Včasih slišim vprašanje, zakaj pisati o slovenski nedavni zgodovini. Ta da je že tako oddaljena, 70 let in več, da današnje Slovenije ne zanima ali ne prizadeva več. Večina ljudi, ki so živeli takrat, da je umrla ali pa so otroci že zelo stari. Da se je življenje zelo spremenilo, da imamo danes drugačne probleme in skrbi. Nekateri trdijo, da nas preteklost le razdvaja in povzroča nova ali podaljšuje stara nasprotja, celo sovraštvo. Usmerjeni da moramo biti v prihodnost in držati skupaj, ne se sovražiti.
Akademik Tine Hribar je na nacionalni televiziji pred koncem leta 2019 omenil razkol in da moramo preseči nasprotja, ločevanje v slovenskem narodu.
Temelji iz preteklosti
Vse našteto se komu zdi prav ali celo nujno. Seveda ne bom postavil retoričnega protivprašanja, ali je res tako, ali vse to res drži, ker seveda takšno razmišljanje ni pravo. Razlogov zakaj ne, je veliko in vsi so zelo pomembni.
Najprej na splošno. Sedanjost človeka in družbe temelji na preteklosti, in to na vsej preteklosti, ne samo moji ali tvoji. Mišljenje in ravnanje ljudi je povezano, velikokrat zelo, od tega, kako je preteklost vplivala nanj, koliko mu je koristila ali mu škodila. Iz teh interesnih stanj mislimo in delujemo danes. To, kar pa delamo danes, tudi z vso neizbežno prtljago, pozitivno ali negativno iz preteklosti, vpliva na prihodnost. To je ena misel.
Druga je, da danes živimo v demokraciji. V Sloveniji to pomeni, da je na primer generacija staršev in starih staršev živela v izrazito nedemokratičnem režimu, ki je trajal dolgih 45 let (na pet let podlage vojnih grozot). Dolgo smo hrepeneli po svobodi oziroma demokraciji. To smo si leta 1990 izborili (k sreči na miren način).
Kaj je demokracija?
Toda kaj je demokracija? Je nasprotje vsakega nedemokratičnega, avtoritarnega, totalitarnega, v različnih pojavnih oblikah nasilnega, protičloveškega nasilja. V totalitarnem režimu je nekaj posameznikov izrazito avtoritarno in s pomočjo različnih represivnih državnih organov odločalo o vsem javnem, velikokrat tudi zasebnem posameznika.
V demokraciji imamo svobodo življenja in odločanja. Namesto enega ali peščice lahko vsak sodeluje v javnih zadevah. Ker pa je človek nagnjen k egoizmu in avtoritarnosti, ker nam ni všeč, če kdo drug misli, govori in dela drugače kot jaz, imajo nekateri (ali kar mnogi) s tem, torej z demokracijo, probleme. Jim ni všeč. Najpogosteje se to kaže pri uporabi nekaterih političnih terminov.
Ko nekdo govori, da moramo uveljaviti spravo, v bistvu želi, da bi vsi mislili tako kot on oziroma da ne bi govorili in pisali o tistem, kar mu ni všeč. To počne zaradi osnovne človeške avtoritarnosti, še bolj pa zaradi takšnih ali drugačnih interesov.
V ozadju interesi
Ko nekdo reče, da nas nekaj, na primer preteklost, razdvaja (povzroča nove napetosti ali še kaj hujšega), nam želi povedati, enako kot pri spravi, naj o nečem ne govorimo ali pišemo. Včasih kdo celo reče, da je preteklost oziroma zgodovina že napisana in da se je ne da spreminjati. Tisti, ki govorijo (pišejo) o tisti zgodovini, ki jim ni všeč, da so revanšisti ali revizionisti. Oboje pa da je nekaj negativnega.
Večinoma se za takšnim političnim besednjakom skrivajo interesi tistih, ki so imeli ali imajo iz preteklosti takšne ali drugačne koristi ali privilegije. Kot dobro vemo, jih imajo večinoma iz ravnanj, ki so bila totalitarna oziroma protičloveška, pridobljena s kršenjem človekovih pravic. Tudi naslednje je za koga pomembno, čeprav nezavedno.
