Višje temperature so potrdile, da je malo verjetnosti, da bo sedanja gospodarska kriza olajšala splošni boj z odvečnimi kilogrami, čeprav politiki radi stresajo krilatice o zategovanju pasov in hujšanju. Tako se je spet začela sezona shujševalne slabe volje in sitnarjenja, lakote in kruljenja želodcev kljub polnemu hladilniku; ceste in parki so nenadoma polni tekačev, ki upajo, da jim bo rahel spomladanski tek telo preoblikoval v podobe na oglasnih panojih.
Ker požrešnost in zato debelost opredeljujeta vsakdanjik velikega dela prebivalstva razvitega sveta, se je pomen besede dieta (diaita) iz izvorne starogrške ideje o vsakdanjem načinu življenja in prehranjevanja spremenil v široko paleto načinov za občasno samotrpinčenje in trpljenje. Humphrey Bogart kot Rick v kultni Casablanci (1943) na vprašanje, katere nacionalnosti je, odgovori, da je pijanec, zaradi česar ga Claude Rains kot načelnik Renault označi za državljana sveta. Danes niso zgolj pijanci, ampak tudi debeluharji polnopravni državljani sveta, čeprav skušajo svoje »poreklo« kot s preširokimi oblačili prikriti s številnimi izgovori (dednost, bolezen itd.).
Boj debeluharjev proti samim sebi in kilogramom je vsesplošen, zato bi zanje lahko priredili staro geslo internacionale: Debeluharji vseh dežel, združite se! Pri tem ne mislimo na skrb zbujajoče podatke Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) o naraščajoči stopnji debelosti, ampak na globalni boj proti odvečnim kilogramom, ujetim v nov ciklus hujšanja, ki ga vsako leto spodbudijo prvi vroči sončni žarki. Pokamo po šivih, špeh pa je out, zato je treba seči po domačih, lokalnih ali globalnih receptih za nedosegljivo vitkost.
Z vseh strani nas bombardirajo s priročniki za hujšanje in zdravo prehrano, s čudežnimi mazili, masažnimi aparati in napravami, od katerih špeh čudežno izgine ali izpari iz našega podkožnega tkiva. Lahko pogoltnemo tudi kakšen zvarek farmacevtske industrije, ni pomembno, kaj, pomembno je kupiti, just show me the money. Doslej smo se redili pod taktirko Jamieja Oliverja, Gordona Ramseya ali kakšnega drugega kuharskega TV-napihnjenca, zdaj pa je čas, da se obrnemo na Oprah Winfrey.
Oprah je pokazala, da debeljenje in hujšanje ni nujno zgolj trpljenje, ampak tudi donosna dejavnost. Kronična debeluharica Oprah je svoj milijardni imperij zgradila na insceniranju raztegovanja in krčenja lastnega telesa. Oprah je zgodba o uspehu v neuspehu. Ljudje jo imajo radi, ker vedno znova klone pred nažiraško skušnjavo. Podrobno popisana doživeta izkušnja, kaže svoje debele in suhe podobe ter pri tem zavija z očmi, vzdihuje ali pa se smeji in joče, zdaj trpi, goji šport in hujša. Zgodbo o (ne)uspehu trži v svoji oddaji in reviji, ponuja dokaz, samo sebe, kako lahko spet obleče ozke kavbojke iz srednje šole, potem pa se znova pošteno poredi, se sama ponižuje in jadikuje, publika ima solzne oči in si pravi: Oprah je kot vsi mi!
Podoben koncept sima tudi priljubljena slovenska novinarka in voditeljica Vida Petrovčič. Enkrat debela, zdaj spet vitka, izkorišča svojo doživeto izkušnjo za trženje knjig, delavnic in svetovalnic za nesrečne debeluharje v lovu za čim enostavnejšo in morda celo učinkovito metodo, da se končno znebijo svoje odvisnosti. Shujšamo skupaj spodbudno vabi naslov knjige nekdaj bolj zavaljene Petrovčičeve, ki za zdaj ni kot slavnejša Oprah zapadla vnovičnemu peklu debeljenja. Vida ponuja recepte, da, treba si je kuhati, doma skuhana hrana je zdrava in ne redi, zato upoštevajte njene preproste recepte, in shujšali boste kot ona.
Priročniki, vsemogoči nasveti, stezniki, kreme, različne naprave, pripravki, zdravila in prehrambni dodatki ter nasveti za to ali ono vadbo pa ne prežijo zgolj na debeluharje in rahlo zavaljene, ampak povzročajo težave tudi tistim, ki pred uporabo nasvetov niso imeli težav s kilogrami. Spretno žonglirajo s tem ali onim mitom o zdravi prehrani, ki ga je treba redno zavreči in potem spet rehabilitirati. Vsa ta protislovja pa begajo in so vaba, da bi vse ujeli v donosen posel debeljenja in hujšanja.
Ko sem v osnovni šoli prebrala knjigo slovenskega dietologa in nutricionista Dražigosta Pokorna Naš vsakdanji kruh (1985), sem si njegove nasvete razlagala po svoje, vzela tisto, kar mi je ustrezalo, drugo pa zanemarila; začela povsem zgrešeno hujšati in se rediti ter v začaranem krogu vseh mogočih diet blodila dolga leta, v katerih sem namesto trska postala bajsa debelajsa.
Kljub endemični razširjenosti je debelost politično nekorektna, kar lahko razberemo tudi iz popularne kulture. Prej so bili debeluharji predstavljeni kot dobrovoljni cepci, danes nastopajo kot negativci. Stripovski junak Obelix iz Asterixa je prostodušen, a ne preveč bister, nenehno se masti z vepri in opozarja, da je treba kaj dati pod zob, saj ima že spet luknjo v trebuhu. V nasprotju z Obelixom je animirani debeluhar Cartman iz risanke South Park patološki požeruh in zlohotni sadist, ki opazke o svoji debelosti zavrača s krilatico: »Nisem debel, imam močne kosti.« Gnusnost debelosti, ki je posledica požrešnosti, je izpostavljena v Fincherjevem filmu Sedem (1996), v katerem nas smrt prenažrtega debeluharja ne gane, ampak navda z gnusom in strahom: da nas takšna debelost nikoli ne doleti!
Čeprav nas medijski prispevki tolažijo, da morda vendarle ne moremo kontrolirati svoje potrebe, ko se zakadimo proti hladilniku in ga izpraznimo, smo vendarle zaskrbljeni, ko/če si priznamo, da za nas ne velja oguljena fraza, da jemo, da živimo, ampak da živimo, da jemo.