali, kako lahko minister za kulturo Vasko Simoniti na tej točki kar odpove nekaj tako pomembnega za našo državo.

"Smo majhna država, trg, ki ga tako imenovana sredinska provenienca rada valja po ustih in v takih ali drugačnih občilih, je majhen, vsaka priložnost za predstavitev del naših izjemnih umetnikov v tujini je velikega pomena tako za državo kot umetnike same. Razstava del iz držav, ki predsedujejo EU, je tradicionalna, odpoved je vsaj nekulturna, če ne že povsem neprofesionalna," piše v odzivu.

Prav tako so se v enoti odzvali na ukinjanje financiranja medijem, pri čemer je po njihovih besedah "narobe prav vse", ter izpostavili posledice, ki jih ima to za kakovost samih medijev. Zadevo so ponazorili na primeru vse slabšega medijskega predstavljanja umetnosti in vse večje zapostavljenosti tako dela kritikov kot tudi izrazitega padca kakovosti kritik.

"Kako bomo torej svoje zanamce naučili dobrega kritiškega odziva in novinarstva? Domnevamo, da ministrstvo za kulturo in vlada o tem razmišljata. Kaj hočeta naučiti prihodnje generacije? Da kvaliteta ni pomembna? Da so reklame v medijih bolj pomembne kot kvalitetni prispevki? Gremo torej s slabega na slabše in še na slabše in še na slabše," so zapisali.

Dodali so, da so v enoti v prvi bojni vrsti za uravnoteženost in podali primer: "Če npr. gledališka kritičarka oziroma kritik porabi čas za ogled predstave in seveda nujno branje besedila, na podlagi katerega je predstava nastala, in potem za pisanje kritike, mora za to prejeti temu primerno plačilo. Tako je stvar uravnotežena. (Tukaj seveda posebej ne navajamo časa in sredstev, ki ga je in ga mora kritičarka ali kritik nenehno vlagati v izobrazbo, v spremljanje teorije in novosti v domačem in tujem prostoru in seveda ostalih umetniških zvrsti, ker se nam to zdi samoumevno.) Uravnoteženost je v medijih in povsod drugje nujna, topogledno ima vlada prav."