V diktaturi so drugi mislili za vse, v demokraciji vsak misli (ali mora misliti) po svoji vesti, svobodno. Prvo je za koga bolj enostavno in lažje, drugo (demokracija) pa bolj zahtevno. Tudi zato, ker se soočamo z različnimi podatki in mnenji, pri čemer pa moramo misliti. In se truditi, da povedano (napisano) razumemo.
Oviranje demokracije
Torej, zdaj imamo demokratični družbeni sistem (že 30 let) in vsak lahko govori in piše svobodno. Kljub temu si nekateri prizadevajo, da bi to svobodo usmerjali ali nam jo celo kratili. Kot rečeno, s političnimi besedami, kot so sprava, razdor, celo razkol (Hribar), razdvojenost, revanšizem, revizionizem in še kakšno. To so pripomočki za oviranje demokracije, kratenje svobode, za uveljavljanje »mojega« prav, »mojih« takšnih in drugačnih interesov.
Načelno: v demokraciji se (lahko) piše o tako rekoč vsem. Ali natančneje o preteklosti oziroma zgodovini se je vedno pisalo, tako ali drugače, še posebno v demokratičnem sistemu. Prav tako se vedno bo, ne glede na želje koga, da se ne bi ali, kar je še pogosteje, da za to ni potrebe, ker da nam to otežuje sedanjost (in prihodnost). Vedno se bo pisalo o zgodovini, tako kot o vseh mogočih drugih temah in področjih.
Tisti, ki si iz različnih interesnih namenov prizadevajo, da se o naši preteklosti ne bi govorilo in pisalo, to počnejo z razlogom. Tisti, ki se jim zdi, da pisanje o naši preteklosti ni pomembno (koga da to zanima) ali je odveč in celo moteče, se motijo, celo zelo.
Beg v »prihodnost«
Tisti, ki si iz različnih interesnih namenov prizadevajo, da se o naši preteklosti ne bi govorilo in pisalo, to počnejo z razlogom. Tisti, ki se jim zdi, da pisanje o naši preteklosti ni pomembno (koga da to zanima) ali je odveč in celo moteče, se motijo, celo zelo. Če bi obveljalo mišljenje, želja ali prizadevanje enih ali drugih, bi bilo to za družbo pogubno. Za našo v Sloveniji še posebno.
Zakaj je torej v Sloveniji treba, tako kot o vseh drugih temah, pisati tudi o preteklosti oziroma zgodovini? Nikakor ne samo zato, ker je veliko tem iz naše zgodovine še neraziskanih, nerazkritih ali neurejenih, nepopravljenih, nepremišljenih, neuveljavljenih. Mnogim ljudem so drugi ljudje povzročili hude krivice in mnoge še vedno trajajo.
Nekatera področja so neurejena. Na primer grobišča ljudi, ki so jih umorili komunisti. Še huje, mnogo ljudi na različnih področjih in v raznih vlogah poskuša čim bolj ovirati to, da bi se ta velika tema naše preteklosti urejevala. Je namreč tako velika (obsežna), da bo za urejevanje potrebno še veliko truda in časa.
Koliko so si politiki po demokratizaciji (zdaj že 30 let) prizadevali za svobodo govora in pisanja, za popravo krivic in, to je najtežje, ker zahteva veliko sredstev in časa, za dostojno ureditev posledic zločinov v preteklosti? Zelo malo. Večina je ves čas, tako tudi danes, na različne načine ovirala vse to.
Kakšna družba torej smo danes in bomo posledično v prihodnosti, v katero bi nekateri radi (tendenciozno) pobegnili?
Pač obrneš list
Leta 1990 sem bil zgrožen, ko se je neki mlad politik, član takratne Pučnikove SDSS, v pismih bralcev v Delu zavzel za to, da naj nehamo pisati o naši nedavni politiki, ker da obremenjujemo mlade, ki jih zanima (le) prihodnost. Trideset let se že spominjam tega apela in vedno znova sem zgrožen, kako avtoritarna in totalitarna miselnost obvladuje nekatere ljudi.
