Spoznanje sedanjih dni lahko povzamemo v formulacijo: komunisti so zadržali strateško prednost skoraj v celotnih dveh desetletjih tranzicije, ob tem so obvladali javno mnenje – ljudi so uspavali z gadjim jezikom medijske laži. V tej senci jim je uspelo v celoti opraviti transformacijo, približno podobne vrste kot njihovi kolegi iz Jelcinove Rusije. Ko smo konec osemdesetih že mislili, da je sonce končno zaleglo črve v kadavrsko kost realsocializma, so se nam z razpadom Demosa vsi vrnili.
Korigirali so zgodovino: povojni zunajsodni pomori so postali vrtanje po skeletih, privatizacija podjetij je danes vrhunski menedžment. Celo denacionalizacija je bila izvedena na njihov način: toliko in toliko konvertitov iz meščanskih in kulaških vrst se je po več desetletnem stažu v partiji zavedelo, da bi lahko dobili kakšno premoženje zanikanih staršev nazaj. Vzporeden primer so umetnine, dobesedno pokradene v letu 1945 in naslednjega leta razdeljene na novo komponirani partijski kasti. Te so prešle med dediče: kot priča nosilna raziskava v tej številki Reporterja, se bo zanimivo vprašati, kam pa je šel na primer fond slikarja Franceta Pavlovca, ki ga je s tako strastjo zbiral Ivan Maček Matija? Ali kaj od podedovanega hrani predsednik računskega sodišča, Igor Šoltes, izvor pa je v dediščini njegovega prednika, Edvarda Kardelja?
Morala v Sloveniji plahni, kar je logičen rezultat dvajsetletnega pohabljanja državljanov v tranziciji. Toliko laži je bilo spuščene v javni prostor, da so ljudje postali neobčutljivi zanjo. Tranzicijska levica sedaj vse upe postavlja na Zorana Jankovića, ki je tudi najverjetnejši kandidat za mandatarja na prihodnjih državnozborskih volitvah. Državljanu, ki ga prisebnost še ni čisto zapustila, bi moralo biti jasno, da Janković igra predvsem za svoj interes. Sinovoma bo s spremembo prostorsko ureditvenega načrta omogočil bogatenje na račun Ljubljančanov: zemlja, ki bo spremenila namembnost, je namreč od vseh meščanov, ne le od elite. Denar, ki bo na tako vprašljiv način zbran, bo v prihodnje omogočil nadaljnje monopole v rokah ene politične grupacije: Janković bo pridobil izjemno moč, ki jo bo – kot njegovi sedaj – izrabljal predvsem za svojo korist in v škodo državljanom. Danes slabo živimo zaradi Borutu Pahorja, jutri bomo slabše zaradi Zorana Jankovića.
Zgane se malokdo, pri tem nihče ne upošteva dejstva, da ima sam moč za spremembe. Če gre na upravno enoto, kjer prebiva, lahko odda podpis za referendum proti Jankovićevemu pupu. Več podpisov bo zbranih, učinkovitejša bo kampanja zoper prilaščanje mestnega premoženja in manipulacij v prihodnje. Časa pa ni veliko in ljudje so zavedeni: je pa to primer, ko se lahko kaj premakne. Vsak podpis namreč šteje.
Ljubljanska situacija je ogledalo države. Kot politični analitik sem za MMC RTV SLO pred nekaj časa povedal, da so možnosti Zofije Mazej Kukovič, ob retoriki iz prvega nastopa na Odmevih (soočenje z Zoranom Jankovićem), majhne. Človek ne more hoditi po poti sklepanja verbalnih kompromisov s tranzicijsko levico, ne da bi tvegal vprašanje, zakaj naj te ljudje sploh volijo. Tako držo je v slovenski politični prostor uvedel nekdanji tajnik krščanskih demokratov, Edvard Stanič, in do sedaj se je vselej izkazala za zanesljivo formulo, kako strmoglaviti na nos. Deluje v vsakem vremenu. To je še toliko bolj nenavadno, ker je županska kandidatka dosledno zanikanje vsakodnevnih naporov SDS za demokratizacijo Slovenije. Kot politični analitik tu stojim pred enigmo.
Na račun Mazej Kukovičeve pridobiva Mojca Kucler Dolinar, dokaj neznani kandidat z artikuliranim jezikom. Njen fenomen je bolj zanimiv: priča o tem, da so v NSI ves čas latentni potenciali, ki jih stranka ne zna izkoristiti. Govori o tem, da je stranka slabo organizirana: najverjetneje je to posledica medsebojnih rivalstev. Če pogledamo zgodovino, vidimo, da je Peterle skakal Bajuku v hrbet (2005), ko je bilo to najmanj potrebno, sedaj pa prejema nekakšno plačilo, ker ostaja v senci Ljudmile Novak. Slednja je čudovita podpredsednica, nikakor ne predsednica politične stranke. NSI na državni ravni lokalnih volitev ne čaka veliko, pred njimi pa je ves čas veliko vprašanje. Politika je stvar dinamike: ni vsak kandidat primeren ob vsakem trenutku; pred petimi leti Lojze Peterle ni bil optimalna nadomestitev Andreja Bajuka, danes je edini, ki stranko lahko potegne nazaj v parlament. V navezi z dvema podpredsednicama, Ljudmilo Novak in Mojco Kucler Dolinar, pa ob hkratni eksistenci neugnanega Jerneja Vrtovca, lahko stranko pripelje celo do desetih odstotkov, na ta način pa skupaj z zmagovito SDS spreminja razmerja v državi.
Sicer jih ne bo spreminjal nihče. Vzemimo lakmusov papir nosilne zgodbe današnjega Reporterja za test. Dopuščam domnevo, da Janez Kocijančič ni vedel za reverzne lističe in potrdila ZFC, od kod Borisu Kocijančiču »družinske« umetnine. Pri njegovi inteligenci se mi sploh ne zdi verjetno, da bi tega ne slutil. Sedaj ima simbolično priložnost: lahko se razgleda po premoženju, ki ga je pridobil njegov oče, ugotovi, da so mnoge slike, tabernaklji in svečniki krvavi: bili so last ljudi, ki so jih bodisi razlastili bodisi nagnali, nekaj od njih pa morda tudi pobili. Viri namreč govorijo, da so taki primeri obstajali: platna Atemsov, ki še danes krasijo SAZU, so v resnici krvava. Janez Kocijančič se lahko zave teže dejanj svojega očeta, odide po stopinjah raziskovanja, kdo so bili v resnici lastniki tistega, kar je Boris Kocijančič prejel. Jih poišče, jim premičnine vrne in se jim opraviči. To bi bil dokaz sprave, kakršnega Slovenija ne pozna, posebno če bi temu zgledu sledili tudi nasledniki prvotnih revolucionarjev.