V Novi Slovenski zavezi so Antonu Drobniču hvaležni za skoraj tri desetletja truda, ko je bil z njimi v misli, besedi in dejanju. Spominjajo se ga kot tistega generalnega državnega tožilca, ki je v času demokratičnih začetkov oral trdo ledino komunističnega pravosodja: »Vodenje tožilstva je prevzel 3. decembra 1990 še v totalitarni Jugoslaviji in izvedel ločitev slovenskega tožilstva od jugoslovanskega. Še tik pred osamosvojitvijo Slovenije so predsednik predsedstva Milan Kučan in 32.000 podpisnikov z javnim pismom zahtevali njegovo odstavitev. V letu 1996, ko se je razrasla kraja družbenega premoženja, je ustanovil Skupino državnih tožilcev za posebne zadeve, s čimer je postal začetnik pregona organiziranega kriminala na Slovenskem.«

Anton Drobnič, domobranec, ki je za las ušel smrti, je po besedah članov Nove slovenske zaveze tolmačil veliko zlo, trpljenje in krivice, ki jih je Slovencem zadala revolucija, v jeziku prava in zakonov: »Te krivice je iz teme zasebnosti in tihega trpljenja preprostih ljudi Drobnič znal s pravno govorico prevesti v javne, zakonite zahteve pred sodišči Republike Slovenije. Do dna duše je Drobniča prevevala misel, da je treba celoten sestav revolucionarnega nasilja in slovenske poti k normalnosti misliti in uresničiti v okviru prava in zakonov, brez česar se ne more spremeniti nič pomembnega. Eden od njegovih pomembnih dosežkov na tem področju je prispevek k pravni rehabilitaciji škofa Gregorija Rožmana, toda pravno je pomagal ali svetoval mnogim, ki so po sodni poti iskali pravice.«