Dr. Roman Vodeb: Pri nas je uradna stroka kontaminirana z levičarsko politiko in ideologijo in feminizmom

Dr. Viljem Ščuka, otroški zdravnik in klinični psihoterapevt (za tednik Reporter iz nepojasnjenih razlogov ni želel sodelovati, op. p.) je v pogovoru za Dnevnik pred tremi leti dejal, da istospolne družine delujejo podobno kot heteroseksualne, da eni partnerji pač dajejo več ljubezni, drugi več odgovornosti, odvisno od osebnostnih značilnosti, pomembno je le, da otrok dobi oboje. Dodal je, da so vse drugo le predsodki. Kakšen je vaš odgovor na njegovo razmišljanje?

Viljem Ščuka je pediater in ne razume psihoanalize – preprosto je ne ‘šteka'. To sem mu povedal pred 15 leti na nekem njegovem predavanju oz. seminarju. Prisotne je prepričeval z nekimi »geštalt pristopi«, ni pa vedel za vlogo in pomen nezavednega in narave potlačitev ter za bistvo Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa. Ščuka nima tistega znanja, kot ga imam sam. Če istospolne družine delujejo »podobno« kot različno spolne, pomeni, da bo psihična struktura otrok zgolj in samo »podobna« psihični strukturi »normalnih« otrok. Ščuka premalo ve o spolni identiteti, spolni želji, etiologiji moralne razsodnosti in tabuju incesta, zato se mi ne da zgubljati besed za to, da bi komentiral njegove poglede.

Zakaj se večina znanih slovenskih psihoterapevtov noče opredeliti do teorije spola oziroma jo celo raje podpirajo? Do nje so doslej zavzeli odklonilno stališče le zdaj že upokojeni psiholog dr. Dušan Jamšek (tako kot dr. Viljem Ščuka ni želel pojasniti svojih stališč za tednik Reporter, op. p.), pokojni Bogdan Žorž in dr. Janek Musek.

No, še kdo bi se našel. Pri nas je uradna stroka kontaminirana z levičarsko politiko in ideologijo in feminizmom. Ljudi je strah, kaj se jim lahko zgodi, če bodo javno govorili. Nekateri se bojijo za službe, drugi za upad strank/klientov. Bojim se tudi, da nihče v resnici ne razume jedra zablod in teoretskih temeljev teorije spola.

Kateri podatki o življenju v istospolnih družinah so vam znani? Doslej so bila že večkrat dana opozorila o prisotnosti nasilja v istospolnih zvezah, kratkotrajnosti teh zvez ter večji izpostavljenosti okužbam z virusom HIV.

Bral in poslušal sem izpovedi posvojencev oz. otrok, ki so živeli v istospolni partnerski/starševski skupnosti. Te izpovedi so pogojno uporabne. Lahko pa nekatere grozljive izpovedi služijo samo kot dokaz, kako škodljivo je tako eksperimentiranje. Mene HIV, nasilje in trajanje partnerskih zvez teoretsko ne zanima – osredotočam se na problem mentalnega zdravja, spolnosti in moralnega razsojanja, ki niso razrešili Ojdipovega kompleksa.

Kakšno je vaše stališče do delovanja znanega ameriškega terapevta dr. Josepha Nicolosija, ameriškega kliničnega psihologa in ustanovitelja Zveze za raziskovanje in terapevtsko obravnavo homoseksualnosti, ki je Italijana Luco di Tolvo odvrnil od homoseksualnosti, o čemer je tudi pričeval v Sloveniji?

O Lucu di Tolveju sem se tudi jaz razgovoril. On je razvpit primer, ki si z medijskim pojavljanjem gradi poslovno kariero. Njega ne moremo jemati paradigmatsko. V tem primeru naj rečem, da so določeni tipi homoseksualnosti »ozdravljivi« s psihoterapijo, ker gre v načelu za biseksualne ljudi, ki pač občasno in obdobno prakticirajo seks z istim spolom, občasno pa z nasprotnim. Njihova oz. di Tolvejeva etiologija homoseksualnosti je specifična, ker je najverjetneje posledica spolnih zlorab. V bistvu gre za heteroseksualce, ki imajo »rahel« problem z Ojdipom in spolnimi zlorabami v otroštvu.

Kako kot teoretski psihoanalitik ocenjujete ravnanje na osnovnih šolah, kjer dopuščajo možnost obiska aktivistov, ki propagirajo istospolnost, otroci pa pri pouku etike nimajo možnosti, da povedo svoje mnenje o tem, kakšna družina se jim zdi primerna, sprejemljiva.

