Kot dopisnik v Moskvi je kritično pisal o razmerah v takratni Sovjetski zvezi, zaradi česar so ga zasliševali slovenski udbovci. Sovjeti so ga celo hoteli izgnati iz države, prav tako mu niso dovolili spremljati kongresa njihove partije.

Publicist Igor Omerza v svoji zadnji dvojni knjigi Temna in Svetla stran Dela razkriva udbovske zapise o novinarjih in pomembnejših zunanjih sodelavcih Dela: 24 jih je razvrstil v (precej debelejšo) Temno stran (11 med kapitalce, 13 pa med »manjše ribe«), sedem pa v Svetlo stran. Med slednjimi je tudi Danilo Slivnik, nekdanji dopisnik iz Moskve, nato pa odgovorni urednik Dela in pozneje Maga ter predsednik uprave Dela.

Svojo moskovsko zgodbo je Slivnik opisal v knjigi Potnikovo poročilo, v kateri je navedel, da je bil dvakrat na informativnem pogovoru z uslužbencem SDV, ki ga je imenoval Rado Korade, v resnici gre za Korada Kompariča, sicer moža nekdanje TV novinarke Nine Komparič.

Potnikovo poročilo

Pozneje so v Mladini pisali, da naj bi imel Slivnik udbovski dosje z imenom Potnik (od tod tudi ime njegove knjige), vendar pa Omerza med dokumenti nekdanje SDV v Arhivu RS ni našel podatka, da bi zdaj že pokojnega novinarja vodili pod tem imenom. V Centralni aktivni evidenci (CAE) nekdanjega republiškega sekretariata za notranje zadeve (znane kot udba.net) ima Slivnik šifro, ki pomeni, da je bil poseben vir in rezident (kar pomeni vodja skupine konfidentov) Udbe.

Toda dokumenta, ki bi to potrjeval, Omerza ni videl. Našel pa je veliko udbovskih dokumentov, ki Slivnika prikazujejo kot nekakšnega zoprneža za režim. Večina dokumentov se nanaša na njegovo bivanje v Moskvi, kjer je bil dopisnik ljubljanskega Dela.

arhiv Reporterja

Slivnik je v Potnikovem poročilu zapisal, da je v Moskvo za dopisnika Dela prišel 4. novembra 1981 (SDV ga začne spremljati od 1. novembra 1981), kjer je nato deloval štiri leta. V tem času so umrli trije voditelji države (partije) Leonid Brežnjev, Jurij Andropov in Konstantin Černenko, za njimi pa je oblast prevzel reformator Mihail Gorbačov. Slivnik je kot dopisnik deloval v okviru jugoslovanske dopisniške mreže, v kateri je najvišji status imel dopisnik beograjske Politike Risto Bajalski, ki je bil tam 18 let in so ga Rusi sistematično zalagali z informacijami, ki so bile prikrojene v interesu njihove partije.

Nekateri jugoslovanski novinarji so kot dopisniki delali tudi za zahodne medije, npr. za Washington Post. Slivnik je še zapisal, da je na jugoslovansko kolonijo močno vplival novinar radia Moskva Vječeslav Terehov, o katerem je domneval, da sodeluje s sovjetsko tajno službo KGB. Ker je zelo dobro poznal dogajanje v takratni Sovjetski zvezi, so jugoslovanski novinarji pogosto navajali njegove informacije, ki so bile pogosto popačene.

Kot še piše Slivnik, so se akreditirani novinarji vsak ponedeljek dobivali na jugoslovanskem veleposlaništvu z diplomati, kjer so si izmenjevali informacije. Sestanki so potekali v kleti veleposlaništva, da jim Rusi ne bi mogli prisluškovati. Pozneje je ugotovil, da so ti sestanki oblika nadzora nad novinarji. Zlasti so bili pozorni na pisanje tistih, ki so prihajali iz zahodnih republik.

