Ves čas se je bilo treba boriti za neodvisnost tožilstva, pravi generalna državna tožilka Barbara Brezigar o zadnjih dveh letih. iztekajoči se mandat ocenjuje kot zelo zahteven in izpostavlja pritiske na njihovo delo v zadevi Baričevič, pri čemer opozarja, da nekateri dokazi v tem primeru niso bili pravočasno zavarovani.
Zahtevo notranje ministrice Katarine Kresal po razkritju dokumentacije v zadevi Baričevič Brezigarjeva ocenjuje kot irelevantno za tožilstvo. Predloga zakona o državnem tožilstvu ne podpira, meni tudi, da ne prinaša umika politike iz dela tožilstva. Brezigarjevi se mandat izteče 4. maja, morebitne poznejše vrnitve v politiko pa ne izključuje.Čez mesec dni se vam izteče mandat. Kako bi ga ocenili, kaj izpostavljate kot dosežek in kje so še vedno pomanjkljivosti?
Predvsem bi mandat v zadnjih dveh letih ocenila kot nekaj izredno zahtevnega, glede na hude pritiske, ki smo jih doživljali od oblasti in glede na to, da se je bilo treba ves čas boriti za neodvisnost. Jemali so nam ogromno časa in energije za stvari, za katere sem sama prepričana, da ni bilo nobene potrebe. Mislim, da zadnji dve leti res zaznamuje boj za neodvisnost tožilstva in odvračanje pritiskov glede rešitev v konkretnih primerih.
Pravzaprav sem vesela, da sem šestletni mandat uspela pripeljati do konca in da smo kljub pritiskom uspeli v eni stvari - mislim, da se je razmišljanje spremenilo, da se da pri gospodarskem, pri hudem kriminalu, zadeve speljati. Uspeli smo z izobraževanjem in vzgojo naših mlajših kolegov, ki so suvereni mladi ljudje z znanjem, potrebnim za uspešen pregon zahtevnih oblik gospodarskega kriminala.
Na področju klasičnega kriminala sicer nikoli nismo imeli posebnih težav, na področju gospodarskega pa. To je bilo do neke mere tudi razumljivo, saj so bili tožilci ob spremembi sistema vajeni dela v prejšnjem sistemu, ko ni bilo neodvisnosti tožilstva, ko je bil tudi gospodarski sistem drugačen, ni bilo tržnega gospodarstva. Pri mlajših kolegih ni več tako, na vrhovnem tožilstvu pa intenzivno skrbimo za izobraževanje na tem področju.
Govorili ste o pritiskih. Lahko kakšnega posebej izpostavite?
Pritiski so bili izraziti predvsem leta 2009 v zvezi z delom ljubljanskega okrožnega tožilstva, ko poslanki ni bila všeč odločitev v zadevi Berglund glede začetka sodne preiskave. Do takrat si nisem predstavljala, da je mogoče, da se nekdo tako vpleta v konkretno zadevo. Prišlo je do nadzora ljubljanskega tožilstva in to je bil izjemno hud pritisk, ki je bil medijsko napovedan. S tem je ministrstvo izvajalo pritisk na tožilca, ki je zahteval uvedbo postopka, in na preiskovalnega sodnika, ki še ni odločil o tem, ali bo postopek uvedel ali ne. Na podlagi tega nadzora je minister (za pravosodje Aleš Zalar op. a.) izdal obvezna navodila, ki smo jim seveda nasprotovali, ustavno sodišče pa je prepovedalo njihovo uporabo.
Povsem jasen pritisk je predstavljalo tudi interveniranje ministra v primeru Baričevič, kjer sem zgolj zahtevala, da specializirani oddelek opravi svoje delo, da preišče zadevo in potem oceni, ali je podan utemeljen sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ta intervencija je rezultirala v mojem "zagovoru" pri predsedniku vlade. Šlo je preprosto za poseg v pristojnosti generalnega državnega tožilca.
V kakšnih odnosih se poslavljata z ministrom za pravosodje Alešem Zalarjem?
Nikoli se ne ukvarjam s človekom, pač pa s problemom - na primer z odrejenim nadzorom na ljubljanskem tožilstvu. S funkcije odhajam do določene mere zadovoljna, ker je mandat zaključen, saj je bilo na koncu praktično skoraj nemogoče delati. Sama imam z ministrom ves čas profesionalen odnos in s tem nimam nobenih težav, saj se vedno ukvarjam s problemom, z vsebino. V osebnih stikih z ministrom nisem imela nobenih težav.
