Dohitevanje realnosti

Pahorjeva vlada, ki je leto dni do volitev že prišla do konca mandata, ni pokazala samo, česa se ne sme narediti, ampak tudi to, kaj se mora narediti. Ne zgolj v funkciji ekonomskih reform, temveč predvsem v funkciji političnega delovanja. Zato je nauk za katerokoli vlado, ki bo prišla za Pahorjevo, jasen: v nobenem pogledu ne sme slediti nobeni Pahorjevi strategije, ker bo sicer nastala blokada reform. Slednjega si Slovenija ne more več privoščiti. Poglejmo nekaj teh  naukov.

Prvič, mandatar naj ne bo predsednik najmočnejše stranke.  Razloga za to sta vsaj dva. Najprej, praviloma je predsednik stranke popolnoma politična figura, ki je sicer morda dober v zagotavljanju političnega ravnovesja in optimizacije političnih procesov znotraj koalicije in v relaciji do opozicije, praviloma pa je opravilno zelo nesposoben in neučinkovit, ko pride do vprašanja gospodarskih reform. Če je njegov cilj zagotoviti svoji stranki dovolj veliko množino volilnih glasov, potem je jasno, da bo vsaka reforma, ki bi zelo pomešala štrene na političnem trgu, vnaprej  obsojena na prilagajanje političnim ciljem in s tem na propad. In potem je tu še dejstvo, da si v naslednjih štirih letih zaradi napovedanih zelo šibkih makroekonomskih okoliščin v Sloveniji ne moremo privoščiti, da bi bil predsednik vlade kdorkoli drug kot nekdo, ki bo sposoben delati zgolj reforme. To seveda ne bo mogoče, če bo prostor za debato skrčen zgolj na klasične slovenske levo-desne  zgodbe o orožju, domobrancih, komunistični revoluciji itd. Zato naj naslednji predsednik vlade ne bo politična figura, temveč krizni menedžer, ki naj državo rešuje pred stečajem.
Drugič, nova vlada mora pustiti Desus v opoziciji. Če tega ne stori, potem bo na vladni strani vedno potencialna ovira za kakršnokoli resno reformo, najbolj seveda za reformo pokojninskega sistema. Da kaj takega ni benigno, se je pokazalo v Pahorjevi vladi, ko se je Erjavčev populizem povezal s Semoličevim odporom proti kakršnikoli reformi in je nastala eksplozivna mešanica populizma, ki lahko zablokira karkoli. Poleg tega je težko reči, da je Erjavec vsaj srednje resni član političnih koalicij, saj je večino časa med opozicijo in koalicijo, pa čeprav že dolgo rad sedi v koalicijah. Mogoče je taka nestabilnost zabavna v času debelih krav, ni pa zabavna v somraku gospodarskega razvoja.
Tretjič, zakone morajo pripravljati kredibilni ministri in sposobni javni uslužbenci. Podobno kot piše kolega Stanislav Kovač v Financah (Minister Svetlik si je sam skopal reformni grob, Finance 14.04. 2011), je nekdo, ki je bil močen dejavnik protireformne kampanje, vse dokler ni postal minister, potem pa je prevzel natanko isto retoriko, ki jo je nedavno napadal, v celoti nekredibilen igralec. Takšnemu ministru ne verjame ne strokovna javnost ne vsi tisti, ki so vpeti v tako imenovani socialni dialog. In če smo se kaj naučili iz predlaganega zakona o malem delu, potem smo se zagotovo to, da nesposobni kadri po ministrstvih nujno lahko napišejo samo zanič zakon, čeprav področje, ki ga morajo urediti, kar kliče po zakonskih spremembah. S tem se rojevajo paradoksi, da nekredibilnost ministra povzroči revolt sindikatov in drugih interesnih skupin, nestrokovnost zaposlenih v javni upravi pa odpor v strokovni javnosti, kar je, povedano drugače, smrtna obsodba za zakonske spremembe.
Četrtič, politične stranke se morajo prečistiti. Vsi poslanci, ki so ali opravilno nesposobni, a sedijo v parlamentu, ker ne morejo najti boljše službe, ali pa so tam, ker s poslansko plačo lažje odplačajo svoje kredite, morajo oditi. Ne samo da s svojo nesposobnostjo, klovnovstvom in neartikuliranostjo uničujejo kredibilnost politike, so idealna tarča za vse interesne skupine, ki skozi parlament spravljajo zakonske spremembe, s katerimi si skušajo na račun sodržavljanov pridobiti rente. Če to »čiščenje« pomeni vojne znotraj strank, nič hudega, dejstvo je, da še z enim takim naborom parlamentarcev Slovenija ne more več preživeti. Bodimo realni, toliko neumno nesposobnih ljudi, kot jih danes sedi v slovenskem parlamentu, ne bi našli niti na najbolj zapitem kravjem balu, in taka zasedba ne more pripeljati te države nikamor.
Petič, nova vlada se mora zavestno določiti, da se v celoti ne bo več zapletala v politične spore, ki si jih država morda lahko privošči, če se v njej cedita med in mleko, če pa je skorajda  stanju stečaja, kot je Slovenija, pa povzročajo zgolj blokado reform. Verjetno bo to za nekatere pretrd oreh in za del volilnega telesa velika nesreča, ampak izgubiti nekaj mesecev, ki bi jih sicer nujno potrebovali za pripravo zakonskih sprememb in zagotavljanje politične podpore spremembam, samo zaradi vnovičnega stopnjevanja sporov glede druge svetovne vojne, v tem položaju ne more biti koristno.
Šestič, ko nastopi nova vlada, mora v javnost takoj poslati vsaj dva signala. Najprej NLB se prodaja, mreže in stari fantje, ki so iz nje vlekli svoje rente, bodo popolnoma in brutalno odrezani od (skorajda) brezplačnih virov financiranja. Kajti če pade NLB (oziroma če ne bo več privilegirana), padejo slovenska omrežja. Potem mora jasno povedati, da naj interesne skupine niti ne poskušajo priti na sedež vlade – ne direktorji uprav podjetij, tudi ne neki bizarni posredniki ali podjetniški svetovalci, kaj šele plenilci javnega denarja.
Sedmič, politična stranka, ki je na poti v vlado, naj že na volitvah predstavi svoj reformni program konkretno z zakonskimi predlogi, brez nabijanja in populistične retorike, ki smo ju bili vajeni doslej. S tem naj gre na volitve po podporo za reforme, ne pa v boj proti nasprotni politični opciji.
Kot so imeli navado reči naši predniki, smo danes v poziciji, v kateri je vrag odnesel šalo. Zato se lahko utemeljeno bojimo, da bi nova štiri leta mrtvega teka to državo lahko pripeljala do enakega kolapsa, kot ga je doživela denimo Grčija. Nova vlada naj bo strokovna in ne politična, ali pa Slovenije, kot smo jo poznali do nedavnega, ne bo več.