»Omerza si je to izmislil. Ne obstajajo nobeni dokumenti, ker si je Omerza to izmislil,« je vpil Ervin Hladnik Milharčič, danes urednik na Dnevniku, ko smo ga pred dvema tednoma spraševali o tem, ali je bil informator nekdanje SDV, bolje znane kot Udba. Dokumenti nekdanje tajne policije, ki jih je v Arhivu RS našel raziskovalec in publicist Igor Omerza, pričajo povsem drugačno zgodbo. V dosjeju Sončnica, kjer so zbrani dokumenti nekdanje SDV o Ameriškem informacijskem centru v Ljubljani, je med viri SDV naveden tudi Ervin Hladnik s kodnim imenom Urednik. Ta je Udbi vsaj dvakrat poročal o svojih srečanjih z Američani, posebej pa je bil zadolžen za urednika slovenske redakcije ameriškega radia Voice of America Conrada P. Mejača.
Kot piše v dveh njegovih poročilih za takratno SDV, se je z Mejačem spoznal leta 1977, ko je bil na potovanju v ZDA. Septembra 1984 je Mejač obiskal Slovenijo in sodeč po poročilih SDV se je takrat srečal tudi z Milharčičem. »Operativna pozicija Urednik nas je 25. 9. 1984 obvestil, da je direktor Ameriškega IC Williams navedenega dne zvečer, ob gostovanju Ameriškega baletnega tria v Cankarjevem domu, priredil sprejem za kakih dvajset ljubljanskih kulturnih delavcev,« piše v informaciji SDV, ki se ob tem sklicuje na Ervina Hladnika. Na tem sprejemu je bil tudi Mejač. »Z izvorom smo dogovorjeni, da še naprej vzdržuje osebni stik z Mejačem s ciljem ugotovitve njegovih interesov ter eventuelnega identificiranja njegovih zvez pri nas,« je ob koncu informacije zapisal udbovec Brane Pirc, poročilo pa je podpisal načelnik CSDV Boris Zore. Iz naslednjega poročila je razvidno, da se je Hladnik z Mejačem srečal večkrat, o vsebini pogovorov pa poročal SDV.
Danes se Ervin Hladnik Milharčič spreneveda in se v komentarju v Dnevniku z naslovom Kako sem postal tajni agent brezsramno norčuje: »Ideja, da bi bil udbaš, mi je simpatična. Mislim, da bi bil sijajen agent. Za poročanje sem zares talentiran, vedno pa sem se držal življenjskega načela, da mora človek ves čas biti v stanju, ko je videl vse filme Jamesa Bonda. Punce, angleški avtomobili in pištole so mi vedno bili močno všeč. Jaz bi delo vohuna opravljal zares dobro, moja poročila bi bila najboljše, kar slovenščina premore. Solidna informiranost, briljanten slog, kristalno čist jezik, ravno prava mera ironične distance do sogovornika.«
In svoje sprenevedanje nadaljuje: »Ampak nikoli nisem dobil priložnosti. Dela mi kljub nadarjenosti niso ponudili. Nikomur ni kaj takega padlo na pamet. Leta 1977 sem o potovanjih v Ameriko lahko samo sanjal. Najdlje sem do takrat prišel na štop do Carigrada. Tam sem navezal stike z nekim turškim anarhistom. Sem pa prvič šel v Ameriko dvanajst let kasneje, maja leta 1989, in o tem potovanju obširno poročal.« Seveda v njegovem komentarju ni niti besedice o njegovih srečanjih na AIC ter ameriškim urednikom slovenskega rodu Conradom Mejačem. Niti besedice o tem, ali ga pozna, ali je imel z njim stike, kaj šele, kaj je o tem poročal Udbi. Težko je verjeti, da bi si nekdanja Udba kar tako izmislila nekega Hladnika in mu dala kodno ime Urednik.
Za nameček se E.H.M. zdaj dela frajerja in piše, kako je »zamudil enkratno priložnost, da bi postal žrtev krvavega komunističnega režima in zahteval dvojna leta,« ko ga je zaradi nekega zapisa zasliševal zloglasni udbovec Drago Isajlović, »ki je kasneje postal slaven zaradi nekih drugih malenkosti.« O njemu piše vse najlepše: »Isajlović je bil skrajno korekten profesionalec, ki je zavzeto in potrpežljivo poslušal, ni bil agresiven in mi je pustil govoriti, sam pa je v glavnem molčal. Še danes ga posnemam, ko sam delam intervjuje.«
Na koncu se še enkrat zlaže: »Aktiviste, ki preiskujejo arhive, prosim za kopijo zapisnika, če ga najdejo. To je edini tajni arhivski dokument moje kariere agenta. Vse drugo je dostopno v javnih knjižnicah.« V uredništvu Reporterja hranimo dva dokumenta nekdanje SDV, v katerih je Ervin Hladnik naveden kot njihov vir. Oba nam je z dovoljenjem Arhiva RS posredoval Igor Omerza in ju objavljamo na spletni strani. »Urednika« torej vabimo, da si ju ogleda in komentira!
