Dr. Alojz Rant (1901–1987) je bil rojen v Retečah pri Škofji Loki. Služboval je na več sodiščih po Sloveniji in nekdanji Jugoslaviji. (Bil je tudi tajnik t. i. Stola sedmorice v Zagrebu.) Potem ko so mu kljub oprostitvi leta 1946 vzeli volilno pravico (»Ker po osvoboditvi ni pokazal nikake volje do sodelovanja pri delu za našo obnovo in je še danes nasproten ljudski oblasti, mu … ne pripada volilna pravica«), so ga leta 1949 vnovič aretirali in poslalii na družbeno koristno delo.
Gradil je elektro centralo v Medvodah in dom milice v Tacnu. Kot je popisal njegov nečak lani oktobra preminuli Ivan Igličar v knjigi Od sodnika do župnika, se je tudi na prigovarjanje sošolca v Škofovih zavodih ljubljanskega škofa Antona Vovka odločil za duhovništvo; doktor prava je končal še visoko teološko šolo na Reki. Škof Vovk ga je leta 1956 posvetil v ljubljanski stolnici, nova maša pa je bila v domači cerkvi v Retečah. Nazadnje je bil upravitelj župnije Velesovo pri Kranju, upokojil se je leta 1979, umrl pa konec leta 1987 v domu ostarelih duhovnikov Ljubljani.
Omenili smo, da Rant »ni kazal nikakve volje do sodelovanje pri delu za našo obnovo«, kot je leta 1946 zapisala komisije za volilne imenike pri Četrtnem ljudskem odboru Ljubljana – Center. Ko je bil leta 1945 oproščen, je prišel domov v Reteče. Ni držal jezika za zobmi. Na zboru v kulturnem domu je vaščanom dejal, naj se ne vključijo v kolhoze, ker je to ruski sistem. Posipal poti in mimoidočim govoril: »Sedaj so taki časi, da so na sodišču cestarji, sodniki so pa na cesti.«
Ker mu je volilna komisija naprtila protinarodno delovanje, ji je navedel, kaj vse je počel za »slogo vseh Slovencev« in za »ideal Zedinjene Slovenije«: »In komisija si drzne tako delovanje imenovati protinarodno? Ali naj je potem vsa propaganda za Koroško protinarodna? Saj človeku se morajo pomešati vsi pojmi! Ni, da bi dalje govoril,« je odgovoril v pritožbi na okrajno sodišče.
»Če otroka ni, tudi očeta ni …«
Leta 1945 se je Alojz Rant branil pred obtožbo, da je bil nasprotnik OF, idejni pobudnik in organizator bele garde. Ohranjen je rokopis zagovora, v katerem je med drugim zapisal, da »sem raznim vplivnejšim v OF dobrohotno predlagal in jih prosil, naj prenehajo z uboji, da se prepreči streljanje talcev ... Dobrohotna kritika pa je vendar bila in po Titovih besedah vedno je dopustna in celo dobrodošla.« Zahteval je dokaze, zaslišanje prič: »Kedaj, kje, komu sam jaz svetoval pristop k beli gardi? … Izkazalo se bo, da o beli gardi pri tistih, s katerimi sem jaz občeval, sploh ni govora! Če bele garde ni, pa tudi voditelja ni; če otroka ni, tudi očeta ni ... Naj se zaslišijo vsi!«
