Še več, volilno kampanjo za evropske volitve je v Sloveniji orkestrirala tranzicijska levica: vanjo je vložila skoraj sleherno sredstvo iz zgodovinskega arzenala. Taboriščniki, borci, Tito, svetost revolucije, spomeniki (afera okrog Malenškovih žalnih bukev) in drugo, so pokazali, da je vložek pri evropskih volitvah predragocen, da bi se ga lahko prepuščalo nasilju. Predsednik vlade, predsednik republike, nekdanji predsednik le-te, vsi so bili v preteklih tednih neverjetno zaposleni z aktualnostmi, ki sicer ne pritičejo najbolje njihovi »protokolarni« vlogi.
Še bolj je to izstopilo, ko je tranzicijski levici kampanja za hip le ušla izpod rok. Bilo je to v trenutku, ko je novinar Hlebš na nacionalni TV predstavil obremenjujoče dokaze zoper poslovanje Ultre in njenega neformalnega vodje Gregorja Golobiča. Stvar je zaradi narave informacije same v hipu dobila nuklearni pospešek, ko pa je le ta postajal preveč grozeč, so se v vrsto za Golobiča spet postavili isti ljudje, ki so v Gdansku kimali poljskih ladjedelničarjem pregovornih dvajset let pozneje. V obrambo enega od prvih lažnivcev slovenske tranzicijske levice se je med prvimi postavil predsednik Republike, za njim njegov nekdanji kolega (Kučan), pa Pahor, na koncu, že v času predvolilnega molka se je z Golobičem solidariziral tudi Peter Jančič, predsednik ZNP, in v znak podpore odstopil.
V tem vzdušju smo doživeli volilno nedeljo in imeli spet kaj videti. Nizka volilna udeležba je pač dejstvo, vendar pomeni vsaj to, da obstaja toliko in toliko tisočev državljanov, ki na volitvah žele nekaj povedati.
Njihov glas pa se je zaradi nerazumljivo zapletene aritmetike slabo slišal. Četudi je SDS zmagala s skoraj devetimi odstotki prednosti pred Pahorjevo SD in čeprav NSi loči od LDS-ja isto število odstotkov, bodo mandati ostali enaki. Razumi to aritmetiko, kdor more! Desnica je zmagala de facto, levica slavi de iure! Tipična slovenska stvar: tako je bilo že v času, ko je zmagal Demos, pa so ga razsuli Hribarjevi, Rupel in Zeleni, spet isti scenarij se je ponovil leta 1996 s Cirilom Puckom, zadnjič pa smo to zgodbo videli 21. septembra 2008, ko je bila med vodilnima strankama razlika manjša od enega procenta in se je situacija v državi zasukala zunaj vsakih proporcev, kot da bi bil mandat podeljen s strani absolutne večine.
Očitno je v RS mogoče ne samo na nepieteten način prikrajati zgodovino samo, možno je tudi interpretirati rezultate volitev in njihove konsekvence, četudi stvarnost ne nudi opore za to. Večinske interpretacije volilnega izida so namreč šle v smer, da se je situacija v Evropi obrnila ( v Sloveniji pa potrdila), da so (z izjemo naše domovine) volili alternativo, da je desnica izgubila.
Tako lahko za najširšo javnost (volilna oddaja na TVS) govorijo le politični analitiki (npr. Vlado Miheljak), ki jim kot najvišjim avtoritetam RS ni do spoznanja in ni do resnice. V Nemčiji je namreč zmagala ista aliansa, ki je omogočila tudi mednarodno priznanje RS (Krščanski demokrati in Liberalna stranka), v Franciji je Sarkozyjeva smer ohranila večino: izgubili so socialisti (predvsem v Španiji in na Portugalskem), angleškim laburistom pa se tudi ne piše najboljše, vendar je to že druga zgodba. Evropske volitve 2009 tako pomenijo zmago EPP (Evropske ljudske stranke), ki je pridobila nekaj poslanskih sedežev, medtem, ko so jih socialisti izgubili. Te volitve pomenijo prevlado vrednot, ki so v premem nesorazmerju s prepričanji življenjskih okolij, iz katerih so izšli oblikovalci evropske kampanje 2009 na Slovenskem, začenši s Kučanom, Tuerkom, Golobičem, pa vse od kreature nekdanjega predsednika Združenja novinarjev in publicistov, ki se je v znak podpore Golobiču poslovila prav v času volilnega molka. Če pomeni EPP zmago tradicije, vrednot, poštenosti in »common sense«, zdravega razuma, v katerega obnebje je všteta tudi obsodba komunizma in lustracija, se slovenska levica, ki slavi v časopisnih naslovih, ne pa v številkah, ne more pohvaliti s čim podobnim.
Evropske volitve so bile spet priložnost, da Slovenci izmerimo delež lastne zrelosti v primerjavi z velikim svetom, v katerem se norme (od osebnega dohodka naprej) postavljajo v dobro vseh. Če smo hoteli dvajset let nazaj v Evropsko unijo, smo to nameravali zato, ker nismo – po svojem najbolj naravnem reflesku – želeli ostati za časom. V obdobju, ki prihaja, bo tekma za evropski standard slovenske duše (in človeka) postajala vse bolj merilo naših celostnih prizadevanj.
V tem bomo potrebovali ljudi drugačnega porekla od onih, ki so nam krojili volilno kampanjo. In njene rezultate.