Delo, Dnevnik, Večer - trije medijski predpražniki

Delo, Dnevnik in Večer, trije splošnoinformativni slovenski dnevni časopisi, neusmiljeno drvijo proti dnu. Vse bolj spominjajo na dinozavre, ki se brezglavo borijo za svoje preživetje pred prihodom ledene dobe. Dinozavri so izumrli, bodo tudi slovenski dnevniki, in kdo bo kriv za to?

Vsem trem medijskih podjetjem, ki izdajajo Delo, Dnevnik in Večer, se zaradi upada prihodkov od prodaje in oglaševanja slabšajo poslovni rezultati. Vsem trem tiskanim dnevnikom zadnja leta neusmiljeno padajo prodane naklade, njihovi bralci pa se trumoma selijo na internet. V zadnjih sedmih letih je skupna dnevna prodaja Dela, Dnevnika in Večera upadla za več kot 52 tisoč izvodov oziroma za dobrih 30 odstotkov.

Za tretjino oziroma 158 tisoč se je po podatkih Nacionalne raziskave branosti (NRB), zmanjšalo tudi število njihovih bralcev. Delo in Večer bosta prej ali slej dobila novega lastnika, kdorkoli pač to že bo, lastništvo Dnevnika pa je že pred letom 2004, v času vladavine LDS, konsolidiral Golobičev medijski tajkun Bojan Petan.

Dinozaver iz črne vdove
Med dnevniki je največji upad prodane naklade v zadnjih sedmih letih pri časniku Delo. Prodaja se mu je v tem času zmanjšala za slabih trideset tisoč izvodov oziroma kar za 37 odstotkov. Med julijem in septembrom so v povprečju na dan prodali še 78.125 izvodov, med januarjem in marcem letos pa samo še 49.253. Slabši prodaji je sledila tudi manjša branost. Delo je po podatkih NRB v zadnjih petih letih izgubilo kar 81 tisoč bralcev oziroma štirideset odstotkov.

Podjetje Delo je zadnji dve leti tudi globoko v rdečih številkah. Celotni prihodki so se z 62,3 v letu 2008 lani znižali na 51, 4 milijona evrov, leto 2010 pa so končali z 2,3 milijona evrov čiste izgube, leto poprej pa s kar 11,6 milijona evrov minusa. Izgubo na Delu krijejo iz prenesenega dobička preteklih let, a tudi ta denar počasi kopni, saj je podjetje v bilanci 31. decembra 2010 izkazalo samo še dober milijon evrov bilančnega dobička.

Slabe poslovne rezultate vodstvo Dela v zadnjem letnem poročilu pripisuje manjšim prihodkom od oglaševanja (največ prav časnika Delo), a tudi televiziji, kateri so se oglasni prihodki v primerjavi s časopisi lani celo povečali. A to je samo del resnice – družba Delo je imela manjše prihodke tudi od prodaje časnika Delo, saj je ta v enem letu znižala za tri tisoč izvodov.

Velik problem največje slovenske časopisne hiše je še vedno (pre)veliko število zaposlenih – konec lanskega leta jih je bilo 429 – in njihova politično pristranska, prorežimsko talibanska uredniška politika, ki jo usmerja nekaj politično obremenjenih novinarskih skrajnežev starejše in mlajše generacije.

