Vlada skupaj s svojimi poceni kupljenimi ekonomskimi prišepetovalci in medijskimi lajdrami dobesedno histerično, in to dvajset let po padcu komunizma (natančneje po trenutku, ko je postalo zelo jasno, da državno lastništvo podjetij ni normalna tržna situacija), razlaga, da obstajata v tej državi dve vrste podjetij. Prva so običajni nesrečniki, ki naj plačujejo davke, druga pa so strateško tako zelo pomembna ali pa tako zelo velika, da se ne sme iz njih lastniško umakniti ali pa ne dovoliti, da propadejo. Ker obstaja upravičeni dvom, da ta vlada ne razmišljala racionalno, ampak je samo kanal za interesne skupine, si poglejmo, kaj bi to pomenilo, da je za vlado podjetje strateško pomembno ali tako veliko, da ne sme pasti.
Strateško podjetje, naj bi bilo po nekih bizarnih argumentacijah, ki se lahko umestijo le v definicijsko območje nacionalsocialistične ekonomske politike, podjetje, ki je ključno za razvoj celotne države, še več, je neka družinska srebrnina (čeprav nepojasnjeno, kdo naj bi ta družina bila, vendar zelo dvomim, da sestavljajo družino vsi prebivalci te države). Čisto konkretno, taka podjetja naj bi bila Nova Ljubljanska banka, Zavarovalnica Triglav, Telekom, Mobitel in podobna. Vsaj pri omembi prvih dveh podjetjih, natančneje pri pregledu njune lastniške sestave in akcij, ki sta jih v času tranzicije izvajali na trgu, postane docela jasno, kaj naj bi bilo tako zelo strateško. Ti podjetji sta lastniško povezani, najprej kot podjetji sami, potem še po državi. Zadnje lahko pomeni, da kar se dogovorijo v vladi, se verjetno zgodi na bančnem in zavarovalniškem trgu. Če morda mislite drugače, se samo spomnite lanskoletnih zgodb glede direktorja uprave te banke, oblikovanja nadzornega sveta, propadle tržne dokapitalizacije banke in velikanske količine javnofinančnega denarja, ki se zadnje leto prav zliva v NLB.In kaj mislite, kje je zgoščeno celotno jedro slovenskega gospodarstva, natančneje tajkunskega gospodarstva? V NLB. NLB je bila tista, ki je mimo običajnih bančnih kriterijev kreditirala nepregledne in nemogoče zastavljene finančne piramide, imenovane Pivovarna Laško (skupaj z njenimi prevzemi), Istrabenz, Merkur. Še več, v njenem kreditnem portfelju se skriva veliko političnih podjetij (torej podjetij, ki imajo tradicionalno takojšen dostop do vlade in oblikovanja ukrepov ekonomske politike), kot so Gorenje, Mercator itd. Zdaj je verjetno jasno, kaj je tako strateškega v NLB. Če bi NLB prodali in jo postavili na trg, potem mehanizem avtomatične distribucije denarja med politična podjetja ne bi bil več mogoč. Povedano drugače, ker je v tržnem gospodarstvu popolnoma nemogoče, da bi podjetja dobivala denar neposredno iz proračuna, potem je zagotovo interes politike in interesnih skupin, da obvladujejo banko, po kateri alocirajo kredite.
Če se zalomi, seveda banka razglasijo za strateško podjetje, brez katerega Slovenija ne more, nasedle investicije pa krijejo iz davkoplačevalskega denarja. In ravno to se je zgodilo. Namesto da bi bila NLB kaznovana, je država njene nasedle kredite v politična podjetja začela reševati z razpisovanjem obveznic, depozitnimi pologi in konverzijo bančnega dolga v javni dolg. Druga strateško pomembna podjetja verjetno nimajo iste alokativne funkcije kot NLB, vendar pa služijo zelo dobro, ko je treba iz dobičkov plačati račune interesnim skupinam. Predvsem pokvarjenim lobistom, in sicer s preveč napihnjenimi cenami neobstoječih marketinških akcij, pokvarjenim ekonomistom z raziskavami, ki jih ni, in servilnim medijem z oglaševanjem. Končna ugotovitev – nekatera podjetja morajo ostati strateška in v državni lasti samo zato, da so lahko neusahljivi vir financiranja za interesne skupine.
Druga podjetja naj bi bila prevelika, da bi propadla. Prevelika v smislu, da bi njihov propad pomenil velikansko narodnogospodarsko škodo. Nekaj v podobi povečane brezposelnosti, nekaj v podobi krčenja trga za vsa podjetja, ki s temi »velikani« poslujejo. Pustimo ob strani, kaj naj bi narodnogospodarska škoda pomenila, a če že obstaja, potem je zagotovo največja škoda v tem, da ta podjetja sploh so. Zamislite si, koliko manj bi bili davkoplačevalci oškodovani, če bi bile vse državno financirane gradbene investicije postavljene na stroškovno ceno, da o tem, koliko bolj normalen bi bil nepremičninski trg, niti ne govorimo. Če je razlog, zakaj ta podjetja ne bi propadla, v skrbi za zaposlene, gre seveda za navadno laž. Od kdaj pa ta podjetja skrbi za zaposlene? Najprej zaradi tega, ker zaposleni od teh podjetij ponavadi nimajo nič, dostikrat niti ne normalne plače, večino časa pa niti poravnanih stroškov zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.
Če gre za strah, da bi zaradi tega propadla še druga podjetja, je ta strah neumen. Če trenutno obstoječih podjetij na gradbenem trgu ne bi bilo, bi obstajala neka druga podjetja, ki bi izvajala isto dejavnost. Najbrž nihče ne misli, da bi brez Vegrada nehali graditi v celotni državi? Zato mora biti resnični razlog, zakaj so podjetja, kot je Vegrad, prevelika, da bi propadla, že kje drugje. In po mojem (od piarovskih agencij neplačanem) mnenju je ključni problem v tem, da so vsa ta podjetja tudi nasedle investicije vrhuške slovenske tranzicije NLB. Povedano drugače, če propadejo podjetja, ki so po definiciji vlade prevelika, da propadejo, potem pade NLB. In če pade NLB, padejo interesne skupine.
Če si potem že česa želimo, si to, da omenjena podjetja propadejo, strateško pomembna podjetja pa razprodajo. Šele potem lahko začnemo tam, kjer bi morali že leta 1990.