Zgodbe 2010 so bile zgodbe alternativnih medijev. Ti so zaradi zaostrenih razmer in narave njihovega poklica v izteku leta še posebej izpostavljeni. Oblast se namreč ne brani na način, da bi napake priznavala in jih procesno odpravljala, temveč podobno kot se je v starih časih. Novinarjem se bodisi grozi (tudi s smrtjo), preganja se jih po sodiščih, zoper njih se vlaga kazenske ovadbe in civilne tožbe. Jaz bom 27. januarja prvič stopil pred sodnika. Grozi mi do šest mesecev zapora zaradi izpričevanja resnice: dokazoval sem, da so bila določena dejanja pomembne družbene figure v neskladju s človeško moralo in zakoni.
Proces se giblje v istem časovnem ritmu, s katerim želi naoljena mašinerija župana Jankovića kaznovati odgovornega urednika časopisa, v katerega pišem, hkrati pa inkriminirati širše okolje Reporterja (karikaturista Mikija Mustra). Pri tem ne izkorišča le uglednih odvetniških firm, temveč so ji na voljo serije propagandnih mašil, katerih namen je vzpostaviti »človeško avtentičnost« tistih, ki namesto lastne vesti preganjajo prinašalce slabih novic.
V času procesiranja odgovornega urednika Reporterja na ljubljanski policijski postaji je v Dnevniku izšel članek Ein Zvitorepec - ein Lakotnik - ein Trdonja. Avtor je Goran Vojnović, neke vrste multipraktik ljubljanske novinarske scene: kritik, politični analitik, pisatelj, režiser, igralec, ljubimec in kar je še zraven. Ni bil to prvi Vojnovićev članek, s katerim sem se soočil, bil pa je zadnji, ki sem ga podrobno prebral. Vsebinsko jedro je apologija Jankovićeve prizanesljivosti: nekakšen novodobni Cinna ali Avgustova milost, kot se delo največjega dramatika francoskega klasicizma prevaja v slovenščino. Velikodušni Zoki pomilostí nadarjenega slikarja, kaznuje pa naj tretjerazrednega Silvestra Šurlo, nekako po maniri Jankovićevih sinov: crkni novinar, nisi vreden, da živiš. V sklep Vojnović prinese še »ugotovitev«: če bo (desnim, Janezu Janši?) zaškripalo, bodo pa pripeljali B. M. Turka v Odmeve.
Leta 2010 sem bil tam trikrat. Ko bi moral biti zadnjič, je princ žurnal-fašizma teroriziral uredništvo informativnega programa, češ mene pa že ne v oddajo. In me ni bilo. Toliko o vplivu »desnih« na RTV. Ko smo že pri trojkah: če bi ne bil prepričan, da je Reporter prvovrstni slovenski časopis – in da gre za to zasluga (tudi) Silvestru Šurli – bi vanj ne pisal vsak teden (brez honorarja), kot sem to počel v preteklem letu.
Vojnovićev Ein Zvitorepec … je zadnja stvar, ki sem jo bral, vendar lektira ni minila brez zapažanja. Prvo, kar me je zbodlo, je bil stavek. Stavek je izhodiščna artikulacija avtorja: v stavku vidiš, koliko je njegov tvorec načitan, na kakšen način giblje lastno misel, kako slednja oklepa dele predmetne ali pojmovne realnosti, ki jo ubeseduje. Na tistih straneh Dnevnika sem večkrat videl stavek Marka Crnkoviča: čeprav je bilo kdaj v njem besed toliko (in takšnih) kot v stranišču, je stavek odseval človeka, ki je veliko bral, mislil in se s predmeti mišljenja tudi ukvarjal. Vzemite še stavek Milana Dekleve, Gorazda Kocijančiča, Daneta Zajca, npr.