Torej ni odprtega ognja, kot je pred časom dejal minister?
Z moje strani prav gotovo ne. Če ščitim institucijo in to sem vedno počela, temu ni mogoče reči odprt ogenj, ampak opravljanje svoje funkcije.
SDS govori o dveh hitrostih pravne države. Po eni strani naj bi se postopki, ki se sprožijo zoper Janeza Janšo zelo hitro odvijali, po drugi strani naj bi se postopki, ki jih on sproži, odvijali počasneje. Se strinjate z navedbami glede dveh hitrostih pravne države?
Na splošno je to zelo težko reči, ker včasih ne veš, kaj so vzroki, da se nek postopek ne spelje. V zadevi Berglund je na primer prisoten mednarodni element. Na pamet ne bi želela ocenjevati teh stvari, razumem pa, da nekdo, ko primerja dva postopka, začeta istočasno, pride do takšnega sklepa. Sama pa zaključkov ne bi delala na tak način.
Zakaj je tožilstvo spet odprlo zadevo bulmastifi?
Postopek, kjer so podani sumi v zvezi z morebitnimi kaznivimi dejanji, ki naj bi jih policisti storili ob ogledu kraja dogodka, ni bil nikoli zaključen. V zvezi s tem do danes ni bilo odločeno. Takrat sicer nekateri dokazi "za ali proti" niso bili zavarovani, ker ukrepanje ni bilo pravočasno. Zaključen je bil del postopkov, ki jih vodi državno tožilstvo v Ljubljani, in sicer v povezavi z vračanjem psov.
Tam so bile odločitve sprejete in določen del ovadb zavrženih. V zvezi s tem so tožilci v oddaji Pogledi Slovenije, kjer je govoril nekdanji predsednik protikorupcijske komisije, ugotovili nekatere okoliščine, ki jim prej niso bile znane. Zaradi tega so v tem delu ponovno odprli zadevo ter dejansko v enem delu prišli do drugačnih zaključkov. Po tem je bil vložen obtožni predlog zoper Sonjo Bukovec.
Zakaj pa je preiskava z začetku sploh zastala?
Takratna vodja specializiranega oddelka (pri tožilstvu, ki izvaja policijske preiskave zoper policiste, Branka Zobec Hrastar, op. a.) in policisti preprosto niso pravočasno začeli preiskovanja. Sama sem posredovala in prišlo je do odstopa vodje specializiranega oddelka in mojega zagovora pri predsedniku vlade. Samo zato, ker smo opravljali svoje delo. Pravočasnost je pomembna, ker je s potekom časa lahko marsikaj zamujeno - v takih primerih so najpomembnejši prvi dnevi po dogodku in ta del je bil do določene mere zamujen. Po odstopu te tožilke z mesta vodje specializiranega oddelka je primer prevzela druga tožilka in nadaljevala s predkazenskim postopkom. Preiskovanje v predkazenskem postopku še vedno poteka.
Ali je policija opravila svoje delo takrat, ko je zavarovala sledi?
Vsebine predkazenskega postopka ne želim komentirati, saj bo odločitev o tem sprejela pristojna tožilka. Odgovora na to, ali je ob ogledu prišlo do napak, ki so tudi kaznivo dejanje, še nimamo.
Pred dnevi, ko so v povezavi s tem primerom prišle v javnost nove informacije, so s policije sporočili, da so presenečeni nad načinom obveščanja in vodenja postopka pri specializiranemu oddelku. Kako jim odgovarjate?
Predkazenski postopek je postopek, ki ni javen. Tožilstvo v tej fazi vsebinskih informacij praviloma ne daje. Tožilec je dolžan ravnati v interesu postopka, varstva zasebnosti in morebitne tajnosti. In v takih fazah praviloma ni v interesu postopka, da se kakšne vsebinske informacije dajejo javnosti. Tu ni šlo za obveščanje, kot je rečeno v vašem vprašanju.
Tu je šlo očitno za to, da je dokument, ki ne bi smel, prišel v javnost. Enako se je zgodilo v primeru Berglund, ko so novinarji razpolagali s papirjem iz tožilskega spisa in tudi v tem primeru, ko so novinarji razpolagali z zaznamki, ki jih je o razgovoru z menoj brez osnove pisal policist specializiranega oddelka. To je nedopustno.
Kako potem ocenjujete poziv notranje ministrice Katarina Kresal, naj tako policija kot tožilstvo razkrijeta informacije v zvezi s tem?