Bili smo že v demokraciji, komaj smo si jo izborili, in že so nekateri želeli nazaj v prepovedovanje pisanja o nekaterih temah. Takrat sem mu odpisal, da tudi mene v časopisju marsikaj ne zanima, pa zato ne bom klical, da se o tistem ne piše več, saj morda koga drugega tisto zanima. Tam pač obrneš list in prebereš tisto, kar te zanima.
Seveda je za koga enostavno, če imamo črno-belo in skrajno poenostavljeno zgodbo o pozitivnih (partizanih) in negativnih (domobrancih). Z njo so bili indoktrinirani, kar je pomenilo, da tako je. Zdaj pa se je pojavila množica novih zgodb, ki k dotedanji skrajno poenostavljeni zgodbo dajejo vprašaj. Poleg tega je to še zlagani mit.
Avtoritarna miselnost
Le malo let od tridesetih so državo vodile desne stranke. Večino časa so jo vodile leve, ki so politično in tudi materialno naslednice nekdanjih avtoritarcev, komunistov. Razen obdobja Janševe vlade 2004–2008 (čas vlade Janša-Virant ali leta 2000 Bajukove vlade je pri tem nepomemben). Zadnja leta Slovenijo vodijo »novi obrazi«, politične skupine, ki so bolj ali manj trdni zavezniki levih politik in interesov. Med njimi je pomembna miselnost, pri nekom naivna, pri drugem indoktrinirana, pri tretjem interesna, da zgodovino pustimo pri miru in da ta ostane vsebinsko in v vsakdanjem življenju takšna, kot so jo napisali in naredili komunisti.
Ta miselnost je v vseh pomembnih podsistemih države. Najprej v šolstvu. Razen kje kakšne izjeme se povsod, na vseh nivojih, od osnovne šole do univerze, negujejo levičarske ideje. Enako je v kulturi, od gledališča, zgodovinopisja, založništva do proslav, povsod prevladuje levičarska miselnost. Mediji, vsi glavni, od dnevnikov, tednikov, lokalnih glasil, radia in televizije, povsod gre za zagovarjanje leve politike, kakšna druga pa se omeni le ponekod za ščepec, ki kaže na ignoranco. V gospodarstvu prevladujejo leva omrežja. Ta tudi finančno podpirajo dominantne (to je leve) medije.
»Pravilno«, po »naše«
Ker je vodilna politika, ki ima parlamentarno večino in vodi državo, levo usmerjena, vpliva na vse glavne podsisteme, da delujejo politično-ideološko »pravilno«, po »naše«. Na državnih proslavah negujejo tradicijo in dediščino komunistične revolucije. Država in občine izdatno podpirajo, finančno in organizacijsko, prokomunistično borčevsko organizacijo, da z množico proslav vzdržuje spominsko pokrovko nad bogato dediščino nasilja komunistične revolucije.
V Dražgošah, na Osankarici in drugod slavijo partizanske zločine in s tem dajejo Slovencem vedeti, kdo je tu gospodar. Na teh proslavah kot govorniki nastopajo šefi levih strank, celo ministri, ter predsednika parlamenta in države, kjer se zaklinjajo, da bodo varovali dediščino komunistične revolucije. Posledično, ker kljub tridesetletni formalni demokraciji na Slovenskem državi vladajo dediči komunistov, je spominska krajina trdno še naprej zasidrana s podobami komunističnih zločinov – ti zločini so bili daleč najhujši v novejši slovenski zgodovini.
Čaščenje Tita
Običaj je že postal, da dominantni mediji pozitivno omenjajo Josipa Broza Tita in življenje v socialistični Jugoslaviji. Kot da Broz Tito ni bil izrazit avtokrat in vodja komunistične revolucije, ki je povzročila sto tisoče smrti in nepopisno nasilje. Kot da dolgih 45 let socializma mnogi ljudje niso občutili nasilja režima, kot da mnogi ljudje niso morali iskati kruh in svobodo izven domovine, kot da nismo bili prikrajšani za marsikaj, za odprto literaturo, kulturo, medije, resnicoljubno zgodovinopisje, svobodno gospodarsko pobudo, za možnost uveljavitve pridnosti, kot da nismo bili strogo nadzorovani na vsakem koraku itd., v nedogled.