»V zgodbi o pranju denarja so tri stvari, ki mejijo na neverjetnost,« je dejal Branko Grims. Prva je, da se je to lahko zgodilo v demokratični parlamentarni državi, članici EU, nekdo opral za milijardo dolarjev, in to iz države, ki je bila takrat pod mednarodnim embargom, banka pa na črni listi EU zaradi financiranja islamskega terorizma, pa o tem uradni organi, od državnih regulatorjev do policije, ni vedel ali pa ni hotel vedeti nič. Druga neverjetnost je, da so povsem odpovedale vse kontrolne institucije, zato se po Grimsovem mnenju danes lahko vprašamo, ali smo imeli takrat urad za »pospeševanje pranja denarja«! Tretja neverjetnost pa je, da ne policija ne tožilstvo nista proti »pralcem denarja« v NLB sprožili nikakršnega preiskovalnega postopka. A primer še ni zastaral, zato Grims pričakuje, da bodo sedem let po pranju ustrezne institucije vseeno sprožile vse potrebno, da se tistim, ki so omogočili to početje, stopi na prste.
Najbolj osupljivo po Grimsovem mnenju pa je dejstvo, da se je ta afera tako dolgo skrivala pred javnostjo, čeprav so za pranje iranskega denarja vedeli takratni premier in sedanji predsednik države Borut Pahor, takratna notranja ministrica Katarina Kresal, finančni minister Franc Križanič, šef urada za preprečevanje pranja denarja Plausteiner, Selanova Sova in drugi. »Šlo je za nekaj sto ljudi, ki so vedeli za to, pa tudi nekaj novinarjev, ampak nihče v sedmih letih ni javno o tem spregovoril niti besede,« trdi Grims.
Izgovor o tem, da bodo z javnim pranjem umazanega perila o tem škandalu zvedeli tudi tujci, je po Grimsovem mnenju zelo prozoren, kajti tujci so to ves čas vedeli in celo opozarjali naše organe, ki se niso odzvali. »O tem so že pred dvema letoma obširno pisali nekateri ameriški mediji in razkrili, kako je nek James Baker, gre za osebo iranskega rodu, po NLB prejel dobrih 133 tisoč ameriških dolarjev, s katerim naj bi se financiral islamski terorizem.«
Zato je logično vprašanje, v kakšni državi živimo, da ima nekdo tolikšno moč, da se preko državne banke financira mednarodni terorizem, pa se na to nadzorne institucije niso odzvale, vse pa se je skrilo pred javnostjo. »Ta nekdo obvladuje to državo, zato lahko rečemo, da živimo v ukradeni državi,« je jasen Branko Grims.
Kakšno škodo Sloveniji je pri tem povzročilo omrežje, Branko Grims ponazarja z dogodkom izpred petih let, ko je bil na seminarju o preprečevanju pranja denarja. »Na predavanju v Ameriški banki je predavatelj povedal, da registrirajo vsako večjo transakcijo kjerkoli po svetu, s posebno pozornostjo do držav, ki so pod blokado, in bank, ki so na črni leti, seveda tudi državam, s katerimi poslujejo. Ustavil se je pri meni in dejal, da to velja tudi za Slovenijo. Danes razumem, kaj je hotel povedati, oni so vedeli za pranje iranskega denarja, mi pa ne!«
»Takšen posel ne gre brez provizije, in nekdo je v žep pospravil od 50 do 300 milijonov dolarjev, s katerimi lahko kupiš medije, zmagaš na volitvah ali obvladuješ celo državo mimo formalnih vzvodov oblasti,« je še dejal Branko Grims.
V oddaji Sreda v sredo je Branko Grims tudi jasno podprl zbiranje podpisov za razpis referendum o zakonu o drugem tiru, za katerega je prepričan, da bo podobna zgodba, kot je bila TEŠ 6 in bančna luknja, ki smo jo morali zapolniti slovenski davkoplačevalci.