V letih 1984 in 1985 je veleposlaništvo dobivalo navodila iz Beograda, naj umiri zelo kritično pisanje dopisnikov zagrebškega Vjesnika in ljubljanskega Dela. Jugoslovanski veleposlanik Milojko Drulović se je prilizoval Rusom in kritiziral »neustrezno pisanje« jugoslovanskih dopisnikov. Slivnik še piše o incidentu, kako ga je neki Rus na veleposlaništvu obtožil sodelovanja s KGB, ker je na sestanek z njim pripeljal s seboj še nemškega dopisnika. Isto je potem obtožil še slednjega na nemškem veleposlaništvu.

arhiv Reporterja

Zaradi tega incidenta se je čez nekaj mesecev v Ljubljani želel z njim pogovoriti uslužbenec SDV Rado Korade (Korado Komparič). Srečala sta se v kavarni hotela Slon, udbovec pa ga je spraševal o tem, ali se sestaja z Rusi, ki bi bili lahko agenti KGB, ali pozna Terehova, ki naj bi bil visok agent KGB, in podobno, nato pa naredil zabeležko in tako naj bi nastal Slivnikov udbovski dosje. S Komparičem se je vnovič pogovarjal čez nekaj mesecev, takrat naj bi ga zanimalo, zakaj moskovski diplomati nenehno pošiljajo v Beograd zabeležke o Slivniku.

Frlec bi ga kar odpoklical

Omerza v svoji knjigi piše, da je SDV Slivnika spremljala vse od začetka njegovega delovanja v Moskvi. Komparič je v informacijah večkrat zapisal, da so se Rusi pritoževali zaradi Slivnikovega negativnega odnosa do Sovjetske zveze, motilo jih je tudi, da si je intenzivno prizadeval za navezavo stikov z njihovimi državljani in tujci. Konfident Udbe, ki je delal na predstavništvu Iskre, je omenil, da so bili Sovjeti nezadovoljni, ker je Slivnik pisal o dolgih vrstah pred trgovinami v Moskvi.

Neprimerno naj bi pisal tudi o skupni kulturni prireditvi med Slovenijo in Belorusijo. Zaradi tega se je pritožil takratni podpredsednik vlade Boris Frlec (poznejši zunanji minister v samostojni Sloveniji), ki je notranjemu ministru Tomažu Ertlu 12. decembra 1985 napisal ostro pismo: »Tov. sekretar, v Belorusiji smo se srečali z moskovskim dopisnikom Dela Danilom Slivnikom.

Njegov odnos do programa dela uradne delegacije, predvsem pa način pisanja v Delu o Slovenskih dnevih kulture v Belorusiji, ki močno (po svoji rezerviranosti) odstopa od poročanja v sovjetskih časopisih – to je bilo v glavnem izredno ugodno – me navaja na to, da te prosim za kratko poročilo o njem. Preko Komiteja za informiranje bom sprožil normalno akcijo za oceno njegovega poklicnega dela. Moja nepoučena ocena (osebna) pa je, da bi lahko imeli v Moskvi boljšega človeka, ki bi do dela imel bolj odgovoren odnos, do naših naporov pa bolj pozitiven odnos. Vnaprej hvala Boris Frlec.«

V naslednjih dneh je SDV napisala kratko poročilo o Slivniku. V njem med drugim piše, da je bil 4. septembra 1985 z njim opravljen informativni pogovor, iz katerega izhaja njegov kritični odnos do Sovjetske zveze. V poročilu je omenjen tudi Tit Doberšek, »ki ima tudi slab odnos do SZ (znan je njegov članek v Delu, ko je začel stavke s pojmom ‘Boj se Rusov’)«. Prav tako so omenili, da se v moskovskih kuloarjih omenjajo govorice, da Slivnik dela za KGB, s čimer so ga skušali Sovjeti diskreditirati.

Poleg tega naj bi bili Sovjeti tik pred tem, da mu odpovedo gostoljubje, ker imajo pripombe k njegovemu načinu pisanja o dogajanjih in razmerah v Sovjetski zvezi. V informaciji je Komparič še zapisal, da ga je Slivnik v pogovoru opozoril na podporo sovjetske politike Srbiji in velikosrbskim pozicijam, da niso zadovoljni s takratno jugoslovansko premierko Milko Planinc in da si želijo prosovjetskega sogovornika na čelu Jugoslavije. Posebej jih je zanimalo, ali bo vodstvo države prevzel Stane Dolanc in kakšne koristi bi oni imeli od tega.