Petanova molzna krava
Najmanjši padec prodane naklade v zadnjih sedmih letih ima Dnevnik. V tem času se mu je zmanjšala za 16,5 odstotka oziroma za 7.732 izvodov. Dnevnik je imel relativno stabilno naklado do konca leta 2008, saj je v mandatu prejšnje Janševe vlade veljal za opozicijski časopis. S prihodom koalicije KGB na oblast pa je začela hitro padati tudi naklada Dnevniku – v dobrih treh letih se je znižala za sedem tisoč izvodov. V primerjavi z letom 2006 je Dnevnik do danes po NRB izgubil tudi 27,78 odstotka bralcev oziroma okroglih 45 tisoč. Padanje prodaje in branosti se je pokazalo tudi v poslovanju medijske hiše, saj so prihodki lani upadli na 28,7 milijona evrov, leta 2006 jih je bilo še 37,2 milijona evrov. V nasprotju z Delom Dnevnik še vedno posluje pozitivno. Dobiček se je sicer v zadnjih dveh letih zmanjšal za polovico, a je lani še vedno znašal 858.796 evrov. Število zaposlenih na Dnevniku je bilo lani v povprečju 216 in je za polovico manjše kot pri Delu. Je pa Dnevnik v zadnjih letih postal molzna krava Bojana Petana, saj ta tajkun, ki ga uvrščajo v politično omrežje Gregorja Golobiča, tudi z dobičkom časopisne družbe financira prevzem Term Čatež in konsolidacijo lastništva v DZS. Slednja, ki je skupaj s svojima hčerinskima družbama večinska 61,4-odstotna lastnica Dnevnika, je tako v obliki dividend iz Dnevnika kapnilo kar dober milijon evrov. Podobno kot Slovenske novice Delo, Dnevnik drži nad vodo Nedeljski dnevnik, tednik z večinoma slaboumnimi novinarskimi in politično-propagandnimi vsebinami za večinoma ruralno slovensko bralstvo, ki ima še vedno fantastičnih 92 tisoč naročnikov, v kolportaži pa ga prodajo še deset tisoč.

Vse bolj obskurni štajerski dnevnik
Rumenega časopisa z visoko prodajo pa nima mariborsko Časopisno založniško podjetje Večer, s prihodki katerega bi financiralo istoimenski dnevnik. Sicer izdajajo pornografski mesečnik Vroči kaj, a so ga v prvem trimesečju v povprečju prodali samo piškavih 667 izvodov. Klavrne prodajne številke okoli pet tisoč izvodov ima tudi njihov tednik 7 dni, ki med slovenskimi ami podobnega tipa nima skoraj nobene relevantnosti. Večer ima med vsemi tremi splošnoinformativnimi dnevniki najnižjo prodajo – letos je padla že pod 35 tisoč izvodov, tako zelo hitro postaja vse bolj obskurni štajerski dnevnik, katerega uredniška politika je bila v zadnjih letih, tako kot Delova in Dnevnikova, po eni strani zelo naklonjena vladajoči koaliciji KGB, po drugi pa izrazito napadalna do opozicijske SDS in njenega liderja Janeza Janše. V zadnjih sedmih letih se je Večeru prodana naklada znižala za 31,81 odstotka oziroma za kar 16.184 izvodov. Za 22,7 odstotka oziroma 32 tisoč bralcev jim je od leta 2006 po NRB padla tudi branost.
Podobno kot Delu in Dnevniku tudi Večeru upadajo prihodki – lani jih je bilo samo še za 16,3 milijona evrov. Podjetje sicer posluje pozitivno, v bilanci za lansko leto so izkazali za 52.158 evrov čistega dobička, bilančnega dobička pa je bilo za dober milijon evrov – natančno 1.147.636 evrov. Na zadnji skupščini so med delničarje razdelili le 43.507 evrov dobička (0,17 evra bruto dividende na delnico), preostanek bilančnega dobička v višini 1,1 milijona evrov pa je ostal nerazporejen. V ČZP Večer je bilo lani v povprečju 185 zaposlenih, kar je glede na prihodke Večera in primerjavo z Dnevnikom veliko.

