Nedavno je odvetnik Andrej Berden v članku v Delu sprožil polemiko o problemih slovenskega sodstva. Odgovoril mu je generalni sekretar vrhovnega sodišča Janko Marinko s pisanjem sodniških samohval in podatkov, kako učinkovito da je slovensko sodstvo. Uporabljal je izraze, kot so »pričakovani čas rešitve zadeve«, ki nimajo z dejanskimi težavami reševanja sodnih spisov ničesar. Vrhovno sodišče pod vodstvom Branka Masleše že leta servira podatke o zmanjševanju sodnih zaostankov, vendar gre za prirejeno statistiko.
Če bi se zaostanki res tako zmanjševali, jih že nekaj let sploh ne bi imeli, vsaka vložena civilna tožba bi prišla na vrsto za obravnavo že po nekaj mesecih. V realnosti je čakalna doba na prvi narok na ljubljanskem okrožnem sodišču precej več kot leto dni, kar je daleč od učinkovitega sojenja. Na okrožnem sodišču v Kranju pa morajo stranke na prvo obravnavo čakati celo več kot dve leti, kar nam je potrdilo več sodnikov s teh sodišč, ki se čudijo uradnim statistikam.
Pomeni, da imajo na vrhovnem sodišču državljane za norce. Ena od preprostih potegavščin, kako umetno zmanjšujejo zaostanke, je »preštevilčenje« sodnih spisov. Ti se vodijo po letih, ko je vložena tožba. Če je po več letih sodba na višjem sodišču razveljavljena in zadevo vrnejo pred prvostopno sodišče, spis označijo z novo, tekočo letnico, s čimer z eno potezo statistično odpravijo zaostanek, stranka pa lahko nato še leta dolgo čaka na izid sojenja.
Tako se uradno zmanjšuje čas reševanja množice zadev, na to metodo pa bi bili ponosni še boljševiki, znani po prirejanju statistik na primer za prikazovanje izjemnih dosežkov v gospodarskem razvoju. Primerjava je na mestu tudi glede na osebo, ki je predsednik vrhovnega sodišča. Stanje se utegne še poslabšati, saj se zmanjšuje število sodnikov, o čemer bomo še pisali.