Pa četudi je Slovenija dežela, katere specifična teža v mednarodni politiki je kot grahovo zrno. Toda po drugi strani bodo parlamentarne volitve 22. marca najpomembnejši družbeni dogodek letošnjega leta. Zato je samoumevno, da je volilna udeležba čim višja, saj bodo s tem odpadli izgovori, da volijo zgolj prepričani in da se “tako ali tako ne da nič spremeniti”, saj da so “volitve samo za okras”.

Na srečo volitve niso zaradi lepšega. Kje drugje po svetu morda so, ampak pri nas je takšna trditev deplasirana in na ravni gostilniškega kvantanja. Ker pravzaprav nihče ne ve, komu v resnici kaže bolje oziroma komu bodo posledice škandaloznih prisluškovanj, ki letijo iz vseh strani, bolj škodovale: vladajočim Svobodnjakom ali Janševi SDS. Ni izključeno, da obojim.

Na rezultat volitev bodo vplivali tudi zunanji dejavniki in vse tisto, kar se dogaja na relaciji stranke - volivci. Lahko se strinjamo, da vsaj nekatere tokrat v kampanji streljajo z vseh topov in uporabljajo tudi prepovedano “strelivo”. Obstaja utemeljen sum, da so se v “specialno operacijo”, kot lahko imenujejmo prisluškovanje in snemanje zasebnih pogovorov znanih osebnosti, vključili igralci iz tujine. Opravka imamo z obračunavanjem s skrivaj in nezakonito posnetimi pogovori, videli smo otroke na predvolilnih plakatih, naposlušali smo se zgodb o fašistih, ugrabljeni državi kot tudi o domnevnem koncu sveta, če se na oblast vrnejo napačni ljudje.

Kot že tolikokrat doslej je edino, kar neizpodbitno drži, to, da so tudi te volitve dokaz, da demokratični sistem v Sloveniji deluje in da zaradi načela delitve oblasti kot tudi sistema zavor in ravnovesij ne bo konec sveta. Pravzaprav je z vidika koncentracije oblasti celo bolj problematično, če bi ob levosredinski predsednici države in svetovnonazorsko levem ustavnem sodišču dobili še levosredinsko vladno in parlamentarno koalicijo. Že zaradi pluralizma idej je dobro, da se hiša v celoti ne nagiba na eno stran.

Toda o tem, kakšna bosta bodoča zakonodajna in posledično tudi izvršilna oblast, bomo čez nekaj dni odločali mi, volivci. Dobršen del nas je še neodločenih - v bistvu bomo prav mi, če bomo šli volit, odločali in odločili o zmagovalcu. Bodo to Svobodnjaki ali Janševi demokrati? Bo presenetil kdo tretji? Koliko glasov bomo namenili Logarju? Ne glede o naše preference bodo o zmagovalcu na koncu odločali detajli, finese in majhne napake, ki v seštevku pomenijo odločilno razliko.

Pravzaprav je z vidika koncentracije oblasti celo bolj problematično, če bi ob levosredinski predsednici države in svetovnonazorsko levem ustavnem sodišču dobili še levosredinsko vladno in parlamentarno koalicijo. Že zaradi pluralizma idej je dobro, da se hiša v celoti ne nagiba na eno stran.

Vzemimo za primer zgodbo o toleranci in politiki nenasilja. Da desnica potihoma podpira Trumpovo vojno proti Iranu, ni skrivnost, Vseeno pa so dovolj pametni, da tega ne bodo obešali na veliki zvon, ker je slovenska javnost - izjema so le najbolj zadrti desničarji - nenaklonjena ameriškemu hegemonizmu, poleg tega jim gre “slovenski zet” pošteno na živce.

Vendar pa je dejansko stanje duha na dobršnem delu desnice minuli konec tedna nehote razkril droben incident, ki se je zgodil znanemu levičarskemu aktivistu Jaši Jenullu in ki je postal lakmusov test nezmožnosti desnega pola, da pokaže minimalno politično zrelost in človeško empatijo. Jenullu so namreč neznanci v okna stanovanja vrgli nekaj jajc, tarča je bila soba, v kateri se je igrala njegova hčerka, ki je bila zaradi dogodka seveda prestrašena in v šoku.

Če je kdo pričakoval spontano obsodbo dejanja ne glede na politične ali ideološke barve, se je uštel. Še celo v Združenih državah, ki jih je Trumpov primitivni populizem polariziral bolj kot kdajkoli prej v zadnjih desetletjih, se politika ob kakršnem koli nasilju združi v enotni obsodbi, saj do nasilja v etablirani strankarski politiki obeh polov enostavno ni tolarance. Politično nasilje podpirajo kvečjemu politični skrajneži in obskurneži.

