»Naj bodo ti zapiski v spomin na očeta hčerki Lidiji, morda jih bo lahko uporabil tudi kronist, ki bo želel osvetliti košček dobe, ki sem jo doživljal, slednjič pa tudi kot moja poslednja volja in želja«. To je v svojem dnevniku zapisal telovadec in pravnik Leon Štukelj. Avtorji knjige so se zato čutili dolžne – saj so postali njegovi kronisti – predstaviti rezultate raziskovanja njegovega življenja.
Po izidu Prevaranih sokolov sta Aleks Leo Vest in Ivan Čuk hčer sokola Leona Štuklja Lidijo Pauko zaprosila za vpogled v njegov arhiv. Je v mariborskem pokrajinskem arhivu (obsega 22 škatel), sta zvedela, vendar v njem nista našla ključne besede sokol, ki ju je zanimala. »Dolenjski muzej je ob 120-letnici njegovega rojstva prav takrat začel pripravljati razstavo, h kateri sem bil povabljen kot soavtor. Tako sem imel vpogled tako v arhiv, ki ga je na njegovem domu hranila hčer, kot tudi v pokrajinskem arhivu,« nam je pojasnil Čuk. Iz prvotne zamisli, da bi napisala članek in nato krajšo knjižico, je nastalo obsežno delo (dobrih 400 strani).
Soavtorica knjige Gospod Leon Štukelj in Tovarišija je tudi publicistka Alenka Puhar. Ker je bila Puharjeva prva novinarka, ki je Leona spraševala še o čem drugem kot o gimnastiki, je imela že kar izdelan pogled na njegovo življenje, vedela sta, da bi bila odlična sodelavka pri tem projektu, nam je še dejal Čuk. »Delo o takšni osebnosti vendarle terja nekaj več kot povzemanje in interpretiranje arhivskega gradiva. V uvodu je izvrstno prikazala njegovo bivanje med nami – izven konteksta telovadbe.« Še posebej mu je v zadovoljstvo, da je Štukelj kot pravniška avtoriteta potrdil vse navedbe iz knjige Prevarani sokoli.
V knjigi so objavljeni spomini in dokumenti, ki jih v svojih dveh predhodnih knjigah ni upal ali želel objaviti. Dokumentiran je tudi kazenski postopek proti njemu po vojni. S pomočjo njegovih spominov in kazenskega spisa je osvetljeno njegovo delovanje med drugo svetovno vojno.
Odlomki iz Štukljevih spominov:
»Ni mi vseeno če utrpim zlo osebno, celo pa mi ni vseeno, če bi s svojim do sedaj svetlim zgledom v slovenskem narodu, za katerega čast in sloves sem imel s svojimi mednarodnimi uspehi srečo vsaj nekoliko doprinesti, krivično zapadel v temo nečastne sodbe«.
»Komunistom pravzaprav nisem zameril, šlo je za malega človeka, ki so mu ponujali sanje in prihodnost, kakršna v resnici ni bila dosegljiva. Bolj zamerim, ali pa se čudim, naši nekdanji inteligenci, s katero sem se tudi sam družil. Nikakor med take nevedneže ali zapeljance ne štejem osveščene inteligence krščanskih socialistov s Kocbekom na čelu in liberalcev. Ti so vedeli, kaj je počenjal Stalin v Rusiji, in njegova grozodejstva jih niso zadrževala, da se ne bi združili«.
»Sokolstvo z nalogo in z vzrokom svojega rojstva, tedaj v prvotnem strogo narodnem pomenu, more znova pognati korenine samo ob pogojih narodne ogroženosti. Vstop v EU bo verjetno ustvaril podoben položaj in takrat se bo potrebno braniti, da ne utonemo v poplavi drugih narodov ter da obdržimo svojo bitnost /entiteto/. Zato ni mogel Partizan niti ne more sedanja katerakoli telesnovzgojna organizacija dobiti nekdanje sokolske enakosti /identitete/«.
