Pahorjeva stranka in njegova vlada sta ta hip na vrhuncu javnomnenjskega uspeha, bolje uspešnosti. Skoraj za tretjino je SD močnejša od SDS, od katere jo je na dan volitev ločeval dober odstotek. Še huje pa je pri razmerju med blokoma: levi desnega prerašča skoraj za slabo polovico, h čemur najbolj pripomorejo dejstva, da NSi-ja nikjer več ni, SLS pa se spet kobaca okrog parlamentarnega praga (čez in nazaj). Če k temu prištevamo še medijsko pokritost (tiskani mediji), na katere lahko računa Pahor, dobimo sliko stabilnega in suverenega prenosa oblasti, ki ga tudi prihajajoča gospodarska kriza ne more ogroziti.

 

Ta začetni optimizem pa začne plahneti, če si nekatera bolj globalna dejstva ogledamo podrobneje. Javnomnenjska projekcija štiri leta nazaj je namreč kazala, da SD preživlja v tem trenutku enako evforijo kot jo je tedaj poznala SDS. Še več, ob razpadajoči LDS, tedaj še nikjeršnjem Zaresu in ondašnji ZL, ki je svoj procent štela na prste ene roke, se je zdelo, da levega bloka tako rekoč ni več. Pa je od tega časa komaj en dober parlamentarni mandat.

V času vzpona na oblast Janševa SDS tudi ni skusila nikakršnih notranjih trenj. Paradoksalno in neverjetno za stranko, ki pade v opozicijo, teh ni na obzorju niti danes. SD pa se prav v zenitu slave ne sooča samo z eruptivno znotraj strankarsko »dialektiko različnega pogleda«, temveč je pod vprašaj postavljeno tudi življenjsko vezivo vlade, medkoalicijski odnosi.

Tu pa je potrebno narediti še en korak naprej. Janševa vlada je štartala z dokaj radikalno idejo o spremembi socialistične družbe. To bi se moralo dogajati že v začetku devetdesetih, pa se zaradi volilnega sistema in posledičnih velikih koalicij, ni. S predlogom liberalnejšega modela slovenske družbe je leta 2005 nastopil vladni strateški štab, ki ga je vodil Mićo Mrkaić. V ospredju reform slovenske družbe je bila enotna davčna stopnja, ki bi omogočila boljše življenje najbolj propulzivnih vej gospodarstva, t.i. srednjega sloja podjetij, predvsem onih, ki se ukvarjajo z informacijsko tehnologijo. Novembra 2005 leta so bili ti poskusi ustavljeni, ko je Semoličev sindikat zbral desettisočglavo množico v Ljubljani. Semoličeva množica je od tedaj zavrla vsak, še tako nedolžen poskus preoblikovanja slovenske ekonomije.

Semoličev sindikat sodi pod formalni okvir Pahorjeve stranke, če smo bolj natančni, onega od njenih krakov, ki je dve desetletji nazaj slišal na ime SZDL. Nova vlada ima tako v bistvu svojega programa odsotnost sprememb, ker pa živimo v času potrošniških mrzlic, se pravi zahtev, da stvari tečejo, se spreminjajo in prilagajajo, pa v začetku mandata doživljamo pravi surogat, nadomestek dejanskih reform, ki jih vlada uveljavlja z namenom, da bi ljudje začutili dejanski pospešek njenih prizadevanj. Disneyland, bi se temu reklo z nekoliko bolj izostrenim izrazom.

 

Zunanja politika, ki jo vodi anonimni Samuel Žbogar, je za potrebe sanjske dežele zato v enem tednu postavila približevanje Hrvaške Evropski zvezi na glavo. Pri tem ne trdimo, da ni bilo potrebno zaostriti že prej, v perspektivi petnajstih let tako glavni krivci ostajajo Rupel, Drnovšek in Peterle. Upati pa, da bo tedenska reforma prinesla stoleten sad, pa je brez razlogov. Šlo bo za intenzivno soočenje, katerega teža bo na koncu pristala na ramenih Bruslja. Ta pa je do zgodb na ravni Slovenija-Hrvaška naravnost objektiven. Z blokado hrvaških pogajanj je nemogoče doseči bistven preboj v tako kratkem času. Z nekoliko distance je moč reči, da bo Slovenija primorana umakniti svoje adute, če ne bo hotela tvegati popolne izolacije znotraj EU. To se bo zgodilo v dobrem mesecu.

Tudi sicer so ministri nove vlade briljantni, ko gre za iskanje induktivnih rešitev znotraj splošno problemske tematike. To pa ni niti toliko, kot je kaplja v morje, kajti slednja vsaj – je neškodljiva. Patrik Vlačič, minister za promet je sklenil obglaviti Nadzorni svet Slovenskih železnic, da bi s tem dobil mandat za razrešitev vodstva te organizacije. Razlog je bil napoved božičnic, do katerih so delavci SŽ, po človeški plati plati pač, upravičeni. Temeljni problem resorja, kot ga vidi Vlačič, so božičnice. Vlačič si seveda ni upal dregniti v strukturne osirje problemov na ministrstvu, ki se kot jara kača te zgodbe začenjajo  pri Darsu. In pri njegovem pokritju v politiki, predvsem pa v lobijih v njeni neposredni bližini. Slovenske železnice ne bodo k temu problemu ničesar dodale, pa tudi ničesar odvzele. Gre za preganjanje strahov, ki naj jih javnost razume kot dejanski dokaz »nove volje« v gordijskih vozlih slovenske tranzicije.

Še hujše pa je na najbolj splošni ravni, na ravni, ki jo pokrivajo Lahovnik, Gaspari in Svetlik. Tiskani mediji so namreč omogočili mehak pristanek hudo povednega stavka, da Slovenija stoji pred črnim letom 2009. Te besede so izrekli ključni možje vlade, izostreno uho pa lahko razume, da je sedanja vlada brez idej, koncepta in sistemskih rešitev, kako se sploh lotiti krize. Spričo nje je brezmočna, pomaga pa si z demagogijo, v kateri skuša opozarjajoč na posamične plamene skriti nezadržen požar, ki je pred vrati.

Problem državljanske zavesti prebivalcev RS pa je ta, da smo se navadili živeti s fikcijo in s prevaro. Predpraznični Disneyland ima tako vsaj eno realno funkcijo. Da ljudi vleče za nos.