Vojnovićev stavek pa me je napotil k spoznanju, da gre za človeka, ki se sploh giblje zunaj pojmov literature, mišljenja, filozofije, globljih zapopadkov tega, s čimer je J. P. Sartre opredelil človeški rod, ko je razpravljal o nosilcih ontoloških doživljajev. Vojnović ni v razmerju do te vrste pojmovne predmetnosti. Najverjetneje se mu tudi te vrstice zdijo čisto tuje. Vojnović je namreč transliteracija (prepis) big-brother-showa; je »mišljenje«, ki se giblje zgolj v pop koordinatah. Medijsko spoliran nič, takšne sijočnosti, kot je na primer nedolžnost novodobne Agathe Schwarzkobler, alias Katarine Kresal. In vsega, kar je uspelo predstaviti kasti, ki je na oblasti že šest desetletij: ker je njen temeljni kriterij negativna selekcija, s tem pa implicitno zanikanje primarnih načel evolucije (naravni izbor, tudi v smislu morale), jih pravzaprav mišljenje zanima le toliko, kolikor omogoča oblast.
To pa jo. Ena glavnih francoskih enciklopedij za današnjo rabo, Encyclopédie Hachette, govori o definicijah romana. Ta literarna zvrst (ki so jo Francozi obvladali kot malokdo) ima svoje zakonitosti, med katere sodi tudi – prva stran. Je zmenek, na katerem se avtor dobi z bralcem: kako ključna za posredovanje vtisa je, si lahko zgolj predstavljamo! »Tuki je pa vse v pizdi. Za Olimpijo ne moreš navijat, če igraš za Slovan, tako kot igram jaz. Za Slovan pa ne moreš navijat, ker je to češko. To je pičkin dim od kluba. A naj bom Red Tiger? Itak! Pa kaj še! Fuzbalerji Slovana igrajo v žnj ligi. (…) Sami pedrčki murgelski igrajo tam. Bedno je. Jebiga.« Goran Vojnović, Čefurji raus!, Beletrina 2008, Ljubljana, prva stran.
Kot visokošolski predavatelj književnosti sem namreč v preteklem letu spraševal kolege s primerjalne književnosti filozofske fakultete, po katerih kriterijih je lahko žirija za Prešernove nagrade in kresnika Vojnovićevemu »tekstu« podelila romaneskno nagrado. Moje mnenje je bilo, da Čefurji raus! niti najmanj ne zadošča kriteriju za roman. Podčrtane besede v navedku so namreč tiste, ki jih Slovar knjižnega jezika ne uvršča med slovenščino. A romana ni brez jezika. Potrebuje tudi psihološko diferenciacijo oseb, česar Vojnović ne zagotovi niti pri protagonistu, čefurjučefur Marko. Tu Vojnović zaosstaja celo za Ciglerjevo povestjo iz 19. stoletja Sreča v nesreči. Besedilo tudi nima vezivne niti: gre za zbor »poglavij«, ki se vsa začenjajo z besedo Zakaj. Dodaten problem je, da bi tri, štiri poglavja na Zakaj lahko dodal ali odvzel, pa bi se nič ne poznalo. Gre za neke vrste nanizanko, bolje režiserski skript, ki mu najbolj primanjkuje enotne zgodbe. Ta je izhodiščni kriterij za roman. Marku. Žal so po njem kopirana ravnanja in profili drugih likov. Vse, kar nastopa, je
In smo spet pri oblasti. Vojnoviću je bila podeljena Prešernova nagrada in Delov Kresnik, ker so na ta način želeli ustoličiti neko »novo avtoriteto«, ki bi utegnila še prav priti v kriznih časih. Tako je Vojnović tudi postal multipraktik, človek, ki se razume na vse. In ki je preganjanju novinarjev potreben tako kot nekdaj Stane Dolanc, multipraktik svojega veka. A tudi preganjani so ostali isti. In to je neverjetno čudo časovne distance. Kaj pa imata Vojnović in Dolanc skupnega? Veliko: zato ne verjemite naslovu romana: iščite globlje, razmišljajte po slovensko.