Februarja je premier na facebooku osebno pozdravil prihod ekološko sporne Magne Steyr v Slovenijo in se hvalil, da je njegova vlada v ta namen spremenila celo zakonodajo. S tem je na veliki zvon obesil še eno volilno prevaro SMC, ki je v volilnem programu prodajala številne »zelene« programske točke, denimo »Razbremenitev dobrega (delo) in obdavčitev slabega (onesnaževanje) v okviru zelene davčne reforme ('onesnaževalec plača').« V blebetanju o javnih financah so v Cerarjevi stranki prodajali ekološke buče in obljubljali »zeleno proračunsko reformo za postopno ukinitev okolju škodljivih subvencij in preusmeritev sredstev v pametne specializacije«.
Večino »zelenih« točk volilnega programa SMC, ki so se zaradi podpore projektu Magne Steyr izkazale za zlagane, lahko izpeljemo iz kolumn Aleksandra Kešeljevića, ekonomskega svetovalca v kabinetu premierja in predsednika programske konference SMC. Slednji je bil eden glavnih piscev volilnega programa SMC. Kešeljević je pred vstopom v visoko politiko zaslovel tudi z leporečenjem o zeleni politiki. Trdil je, da nove zaposlitve v TEŠ 6 niso zelene. Danes ima očitno druga merila glede novih nezelenih zaposlitev v lakirnici Magna Steyr, s katerimi se na vsa usta hvali njegov šef Cerar?
Zeleni tematiki se je Kešeljević posvečal v številnih kolumnah, kot jasno vidimo že iz naslovov: Zelena pobuda (16. 11. 2012), Čas je za zeleni preboj (13. 9. 2013), Ozelenjevanje gospodarstva (18. 7. 2014) itd. V kolumni Zeleno je seksi (2. 8. 2013) je vse stavil na zeleno politiko, ki naj preseže ideološke okvire: »Danes potrebujemo zeleno usmeritev. Zeleno je seksi. Zeleno se splača. Zeleno je odgovorno. In navsezadnje, zeleno presega tradicionalno delitev v Sloveniji na rdečo in črno.« Danes je očitno, da se Kešeljeviću zeleno ne splača, saj mu s šefom Cerarjem ni niti najmanj mar za zeleno Slovenijo. Sicer »greenfield« naložbe Magne Steyr ne bi namerno napačno razumel kot zelene!
Kešeljević ni naredil popolnega preobrata zgolj na področju ekologije, temveč tudi glede infrastrukturnih projektov, kot je drugi tir, ki je danes poleg Magne Steyr najpomembnejši projekt Cerarjeve vlade. Čeprav je Cerarjev svetovalec v svojih kolumnah izrazito nasprotoval gradbeništvu in trdil: »Zaradi prevladujoče tuje delovne sile, uvoza strojne opreme in zunanjih virov financiranja od teh naložb nismo imeli dosti. Dobili smo rast, toda brez razvoja« (BDP fetiš, 14. 3. 2013). Zdaj teh pomislekov nima več, saj hoče Cerarjeva SMC na vse načine onemogočiti uspeh referenduma o drugem tiru, ki bi ustavil to škodljivo investicijo, od katere si največjo korist obeta Stojan Petrič, trenutno največji gradbinec in član Foruma 21.
Tudi številne druge slabe poteze Cerarjeve vlade lahko neposredno »prevedemo« iz Kešeljevićevih predvolilnih kolumn v Dnevniku: od tako imenovanega lex Mercator, blokade prodaje Telekoma in NLB itd. Kot vidimo na primeru Cerarjevega najtesnejšega svetovalca Kešeljevića, je Cerarjeva SMC ostala zvesta sami sebi le v najslabšem: v zagovarjanju bankrotiranega nacionalnega interesa. To ni presenetljivo, saj je bil Kešeljević pred vstopom v visoko politiko pogosto vabljen na posvete Kučanovega Foruma 21 kot »mladi ekonomist, kini mladoekonomist«, ker je vseskozi zagovarjal propadlo ideologijo nacionalnega interesa Kučanovih staroekonomistov.
Cerar je volivce prevaral glede vseh pozitivnih obljub, izpolnil pa je vsa najslabša pričakovanja, saj njegova vlada skrbi za kontinuiteto najslabših praks.
Tako smo s Cerarjem in tesnim sodelavcem Kešeljevićem v zadnjih treh letih dobili nekaj najslabšega: Cerar je volivce prevaral glede vseh pozitivnih obljub, izpolnil pa je vsa najslabša pričakovanja, saj njegova vlada skrbi za kontinuiteto najslabših praks. Javnomnenjske ankete kažejo, da je skoraj vsem volivcem jasno tisto, kar sem pred volitvami 2014 trdila v kolumni Miro Cerar je najslabša izbira (23. 6. 2014), zaradi katere me je v zapor pošiljala Cerarjeva tesna poslovna sodelavka, propadla političarka Katarina Kresal, in na sodišču povsem pogorela. Cerarjeva SMC je bila res najslabša izbira, saj je volivce v vsem prevarala, tudi na področju ekologije.
Ni čudno, da Slovenija pod Cerarjem vedno bolj smrdi do neba, saj je v samostojni državi ponudba zelene politike po začetnem bumu povsem zamrla. Za zeleno politiko se je v zadnjih letih poleg Cerarjeve SMC lažno zavzemala tudi skrajnja Meščeva Levica. V SDS so nekoč trdili, da zanje ekologija ni muha enodnevnica, od vzpona Trumpa pa jim za ekologijo ni več mar. Za skrajnje desne trumpiste so ekološka vprašanja tako ali tako levičarska izmišljotina.
Za zanemarjanje ekoloških tem je med drugim kriva tudi medijska pralnica možganov, ki melje zgolj v korist tega ali onega lobija, redko pa v javnem interesu.
O zasmrajenosti levega »ekološkega« duha smo se nedavno prepričali pri tedniku Mladina, medijskem glasilu skrajnje levice, ki je po največji ekološki katastrofi v samostojni državi, požaru v vrhniškem Kemisu, objavila prav ostudni piarovski intervju z direktorjem Kemisa Emilom Nanutom. Ob vsem tem smradu se zato kaže priložnost za nekoga, ki bo končno rekel: »Naredite mi to deželo spet zeleno.« In za to res kaj tudi naredil.
KOLUMNE IZRAŽAJO STALIŠČA AVTORJEV IN NE NUJNO UREDNIŠTVA REPORTERJA.
