Generalna državna tožilka Barbara Brezigar je danes v okviru XVI. izobraževalnih tožilskih dnevov na zboru državnih tožilcev na Bledu predstavila svoje razmišljanje o državnem tožilstvu v letu 2009. V svojem nagovoru je bila precej kritična do vmešavanja politike v delo tožilcev, okrcala pa je tudi prekomerno noveliranje zakonov.
Brezigarjeva je v svojih razmišljanjih med drugim izpostavila odrejen pravosodni nadzor nad delom tožilstva. Kot je dejala, se je ta začel "zaradi nezadovoljstva politične stranke s tožilkino odločitvijo, da začne pregon v konkretni zadevi".
Ob tem je poudarila, da je minister upravičen odrediti nadzor in "temu nismo nikoli nasprotovali", saj je lahko tak nadzor po njenih besedah celo dobrodošel, a le, če ima cilj doprinesti k uspešnemu poslovanju tožilstev in "ni odrejen zaradi političnega ali medijskega efekta. "Zelo narobe pa je, če se z vnaprejšnjimi javnimi napovedmi in javnimi ocenami o domnevnih nepravilnostih, ki naj bi jih nadzor pokazal, kritizira delo tožilstva," je pripomnila.
Zato "od politike pričakujemo, da ne postavlja vprašanj, zakaj preganjamo določene storilce določenih kaznivih dejanj", saj predstavljajo takšna vprašanja, kot jih je tožilstvo po njenih besedah doživelo letos, "pritisk na neodvisen in strokovni organ slovenske države in kažejo na nespoštljiv odnos do tožilske inštitucije".
Kot je znano, je pravosodni minister Aleš Zalar nadzor nad tožilstvom uvedel septembra, in sicer potem, ko je vodja poslanske skupine Zaresa Cveta Zalokar Oražem na tožilstvo naslovila vprašanje, povezano z uvedbo kazenskega postopka zoper finskega novinarja Magnusa Berglunda. Ker je predsednica ljubljanskega okrožnega državnega tožilstva Tamara Gregorčič nadzor zavrnila, je morala o njem odločati vlada, ki je nadzor konec septembra dovolila.
V sklepu o izvedbi nadzora je zapisano, da bo ta zajemal pregled vseh zadev v obdobju od 1. 1. 2008 do 2. 9. 2009, v katerih so bili uporabljeni "institut označevanja zadev kot posebej pomembnih; institut izločitve, dodelitve in predodelitve; institut sopodpisa in evokacije; institut obveznih usmeritev oz. navodil za odločanje, vodenje tožilskega dnevnika ter institut nadzora nad pravilnostjo izvrševanja vseh navedenih zadev državnotožilske uprave".
Glede postopkov v zadevi Patria je Brezigarjeva dejala, da če državni tožilci javno ne ocenjujejo dela finskih tožilcev in o vsebini predkazenskega postopka ne dajejo izjav, to ne pomeni, da dela ne opravljajo. "To pomeni le, da svoje delo opravljamo profesionalno," je dejala ter dodala, da "javni nastopi niso tisto merilo, ki bi nakazovalo na kvalitetno preiskovanje".
Zato od "slovenskih politikov in drugih, ki doma ali v tujini komentirajo delo tožilcev v tej zadevi, pričakujemo, da ne blatijo svoje države, tako da brez strokovnega znanja in poznavanja vsebine dela izrekajo vrednostne sodbe o delu slovenskih tožilcev". Ob tem je še pripomnila, da so naredili škodo, ki jo je težko popraviti.
Glede pretiranega noveliranja zakonov, kot se je izrazila, do nepreglednosti, ki "lahko pelje le v dodatne novele in popolno nesposobnost pristojnih, da bi aplicirali splošno zakonsko normo na konkretno situacijo", pa je menila, da to ni v korist tožilskemu delu in preglednosti sistema. Zakonska norma bi morala biti nujno splošna in razumljiva, da bi bila uporabna za vrsto konkretnih situacij.
"Nabuhlost pravnega sistema, ko se najmanjša domnevna praznina zapolnjuje s predpisi, pripelje do nesposobnosti razsojanja tistih, katerih naloga je razsojanje. Ustrezno urejen pravni sistem je eden glavnih temeljev gospodarstva vsake države, zato morajo biti zakoni napisani jasno, imeti morajo relativno stabilnost in ne smejo zapovedovati nemogočega. Zakoni so zato, da ustvarjajo red in predvidljivost pri funkcioniranju državi," je med drugim še menila generalna državna tožilka.