Pismo objavljamo v celoti:
Spoštovani poslanci, ministri in predsednik vlade,
nobeno presenečenje ni, da Evropska komisija pričakovano ni podala mnenja glede slovenske tožbe proti Republiki Hrvaški v povezavi z neizvajanjem arbitražne razsodbe o meji s strani Hrvaške.
Predsednik Slovenskega panevropskega gibanja, dr. Laris Gaiser, je v imenu gibanja že lani, 13. julija 2017, zaprosil Ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije, da bi vsi akti, povezani z arbitražo, postali javno dostopni. Ministrstvo je 8. septembra 2017 prošnjo zavrnilo z utemeljitvijo, da bi to lahko povzročilo škodo, ki bi lahko nastala ob implementiranju arbitražne razsodbe.
Dr. Gaiser ostaja prepričan, da bi objava vseh dokumentov, s katerimi se je Republika Slovenija zagovarjala – in do katerih ima neomejen dostop tudi Republika Hrvaška – pomagala državljanom Republike Slovenije bolje razumeti nastalo situacijo. Razsodba »ad hoc« imenovanega sodišča temelji le na aktih, ki so jih pogodbene strani predstavile v postopku; razsodba je oblikovana na podlagi zagovorov in tudi dogodkov, ki so se dogajali v času sojenja.
Arbitražna razsodba je bila kompromitirana s strani ministra Karla Erjavca zaradi njegove objektivne in subjektivne odgovornosti pri vodenju tega projekta; istočasno je na sojenje vplivala tudi odločitev predsednika vlade RS Mira Cerarja, da ministra Erjavca ne odpokliče oziroma da ne pripravi posodobljene strategije. Politično nesprejemljivo je, da so Vlada RS in vse poslanske skupine nekritično sprejele razsodbo arbitražnega razsodišča, ki je popolnoma nagradila pozicije Republike Hrvaške ob dejstvu, da sama Republika Hrvaška izida razsodbe ne sprejema zaradi notranje političnih razlogov. Arbitri so v paragrafu 5.5 jasno napisali, da je razsodba zavezujoča le do trenutka ali v primeru, da se pogodbene strani ne dogovorijo drugače. S tem so arbitri posredno priznali lastno nemoč v nastali situaciji in prekršili mandat Sporazuma o arbitraži, v katerem piše, da mora razsodba predstavljati dokončno in zavezujočo odločitev spora.
Nesprejemljivo je, da se Slovenija enostransko odpoveduje ozemljem, da omogoča občinskemu svetu občine Piran razpravo o izbrisu štirih zaselkov na levem bregu Dragonje – ki bi posledično postali terra nullius (nikogaršnje ozemlje) in da se odpoveduje državljanom Republike Slovenije tudi tako, da jim ne nudi nujne medicinske pomoči, kot se je zgodilo v primeru družine iz Razkrižja.
Administrativni organ Evropske unije, Evropska komisija, se ni postavila v bran slovenskih interesov, ker je tožba proti Republiki Hrvaški še ena nesmiselna politična poteza, s katero odgovorni za nastalo situacijo očitno želijo časovno zamakniti lastno odgovornost in politično zavajati slovenski narod.
Vsem poslancem predlagamo, da:
- ne podprejo tožbe proti Republiki Hrvaški, ker arbitražna razsodba nikakor ne predstavlja kršenja Evropskega prava. Poslancem predlagamo tudi, da od Vlade RS zahtevajo natančno obrazložitev morebitnih zakonskih kršitev Republike Hrvaške;
- da se od poslancev in ministrov, ki bodo tožbo podprli, zahteva politično in pravno odgovornost, v kolikor bo tožba vložena in slovenske zahteve zavrnjene;
- da od poslancev in ministrov, ki bodo podprli tožbo, zahteva finančno odgovornost za dodatne stroške odvetniških storitev in različnih svetovalcev, ki jih bo povzročila zavrnjena tožba;
- da od Vlade Republike Slovenije zahtevajo objavo vseh dokumentov s katerimi se je Republika Slovenija branila pred arbitražnim sodiščem, saj imajo ljudje, ki so vladi podarili mandat z referendumom, pravico vedeti, kako je mandatar opravil nalogo;
- da zahtevajo pojasnilo od Vlade Republike Slovenije ali je Slovenija v arbitražni postopek predložila vse dokumente iz obdobja razpada Avstro-Ogrskega cesarstva, ki so jasno dokazovali meje med Slovenskimi deželami in kraljevino Madžarko (današnjo Hrvaško republiko) in so na voljo v arhivih Republike Avstrije. Meje Slovenskih dežel Avstrijske krone so bile natančno določene in mednarodno priznane tudi v času druge svetovne vojne. Samo z opredeljenimi mejami, s katerimi je Slovenija pristopila k Jugoslaviji, je lahko skupno državo tudi zapustila. Drugače bi to pomenilo, da imajo notranji upravni akti večjo moč od mednarodnih aktov;
- da zahtevajo zamrznitev vseh enostranskih potez, ki lahko škodijo interesu Republike Slovenije;
- da zahtevajo pripravo nove diplomatske in zunanjepolitične strategije, ki bo pripeljala do neizbežne bilateralne rešitve;
- da zahtevajo dokončno odgovornost ministra Karla Erjavca za njegova ravnanja v času arbitraže;
- da od arbitrov zahtevajo izvirno interpretacijo paragrafa 5.5 in njegove povezave s členom 7. Sporazuma o arbitraži.
Zakaj vlada v odstopu hiti v dokončno rešitev in pospešeno izvaja določila arbitražne razsodbe, ki to niti ni, če je vsebina le-te za prebivalce Slovenije škodljiva?
dr. Laris Gaiser, predsednik SPG