Ta poziv ministrice je za tožilstvo irelevanten. Tisti, ki pozna postopek, ve, da v fazi predkazenskega postopka ni mogoče razkriti dokumentacije ali dajati res vsebinskih informacij.
Kako si potem razlagate ta poziv?
To pa morate ministrico vprašati.
V javnost so pricurljale informacije, da naj bi predsednik vlade Borut Pahor takrat poskušal pristojno tožilko Dragico Kotnik prepričati v to, naj o tem, ali naj bo magnetogram javen, odloči čim prej.
Jaz vem le, da so pogovor pri predsedniku vlade takrat snemali in da je bila kasneje pristojna tožilka vprašana, ali je mogoče magnetogram sestanka pokazati javnosti, glede na to, da je zadeva še v predkazenskem postopku. Državna tožilka je takrat v zvezi s tem tudi odločila in povedala, katere dele magnetograma je mogoče pokazati javnosti. Predvidevam, da je vlada to odločitev spoštovala in da je objavila tiste dele, ki jih je smela.
S kakšnimi konkretnimi telefonskimi klici pa niste seznanjeni?
Predsednik vlade me je takrat poklical in prosil, naj tožilka o tem odloči čim prej.
Ali to ocenjujete kot pritisk na tožilstvo?
Ne. Predsednik je le prosil, da pride do odločitve, ne pa tega, kakšna naj bo.
Odvetnik Miro Senica je napovedal postopke zoper vse, ki bi onečastili njegovo ime, tudi zoper priče in tožilstvo. Kako gledate na takšno napoved?
Posameznik ima do tega seveda pravico. Sama ne verjamem, da so podatki ali ime konkretnega odvetnika prišli s tožilstva. Predvsem kar se tiče morebitnih prič, pa javno govorjenje o vsebini predkazenskega postopka in tudi takšne navedbe škodujejo temu, da bi morebitne priče pričale, saj vse to lahko predstavlja pritisk nanje.
Predlog zakona o državnem tožilstvu. Pred letom dni ste ministrstvu očitali, da predlog zakona omogoča prevelik vpliv ministrice za notranje zadeve in policije na tožilstvo. Zdaj je zakon tik pred obravnavo v državnem zboru. Še menite, da je tako?
Na tožilstvu smo takrat izpostavili kar nekaj problemov, ki so v večini ostali tudi v tem zadnjem tekstu zakona. Predvsem se povečuje vpliv ministrstva za pravosodje, zmanjšujejo pa se vpliv in pristojnosti generalnega državnega tožilca.
Skupina za pregon organiziranega kriminala bo razformirana in postala novo specializirano tožilstvo v rangu okrožnega tožilstva. Slabo je, da do sprememb v organizaciji prihaja pri skupini, ki sicer deluje in ki obravnava tako zahtevne primere. Prav bi bilo, da bi skupina ostala stacionirana pri vrhovnem državnem tožilstvu, saj obravnava zadeve na območju cele države.
Veliko je sprememb pri specializiranem oddelku, ki je pristojen za preiskovanje in pregon oseb s policijskimi pooblastili. Njegove pristojnosti so določene popolnoma nejasno in nepregledno. Policiste preiskovalce v tem oddelku naj bi določal generalni direktor policije, sicer ob soglasju generalnega tožilca, pa vendarle. Vezanost omenjenih preiskovalcev na policijo ni dobra. Že tako je težko doseči, da bi bili popolnoma odmaknjeni. Naš zdajšnji oddelek je absolutno primerljiv z evropskimi standardi. Lahko smo se pohvalili s tem, da ga imamo, in to je bilo v Evropi pozitivno sprejeto.
Še veliko pripomb imamo. Zakon je preobsežen, nejasen in birokratizira delo na račun učinkovitosti. Ima 247 členov, zdaj veljaven zakon pa jih ima nekaj čez 80. Ne rečem, da je veljavni zakon dober, bil pa je vsaj kolikor toliko jasen in po mojem prepričanju boljši, kot je predlog novega zakona. Absolutno nezadovoljni smo z zakonom in upamo, da takšen, kakršen je predlagan, ne bo sprejet.
V zakonu se večajo pristojnosti državnotožilskega sveta, ki bo imel pristojnosti glede imenovanja vodij tožilstev. Govori se o umiku politike, vseeno pa bo pet članov imenovanih preko politike.