Zakup oglasnega prostora po kavbojsko
Vodilni v medijskih hišah tiskanih medijev zadnja leta s prstom kažejo na Pro Plus (komercialne televizije POP TV, Kanal A in Pop Brio), ki si je odrezal prevelik delež v oglaševalskem kolaču. Po podatkih Mediane delež televizije v oglaševanju še naprej raste in je v prvem polletju presegel 71 odstotkov (lani je znašal 67 odstotkov). Medtem ko največji komercialni televiziji kljub recesiji prihodkov od oglaševanja rastejo, je pri tiskanih medijih precejšen upad oglasnih prihodkov. Pro Plusu so tako celotni prihodki lani zrasli za skoraj štiri milijone evrov v primerjavi z letom poprej – na nekaj manj kot 54 milijonov evrov (ob tem pa so v letu 2010 ustvarili 4,6 milijona evra dobička, v letu 2009 pa je Pro Plus svojemu lastniki, ameriški družbi CME, izplačal kar 18 milijonov evrov dobička!). Levji delež njihovih prihodkov pomenijo prilivi od trženja oglasnega prostora. Komercialno televizijo je zaradi prijave nelojalne konkurence prejšnji teden v spremstvu policije že začel preiskovati urad za varstvo konkurence. Marko Milosavljević s FDV je pred časom za Finance dejal, da je to, da je medijski trg pod prevlado televizije, znamenje nezrelosti trga. Na razvitih medijskih trgih, v Nemčiji, Angliji in Franciji, se vložek v oglaševanje na televiziji giblje med 32 in 43 odstotki. Pri nas pa je ta letos presegel kar 71 odstotkov!
Nekateri poznavalci medijskega prostora zato svarijo, da nesorazmerno velik delež televizije v oglaševanju ne pomeni nič dobrega za razvoj medijskega trga pri nas, za pluralizem medijev ter razvoj demokratičnih institucij in dialoga. Medijski trg postaja vse bolj podoben kavbojskemu. Že nekaj časa krožijo neuradne informacije o sporni poslovni praksi Pro Plusa, ki naj bi oglaševalcem ponujal dodatne ugodnosti, če se odločijo oglaševati zgolj na njihovih treh televizijskih kanalih. A velik problem naj bi bil tudi na strani zakupnikov oglasnega prostora. Poznavalci slovenskega oglaševalskega trga vedo neuradno povedati zanimive zgodbice o domnevnih krožnih tokovih denarja med nekaterimi mediji in agencijami. Pri zakupu oglasnega prostora v medijih imata na slovenskem trgu vodilni položaj družbi Media Pool in Media Publikum. Poslovanje slednje denimo v zadnjih letih prav cveti, njen lastnik, širši javnosti dokaj neznani Martin Darko Klarič, pa se je z 26,9 milijona evrov premoženja uvrstil na 21. mesto lestvice najbogatejših Slovencev e Manager. Media Publikum je leta 2008 ustvaril rekordnih 71 milijonov evrov prihodkov in skoraj tri milijone evrov čistega dobička. Naslednje leto so prihodki nekoliko upadli, na 57 milijonov, dobička pa je bilo še vedno dober milijon evrov. Za leto 2010 pa družba Media Publikum, ki jo vodi Tilen Klarič, sin prej omenjenega Martina Darka Klariča, na Ajpesu še ni objavil podatkov o poslovanju.

Politična zaslepljenost
Toda izpad prihodkov od oglaševanja kaže samo eno plat krize treh slovenskih splošnoinformativnih dnevnikov. Poglavitni vzrok težav je namreč v njih samih, ker se ne znajo prilagoditi novi medijski realnosti, ki jo vse bolj kroji internet. Delo, Dnevnik in Večer je enostavno povozil čas, njihova agonija pa se bo v prihodnjih letih samo še nadaljevala. Ker vsem trem padajo naklade in trumoma izgubljajo bralce, so posledično tudi manj zanimivi za oglaševalce. Padcu prihodkov od prodaje njihovih edicij logično sledi tudi padec prihodkov od oglaševanja. A internet ni edini krivec, da trem slovenskim dnevnikom tako neusmiljeno upada število prodanih izvodov. Pomemben vzrok, pred katerim pa se njihova uredništva zaradi politične zaslepljenosti še kar naprej zatiskajo oči, je v njihovih politično pristranskih uredniških politikah, nepluralnosti in mnenjskemu enoumju. Delo, Dnevnik in Večer pišejo enako, razlike so samo v odtenkih. Bralec in kupec slovenskih dnevnih časnikov tako dejansko sploh nima izbire.