Učbenik oz. priročnik Ljubezen je ljubezen in aktiviste LGBT iz Amnesty International, sem ostro kritiziral že takoj, ko je priročnik izšel. Napisal sem dolgo kritiko na to temo, ki sem jo pod poglavjem o absurdih objavil tudi v svoji knjigi O spolu. Ta »priročnik« lahko na otroke deluje kot spolna zloraba – podobno kot gledanje pornografije. Gre za homoseksualno propagando, ki otroka kontaminira, torej »zastrupi« spolno željo in celo spolno identiteto. Vse skupaj je videti kot latentno novačenje podmladka za prakticiranje istospolnega seksa. Osebno sem celo proti kakšni detajlni institucionalni spolni vzgoji, ki je v resnici nepotrebna – razen ko je deklice treba poučiti o menstruaciji in kontracepciji. Ljudje, ki propagirajo ta »priročnik« ali so za kakšno detajlno spolno vzgojo v šolah, s svojimi pogledi samo dokazujejo, da v resnici, kor sem dejal, ničesar ne razumejo – ne etiologije spolne želje ne spolne identitete.

Slovenske knjižnice so lani začele projekt Rastem s knjigo. Dijaki so dobili v dar knjigo Suzane Tratnik Ime mi je Damjan zaradi propagiranja teorije spola. Kako vprašljivo je lahko branje te literature?

Suzana je moja sošolka na enem od mojih treh podiplomskih študijev. Nikoli je ne bom pozabil in sem ji hvaležen, ker mi je »zrihtala« Freudove Metapsihološke spise. Ona je lezbijka – torej zaznamovana s tem svojim simptomom in posledično z vso spolno frustracijo. Napisala je knjigo, ki jo ideološko spotaknjeni legebitrovci in njihovi levičarski privrženci sedaj slepo silijo otrokom v obvezno branje. Teorijo spolov (genderjev) sem podrobno obdelal s kritiko Erwinga Goffmana in seveda Simone de Beauvoir. Tam sem vse razložil, a kaj ko mi ne pustijo v medije. Psihoanalitična resnic o družbenem spolu (gender) v Sloveniji pač še ni prišla na dan.

Norveška skupaj s Švedsko velja za državi, ki sta najprej uzakonili istospolno skupnost. Na Norveškem so ukinili financiranje teorije spola, s tem so zaprli inštitut, namenjen raziskovanju teorije spola. Ali bo to v prihodnje, vplivalo, morda pa že vpliva, na spremembo odnosa norveške javnosti do teorije spola? Kaj to pomeni za homoseksualno in gejevsko skupnost na Norveškem?

Norvežani – bolje rečeno Norvežanke – imajo sedaj drugo taktiko: financirajo gender-projekte in feminizem po mnogih evropskih državah, tudi v Sloveniji. Oni bi s tem (so)financiranjem radi malce streznjeni Norveški posredno dokazali, da preostala Evropa sledi norveškemu feminizmu in njihovi teoriji spola. V Sloveniji Norvežanke sofinancirajo mnoge feministične (in legebitrovske) projekte. Norveški humorist, ki je posnel znameniti film, je genialno osmešil teorijo spola, in to celo brez sklicevanja na psihoanalizo, ki kot miselni koncept na Norveškem (žal) sploh ni razvita, tudi zato je teorija spola tam dobila takšna krila.

Zanima me, ali ste imeli kot osebni svetovalec in psihoterapevt izkušnje z odraslimi posamezniki, ki jim zaradi posvojitve niso dostopni podatki o njihovih pravih starših, sorodnikih? Kako se odzivajo, kakšne so njihove osebnostne težave?

Angleži so posneli oddaje o ženskah, ki niso poznale svojih očetov – njihove življenjske kalvarije so grozljive. Na »konec sveta« so jih šle iskat, da bi jih videle, se z njimi pogovorile. Poznam kalvarijo narkomana, ki ne ve, kdo je njegov biološki oče. Zaradi tega je osebnostno zelo »razštelan« in trpeč. Poznam zgodbo ženske, ki je pri 26 letih dokončno spoznala, da je njen biološki oče drug moški kot »oče«, ki ji je očetoval. Deset let je to slutila, in sedaj je njena glavna želja, da bi se pogovarjala z biološkim očetom, da bi jo čustveno sprejel. Poznam žensko, ki sluti oz. kar nekako ve, da ima sestro dvojčico, ki je bila posvojena na Hrvaško, dala bi vse, da bi jo srečala. Ta sestra na Hrvaškem pa tega ne ve … Poznam posvojenca temnejše polti, ki ga je posvojila družina »brezpigmentnih« in pegastih staršev. Ti otroci/ljudje pogosto zelo trpijo vse življenje.