Državnotožilski svet bo imel devet članov. Samo štirje bodo voljeni izmed tožilcev, pet jih bo tako rekoč imenovanih iz politike. Eden od petih, ki ga imenuje minister, bo sicer tudi tožilec, vendar ne bo izvoljen, pač pa ga bo imenovala izvršilna veja oblasti. Tožilci smo proti temu razmerju sil v državnotožilskem svetu. Mislim, da s tem ni prišlo do nobenega odmika politike iz dela državnega tožilstva.
To, da generalnega državnega tožilca imenuje parlament, se meni nikoli ni zdelo posebej problematično. Rešitev bi sicer lahko bila tudi drugačna in je ne zagovarjam.
Trditev, da se politika umika, ker naj bi generalnega tožilca imenoval državnotožilski svet in ne več parlament, je neprimerna. Gre za lažno dilemo. Pogledati je treba celoten zakon, ki veča vpliv ministra na tožilstvo in zmanjšuje pristojnosti generalnega državnega tožilca. Opozarjamo, da je generalni državni tožilec imenovan izmed državnih tožilcev in torej strokovna oseba in ne politična figura. Generalni državni tožilec je lahko le nekdo, ki je že dolgoletni tožilec.
Vsebina zakona bi morala odsevati, da je državno tožilstvo samostojen državni organ. Če ni neodvisnega tožilstva, si neodvisnosti državnega tožilca ni mogoče niti zamisliti. Neodvisnost državnega tožilca pa ni privilegij državnih tožilcev, pač pa je tu zaradi zagotavljanja nepristranskosti in učinkovitosti ter varovanja pravnega reda.
Pri nas pa se je skušalo prikazovati, da jaz kot generalna tožilka lomim hrbtenice tožilcem in da pritiskam nanje, kar je sprevrženo. Generalni tožilec ne more biti nihče drug kot tožilec, saj je strokoven in prihaja iz institucije. Tožilci si lahko tako marsikaj povemo drug drugemu, saj smo vsi tožilci. In zdaj bo meni politik govoril, da jaz pritiskam na ljudi. Jaz sem tožilka, on pa od zunaj govori, kaj je pritisk in kaj ne.
Kako komentirate oprostilno sodbo v sojenju nekdanjemu obrambnemu ministru Karu Erjavcu in nekdanjemu načelniku Generalštaba Slovenske vojske Albinu Gutmanu? Lahko takšna sodba kakorkoli vpliva na morebitno uveljavljanje ničnosti pogodbe o nakupu patrij?
Državna tožilka je obtožni predlog preizkusila na sodišču. Sodišče je izreklo oprostilno sodbo. V tej fazi torej državna tožilka ni uspela. Zadeva pa še ni pravnomočno zaključena, saj smo slišali, da je tožilka napovedala vložitev pritožbe. Ne morem komentirati, kako naj bi dejstvo oprostilne sodbe vplivalo na uveljavljanje ničnosti pogodbe.
Kako ocenjujete vašega morebitnega naslednika Zvonka Fišerja?
Ne zdi se mi primerno, da bi ocenjevala kandidata za generalnega državnega tožilca. Je edini kandidat in o njem bo odločal državni zbor. Pričakujem, da bo tožilstvo funkcioniralo naprej tako, kot mora.
Verjetno imate mnenje o njegovem delovanju v bivšem režimu.
Ne zdi se mi primerno, da bi v tej fazi jaz sploh kar koli rekla o tem.
Pričakujete, da bo dobil podporo v državnem zboru?
Ne vem. Verjetno da.
Čez slab mesec dni se vam izteče mandat. Kakšni so načrti za prihodnost? Vas spet mika politika?
Moram reči, da vse do 4. maja sploh ne premišljujem o tem, ker imamo na tožilstvu ogromno dela. Prav se mi zdi, da funkcijo opravim do konca mandata. Sem pa sicer vrhovna državna tožilka. Takoj 5. maja, ko nisem več generalna, ostanem vrhovna državna tožilka in kot taka opravljam delo naprej. Kaj bo prihodnost prinesla, bomo pa videli.
Vendarle ste bili predsedniška kandidatka, ki se je doslej najbolj približala kandidatom levosredinske politične opcije ... Razmišljate v tej smeri?
Saj pravim. Za zdaj se res še toliko ukvarjam s tožilstvom, da ne razmišljam o ničemer drugem. Veliko bo še časa za kakšna taka razmišljanja.
Zanikate pa očitno ne?
(smeh)