Slivnik pa je udbovcu povedal tudi, da se Sovjeti zelo zanimajo za Slovenijo in Hrvaško ter da so vsi delavci na sovjetskem zunanjem ministrstvu agenti KGB. Omerza zaključuje, da informativni pogovor (šifra 10-0) pomeni, da udbovci Slivnika niso obravnavali kot vira ali sodelavca, ampak v okviru operativne obdelave Svit. Udbovci so se še zanimali, ali je bil Slivnik takrat v Ljubljani, vendar jim je takratni generalni direktor Dela Franc Musar (oče Aleša Musarja) sporočil, da ga ni v redakciji Dela. Bil je v Moskvi na dopustu.

arhiv Reporterja

Naslednje udbovsko poročilo o Slivniku je bilo napisano 14. februarja 1986, kjer je vir Anton Bebler zaupal, da je bil na njegovem predavanju v Salzburgu med slušatelji tudi Slivnik. Komparič je o svojem (drugem) informativnem pogovoru s Slivnikom poročal 14. marca 1986. Takrat mu je »izvor« razložil način dela jugoslovanskih dopisnikov v Moskvi, zvezo s sovjetskim novinarjem Terehovom, ki obiskuje tudi jugoslovansko veleposlaništvo, opisal postopek regeneracije sovjetske elite in razložil vzroke povezovanja sovjetskih državljank s tujci.

Spet sledijo poročila o Slivniku, ki so ga Rusi očitno zelo sovražili, saj ga je eden od agentov KGB označil za »dermo« (govno), ker je negativno nastrojen do vsega sovjetskega. Zaradi tega mu Sovjeti niso dali akreditacije za poročanje s kongresa KP SZ. Tudi Anton Rupnik, Slivnikov naslednik v Moskvi, je SDV posredoval podatek, da je Slivnik v času svojega bivanja v SZ prišel v konflikt s policijo, zaradi česar potem ni dobil akreditacije za njihov partijski kongres.

Konfident Mirza je SDV poročal, da so imeli Sovjeti zoper Slivnika že napisan nalog za izgon, ker jim njegovi članki niso ugajali. Veleposlanik Drulović pa naj bi bil celo klican na sovjetski politbiro, kjer so ga opozorili na Slivnikovo pisanje: »Po tem razgovoru se je Slivnik delno umiril.«

Predavanje v Trstu

Tudi po končani moskovski karieri je Udba Slivnika še naprej spremljala. Novembra 1989 so poročali o njegovem predavanju v Društvu slovenskih izobražencev v Trstu, kjer je govoril o aktualnem političnem in gospodarskem položaju v Jugoslaviji, o srbski unitaristični politiki, Slobodanu Miloševiću, ZSMS kot stranki in Milanu Kučanu, takrat predsedniku ZKS, ki ga je ocenil zelo pozitivno.

arhiv Reporterja

»Smatra, da se Kučanu ne more zanikati določene volje in težnje za dosego določene reforme. Partija je z demokratizacijo pridobila nove simpatije in za sedaj še vedno ostaja vodilna politična sila v Sloveniji. Dejal je, da Kučan meni, da reforma, kot si jo zamišljajo Slovenci, na jugoslovanski ravni ne more uspeti, brez te reforme pa so perspektive Slovencev zelo zožene. Po mnenju Slivnika bi morali doseči to, da bi imela vsaka republika v svojih mejah določeno gospodarsko avtonomijo,« med drugim piše v udbovskem poročilu.

Zadnje udbovsko poročilo, v katerem se omenja Slivnik, je bilo iz njene hrvaške veje in so ga 18. novembra 1989 poslali v Ljubljano (na zunanji oddelek SDV). V njem piše, da je predstavnik generalnega sekretariata ZSSR v Zagrebu Gorelov klical Ado Slivnik, ker se je med drugim želel srečati z njenim možem Danilom, vendar ga je vljudno zavrnila, češ da bi on rad na to pristal, vendar se odpravlja na pot v Albanijo. Drugih sogovornikov mu ni uredila. SDV ni bilo znano, ali je Gorelov pozneje prišel v Ljubljano in se s kom srečal.

Omerza je v Svetli strani Dela obdelal poleg Danila Slivnika še udbovske zapise o Mojci Drčar Murko, Ivanu Gerenčerju, Jaki Štularju, kot »popolno svetlobo« pa je označil Viktorja Blažiča, Andreja Inkreta in Alenko Puhar. V Temni strani Dela pa so se med »kapitalci« znašli Anton Bebler, Dušan Biber, Slavko Fras, Mitja Gorjup, Anton Rupnik, Stane Saksida, Bogomil Samsa, Marjan Sedmak in Jože Šircelj, med »manjšimi ribami« pa Tit Doberšek, Tone Fornezzi Tof, Stanka Godnič, Jurij Gustinčič, Manca Košir, Drago Kralj, Rastko Močnik, Andrej Novak, Božidar Pahor, Jure Pengov, Bogdan Pogačnik, Janko Tedeško in Dušan Železnjov.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.