Čiščenje tranzicijske navlake

Poznopoletno dogajanje je pokazalo, da je pred nami veliko čiščenje tranzicijske navlake. Termin je skoval predsednik Danilo Türk, vendar za zdaj kaže, da bo čiščenje potekalo v nasprotju z njegovimi željami. Drug za drugim odpadajo njegovi favoriti in čakajo za dokončni odvoz na smetišče zgodovine. Bližajoče se parlamentarne volitve obetajo, da bodo iz parlamenta odnesle LDS in Zares, morda pa tudi SD in SNS ter tako resno premešale karte na slovenskem političnem prizorišču.

Med embleme tranzicijske navlake nedvomno spadajo legendarne ženske publikacije, prodani »otročički« t. i. rdeče baronese Bernarde Jeklin. Ta je kljub prodanemu lastniškem deležu ohranila velik vpliv za ideološke intervencije. To je jasno pokazala, ko je pohisterizirano odgovorila na mojo kolumno Moška Kresalova in v Jani Kresalovo razglasila za kraljično in bodočo premierko. Njena poteza je bila šokantna, saj je izdala svojega strankarskega šefa in favorita Golobiča, velesovražnika Kresalove. Zakaj ni njega razglasila za kralja in bodočega premiera? Vendar to ni bila njena edina zabloda.

Če se sprašujemo pri Kučanu, ali naj se starec ukvarja s politiko, si lahko podobno vprašanje postavimo tudi za starke. Jeklinova jasno priča, da je bolje, če se ne. Kljub veteranstvu je pri Kresalovi in Golobiču pokazala, da je očitno izgubila občutek za trenutek. »Najsposobnejši« Golobič je politično propadel. Kraljična Kresalova je dokončno obglavljena. Podobno kot Kučan je po toliko letih stavila na napačne. Zdaj se dela neumno in z blodnjami o mladoekonomistih preusmerja pozornost ter malikuje Jožeta Mencingerja. Saj, tako kot ona tudi on nima nikoli prav. Čeprav bi Jeklinova morala vedeti, kako se njene bralke veselijo vseh nesreč Kresalove, jim je vsiljevala propadlo Kresalovo skupaj s svojimi uredniškimi učenkami, namesto da bi jo bralkam v veselje raztrgala. Kdor pa hvali Golobiča, za tega ni pomoči.

Ob političnem obglavljenju kraljične Kresalove se je pil šampanjec. Končno! Še bolj je razveselil zdaj neizbežni, a predolgo odlagani propad LDS. Gre za stranko, ki nedvomno spada v tranzicijsko navlako, in je čas, da izpade iz parlamenta in izgine iz slovenske politike. Kot naslednica ZSMS, partijskega podmladka, je LDS predvsem pod Kresalovo pokazala, da je njen rok trajanja potekel in da Slovenija končno potrebuje pravo liberalno stranko.

Še hujši je odcepljeni del LDS, ki je odšel v Golobičevo Zares. Ti so se še dodatno razgalili, ko so na pasji procesiji z Žižkom za vse tegobe Slovenije obtožili pokojnega premiera in predsednika Janeza Drnovška. Golobič je očitno pozabil na vodilo »o mrtvih vse najboljše«, čeprav vse dolguje pokojnemu Drnovšku. Celo iz njegove smrti je koval politične točke! Saj, on je »politik novega kova«. Nekdanja zaresovska prvoborka Cveta Zalokar Oražem je nazorno razložila, kako je Golobič vlekel vse niti pod Drnovškom in v bistvu on vladal iz ozadja. No, resnica je zares zunaj! Za vse tegobe Slovenije je torej kriv Golobič. Kako lepo, da so zaresovci to po ovinku in nehote priznali. Zato nas čaka veliko volilno olajšanje, saj se Zares, sodeč po vseh anketah, ne bo uvrstil v parlament in bo Slovenija manj onesnažena, saj bo očiščena še ene tranzicijske navlake, predvsem pa zaresovskih nedemokratičnih in totalitarnih tendenc.

V tranzicijsko navlako spada tudi Pahorjeva SD. Gre za neposredno naslednico partije. Pred prevzemom oblasti leta 2008 ta stranka nikoli ni bila glavna igralka, ampak je igrala vlogo pridne koalicijske partnerice in »konstruktivne« opozicije. Pod Pahorjevim vodstvom so dolgo vse vlekli za nos, dokler se niso zavihteli na čelo države. Takrat se je razgalila vsa njihova beda in nesposobnost. Pahor je z nenehnim pretvarjanjem, igranjem neumneža, naivneža in predvsem neodgovorneža stranko povsem zavozil, tako da se ji po zgodovinskem uspehu na volitvah leta 2008 na naslednjih volitvah obeta zgodovinski neuspeh: nevarnost, da se sploh ne uvrsti v parlament. Kar sploh ne bi bilo slabo, saj bi tako počistili s še eno tranzicijsko navlako, ki ovira uresničevanje socialdemokratskih idej pri nas.

Veliko čiščenje grozi tudi Jelinčičevi SNS. V Evropi so na pohodu nacionalistične stranke (Narodna fronta Marine Le Pen v Franciji, Pravi Finci Tima Soinija na Finskem idr.), vendar se Jelinčiču vedno bolj trese stolček, saj mu z vseh strani dihajo za ovratnik. Vprašanje je, ali bo na tem novonacionalističnem valu prijezdil v novoizvoljeni parlament ali pa bo tudi njega odplavilo na smetišče zgodovine. S tem v Sloveniji še zdaleč ne bo konec nacionalističnih teženj, ampak bodo šele dobile pravi zagon.

Samodejno čiščenje in samouničevanje na slovenski levici vzbuja številne dvome. Mar gre za akcijo »počistimo slovensko levico«? Se bo Türk, ki bi baje vse storil, da Janši prepreči prevzem oblasti, res drznil kandidirati kot mandatar levice? Janšo bi lahko premagal. A da bi tak ziheraš zapustil varno zavetje nabijanja brez odgovornosti in bil kot premier kriv za vse? Namesto na vrhu priljubljenosti bi kaj kmalu pristal na seznamu tranzicijske navlake.

Ob vseh teh čistilnih akcijah tranzicijske navlake Zoran Janković še vedno čaka na svojo parlamentarno priložnost. Kljub obširnim piarovskim akcijam takšnih in drugačnih lobistov je Janković najslabša možna izbira za Slovenijo. Problem je predvsem njegovo katastrofalno zadolževanje. Takšni kot on niso primerni za vodenje države, sploh pa ne v času hudih dolžniških kriz. Pod njim bi se Sloveniji slabo pisalo celo v obdobju najdebelejših krav.