Ko sem na socialnem omrežju X takoj po incidentu napisal, da gre za zavržno dejanje, ki je potrebno obsodbe, saj do nasilja pač ne moremo imeti nobene tolarance - in sploh ni pomembno, kdo je žrtev, saj gre za univerzalno, občečloveško načelo -, se je usul plaz. Pustimo ob strani, ali je šlo za spontan odziv najbolj zagrizenih “janšistov” ali umetno spodbujeno mobilizacijo strankinih trolov. Ni pomembno. Pomembno je, da skoraj nihče ni izrazil obžalovanja nad dejanjem in ga obsodil kot nedopustno obliko (političnega) nasilja.

Pa je bila poanta, ki je fanatična (!) množica Jenullovih nasprotnikov očitno intelektualno ni sposobna dojeti, povsem enostavna: o aktivistu Jaši Jenullu si mislite, kar si hočete, ampak dejstvo je, da nasilje ni opravičljivo. Namesto pritrjevanja sem naletel na sto in en izgovor, zakaj je logično in celo prav, da je prišlo do metanja jajc, da si je sam kriv, da je jih še premalo “fasal”, da bi si zaslužil bombo (!), da se oglašam samo zdaj, ne pa tudi takrat, ko so žrtve desničarji, pa seveda Janša itd. itd..

Kako zelo čustveno prizadeti in ranjeni morajo biti ti ljudje, v veliki večini varno skriti za psevdonimi, saj se ne upajo izpostavljati z imeni in priimki, da zagovarjajo takšna stališča? Kako zelo morajo biti razočarani sami nad sabo, svojo okolico in življenjem nasploh, da so tako dovzetni za jezik sovraštva? In kako zelo prestrašeni in negotovi morajo biti, da tako hitro pokleknejo pred svojimi travmami iz preteklosti in tekmujejo v tem, kdo bo prvi vrgel kamen, če uporabimo nekaj krščanske simbolike.

Ni res, da se nisem oglasil, ko so bile žrtve takšnega ali drugačnega nasilja “desničarji”. Pravzaprav je Pandorino skrinjico tovrstnega nedopustnega početja odprla neidentificirana sodrga v Mariboru leta 2011 ali 2012, ko so pod enega od mostov čez Dravo obesili lutke župana Kanglerja in še nekaterih (desnih) politikov, tudi Janše. Odzivi nasprotnega političnega pola so bili mlačni, vsekakor premalo odločni in jasni, da je vsakršno politično nasilje ali izražanje stališč na tako moralno zavržen način nasprejemljivo.

Če bi imeli enake vatle za vse, se nam danes morda ne bi dogajalo, kar se nam dogaja. Predstavljate si, da bi se levi politični blok kot tudi vsi vodilni mediji brez izjeme takrat postavili proti obešanju lutk pod mariborskem mostom. Predstavljajte si, da bi posledično tudi SDS danes brez pardona obsodila napade na predvolilne panoje Svobodnjakov, kamor so obesili mrtvega goloba in celo mrtvega psa. Kajti ko bo politična in družbena elita brez izjeme in brez pomislekov obsodila takšno početje, ne bo imel nihče izgovora za molk ali celo norčevanje iz takšnih dejanj.

V tem primeru bi bilo hitro jasno, kaj je nesprejemljivi politični vandalizem, kaj pa so osebni motivi. Mrtvega psa na Vrhniki je na plakat Svobodnjakov vrgel nekdo, ki goji smrtno zamero do njihovega lokalnega kandidata, saj naj bi ta zaradi mobinga na delovnem mestu v preteklosti nekoga spravil na drugi svet. Povsem osebna, celo intimno travmatična zgodba, ki s politiko nima nič.

Toda za predvolilni čas je vsak tak incident nekaj, kar se napihne kot balon in na koncu zasenči ozadje. Če bi Janša obsodil napad na Jenullovo stanovanje z jajci, pri čemer je čisto vseeno, ali je šlo za dejansko politično motivirano dejanje ali pa objestnost lokalne mularije, bi svoje politične nasprotnike povsem razorožil. Šokiral. SDS, ki se zavzama za spoštljiv dialog, za politično kulturo in obsoja napad na zasebno lastnino svojega zagrizenega kritika? Je to sploh mogoče?!

V resničnem svetu na žalost ne. A če za trenutek odmislimo svet okoli sebe in si predstavljamo, da se zgodi nekaj takšnega, potem bi se nam zdelo logično, da bi Janša in SDS v nedeljo prepričljivo zmagala na volitvah. In, roko na srce, k temu ne bi imel nihče posebnih pripomb. A ker ne živimo v takšnem svetu, smo vedno znova razočarani. Razočarani nad desnico, ki ne more iz svoje kože in kot hrček vrti svoje kolo v eno in isto smer v neskončnost …

Nisem prepričan, da si politični tabor, ki ne zmore toliko samokritike in družbene empatije, res zasluži zmago na volitvah. Mene, starega liberalca, ki že dolgo nima svoje stranke, boste težko prepričali v nasprotno. V bistvu me tolaži le misel, da če slovenska politika doslej ni dosegla dna, ga bo očitno v teh dneh. Želim vam lepo nedeljo.