Ministrica za notranje zadeve Katarina Kresal je napravila vse možne napake, ki so ji bile na voljo, povzeli pa bi jih lahko v skupnem imenovalcu: njen piar je bil – kot da bi ga ne bilo.
Drama Andreja Hienga Osvajalec je bila objavljena že leta 1970, a je še danes živa po umetniški armaturi in sporočilu, ki ga nosi. Pripoveduje o drugi generaciji španskih konkvistadorjev, ki je prvo – osvajalsko in revolucionarno – poterjala za potrošek: češ kako ste sploh ravnali in zakaj je bilo potrebno toliko krvi.
Prenesena na naš enobe se ta zunanja interpretacija da razumeti tako: očetje so nam izborili domovino, sinovi pa ne vedo dobro, čemu ta sploh hasne. Radi bi brez truda živeli, najraje na račun bojevitih prednikov. S sporočilom Hiengove drame smo želeli okomatati sedanje politične razmere: glej ga zlomka, celotna garnitura tranzicijske levice se nam je ob tem tekstu naravnost postavila v vrsto, od enobeja do zadnjih peripetij iz Baričevičeve garaže.
Drnovšek in Kučan sta od konca osemdesetih let vzpostavila rekonkvisto socialistične Slovenije. Spomnimo se, osamosvojitveni dnevi so bili redka izjema, ko smo razmišljali drugače. Potem je bilo tako, da so s cenzuro in samocenzuro javni prostor dobrih petnajst let obvladovali tako, da je veljalo samo tisto, kar je bilo kontinuiteta socialističnega razmišljanja v javnem prostoru. »Obrtna spričevala« so dobivali pretežno tisti, ki so skrivaje se za neformalnimi združbami kučanovskih forumov ali Drnovškovih tajnih združb kovali svoje cente iz divjih privatizacij, menedžerskih odkupov in podobnega.
Ko sta se v sredini prejšnjega desetletja Kučan in Drnovšek umaknila z oblasti, se je pokazalo pravilo, ki mu posvečamo današnji članek. Druga generacija (tedaj še pod Antonom Ropom) preprosto ni bila dorasla prvi. To se je videlo ne samo v tem, da je bil Rop prvi, ki je izgubil volitve na tranzicijski levici, temveč tudi po tem, da je zanihala v kaos. Monolit eldeesa je razpadel, njegovi protagonisti so si nekaj let lučali v glavo kaménje, odrešitve pa ni bilo, kot bi se šla skrit v kitov trebuh.
Ker so bile zadnje volitve bolj referendum o Janezu Janši, ki ga je hkrati orkestrirala celovita odpoved katoliškega bloka, je na oblast prineslo Boruta Pahorja. Pozorni opazovalec je že tedaj razumel, da bo v tem mandatu na oblasti – opozicija. Res se je javni prostor skoraj docela zaprl, kapitalska moč pa zgostila v gremijih, ki še danes slišijo na mistično dvojico Drnovšek-Kučan. To stanje pa to pot ni bilo rezultat premočrtne volje kot v devetdesetih, temveč nevrotičen refleks, izhajajoč iz paničnega strahu.
Po razkritju afere Ultra se je pokazalo, da si želi Golobič zlagoma utišati kritično javnost v avdiovizualnih medijih: ukinjanje oddaj, priprava (tudi protiustavnih) zakonov o RTV in tako naprej pa niso samo dejanja, v katerih je moč slediti ambiciji po podrejanju javnega prostora, rekonkvisti. Ne, takšno lomastenje najprej odkriva življenjsko nesposobnost in neprilagojenost njegovega tvorca, pripadnost tistemu, kar bi z bolj literarnim jezikom poimenovali tip konkvistadorjev Kihotovega kova.
Takšne najdemo tudi v Baričevičevi garaži. Ministrica za notranje zadeve je napravila vse možne napake, ki so ji bile na voljo, povzeli pa bi jih lahko v skupnem imenovalcu: njen piar je bil – kot da bi ga ne bilo. Dolgo že nismo videli, kako bi se vsak stavek politika obračal zoper njega samega. Tako učinkovita tehnika govora je njeno politično kariero zapečatila v dobrih treh tednih, čeprav – verjamemo –ni sestopila v podzemlje rožnodolske garaže, najsi to jemljemo dobesedno ali kot prispodobo.
»Pojedina požre požeruhe,« nam je Hieng v Osvajalcu razložil že pred štirimi desetletji, in tega se je slovensko ljudstvo v zadnjih dneh dodobra nagledalo. Kaj pa so Golobičevi lastniški pohlepi drugega kot prevelik zalogaj v grlu ali pretežka enačba za prešibko pamet. Mislil je, da se mu bo izšlo, pa se mu ni. Tudi Katarina Senčna je bila prepričana, da bo v nedogled sijala, privzdignjena nad žolti drob vsakdanjosti. In uživala privilegije življenja, kot se ustvarja v polegalnem zakulisju slovenskih tranzicijskih homatij. Potrebno je bilo razkritje iz garaže (ne več ne manj, dodajamo naš komentar), da se je v obliki prav dokumentarnega filma zgrožena javnost seznanila z globljimi razlogi »motivacije« Katarine Kresal za politični aktivizem in javno kariero.
Pri generaciji konkvistadorjev Kihotovega kova ne moremo mimo predsednika vlade. Če rečemo, da je stopil v prevelike čevlje, nismo zatipali v temo. Borut Pahor je namreč dokazal, da se tisti stvari, na katero se res razume, reče dvajset let sprehajati novo obleko pred kamerami. Je tudi prvi predsednik vlade v RS, ki nima javnega cilja. Vprašanje, ki bi ga zares zmedlo, bi se najbrž razvijalo v tejle smeri: »Predsednik, lahko z nekaj besedami označite, kakšen je leta 2010 Vaš namen na mestu, ki ga imate?« Čeprav bi odgovor zahteval kar najbolj precizen jezik, bi najbrž slišali nekaj neobvezujočih, z vseh vetrov naklatenih marenj. Politik brez cilja pa je kot človek brez identitete. Za Pahorja je zato razumljivo, da odsotnost (politične) osebnosti maskira s suknjo plemenitega porekla. Nečemu podobnemu služijo uhani ministrice za notranje zadeve, ki so tako zbodli Nika Kavčiča, prvega človeka generacije pravih konkvistadorjev.
V tej državi je zato na oblasti opozicija. Ob nezrelosti garniture iz druge generacije drugače ne more biti. Ona je tudi največji blagor demokratičnega »zimzelena pod snegom«. Ob parlamentarnih interpelacijah se vsak dan bolj zdi, da je res tako.
